petek, 19. marec 2010

Korenina

Naš nono je dopolnil 90 let!
Njegova življenjska zgodba bi bila lahko osnova za film, zato si zasluži, da napišem vsaj skromen prispevek o njem.

Mladost in čas vojne
Njegovo življenje se je začelo že davnega leta 1920, kmalu po koncu 1.svetovne vojne, v času, ko je bila Primorska pod oblastjo Italije. Rosno mlademu, ko je imel 9 let, mu je umrla mama. Otroška in mladostna leta je tako večinoma preživel brez materinske vzgoje, zgolj z očetom in petimi brati. Leta 1940 je bil vpoklican v italijansko vojsko in poslan na bojišče v severno Afriko. V letu 1942 so jih zajeli angleški vojaki. Kot ujetniki so bili najprej prepeljani iz Libije v Egipt, nato pa preko Sueškega prekopa in plovbe okoli Madagaskarja prispeli v Južno Afriko, kjer so ostali kakšno leto, potem pa bili odpeljani v Anglijo. Do konca vojne je nato kot vojni ujetnik delal na neki angleški farmi. So pa Angleži z njimi ravnali zelo spoštljivo. Vedno, ko govori o njih, govori z občudovanjem in spoštovanjem. Ves denar, lastnino in obleke, ki so jim jih zasegli, so ob koncu vojne dobili nazaj. V Angliji so se lahko v omejenem območju dokaj svobodno gibali, med domačini je našel celo prijatelje, s katerimi so se kasneje nekajkrat obiskali. V času ujetništva mu je zelo prav prišla tudi njegova iznajdljivosti in izučenost za brivca, saj je strigel in bril tudi angleške oficirje, ti pa so mu v zameno priskrbeli kakšen bonus.

Ljubezenska zgodba
Že med vojno se je začela tudi ljubezenska zgodba in sicer preko preproste fotografije, na kateri sta bili dve mladi punci - naša nona in njena prijateljica, sicer dekle nonotovega soborca. Ko je le-ta izvedel, da ga je punca pustila, je hotel sliko vreči stran, naš nono pa je izprosil, naj jo raje da njemu. Nono je od takrat sliko veš čas vojne skrbno varoval, da se vedno hecamo, da je skupaj z nonotom tudi nona prepotovala Afriko. Po končani vojni se je vrnil v domovino in se opravil iskat dekle s slike. A to dekle ni bilo navdušeno nad njim. Nasprotno - ko ji je pokazal sliko, jo je jezno raztrgala. Bili so ji všeč drugi fanti. A naš nono je bil vztrajen in sčasoma je le popustila, z leti pa je prišla tudi ljubezen. Ja, naša nona v začetku res ni preveč marala nonota, kar mu še zdaj kdaj pove, a na stara leta z ljubeznijo skrbi zanj. Lani sta praznovala že 60. obletnico skupnega življenja! (Si sploh predstavljate takšno dobo?) Sta res edinstvena kombinacija karakterjev, ki nasmeje vsakega, ki ju ima priložnost nekaj časa opazovati.

Mimogrede, poročila sta se na ponedeljek, ko je imel nono prost dan. Kasneje smo izvedeli, da je bilo to natanko dva dni po poroki nonota in none po tatovi strani. Pa še prigoda iz njunega poročnega potovanja. Ker sta s seboj pozabila vzeti poročni list, jima v hotelu niso hoteli dati sobe z zakonsko posteljo, ampak sta morala najeti dve enoposteljni sobi.

Delo in stara leta
V življenju je za preživetje trdo garal. Poleg svojega poklica (imel je brivski salon, kasneje pa delal v tovarni), je vestno skrbel za kmetijo. Kot marljivega kmeta smo ga vnuki tudi najbolj poznali, saj se je medtem upokojil, občasno pa so k njemu še vedno hodili ljudje na striženje, pa tudi naše prve pričeske so bile vse izpod njegovih rok. Kljub vsemu, ali pa prav zaradi težkega življenja, je še na stara leta ohranil veliko kondicije, moči in volje. Pri osemdesetih se je povzpel na Triglav in Großglockner (za to drugo nisem prepričan, če prav do vrha, ampak vseeno), rad je hodil na pohode. Redno je hodil po špežo v staro Gorico, se vozil s kolesom. Leta 2004, ko jih je štel 84, sva ga s sestro spremljala v Anglijo, kjer je še enkrat obiskal prijatelje iz časa vojne. Lani je na svoj 89. rojstni dan držal plug pri oranju njive, junija pa romal peš na Sveto Goro (~15km, nekoliko skrajšana pot). Še do nedavnega je z veseljem hodil na plese društva upokojencev. Ni kaj, očitno je podedoval gene svojega očeta, ki je dočakal 98 let.
V našem kraju je precej starih ljudi. Nekateri so bolehni in slabi, nekateri pa so kljub svoji starosti dobro "ohranjeni". Takšen je tudi moj dedek.
Ima že skoraj osemdeset let, a je še zmeraj zdrav in dobre volje. Še zmeraj obdeluje kmetijo, saj prisega na zdravo prehrano. Ima tudi ducat kokoši, dva zajca in bika. Med počitnicami mu rad pomagam in takrat mi pove marsikatero zgodbo o svojem življenju. Po težki mladosti, je med vojno videl mnogo sveta, tako je bil v Angliji, Libiji, pa tudi v Južni Afriki. Ko je prišel iz ujetništva, se je poročil in začel obdelovati kmetijo, ki jo obdeluje še danes. Poleg tega je bil še brivec in je vse sobote in nedelje delal, zato se je poročil v ponedeljek. Da, v ponedeljek, natanko dva dni po poroki mojega drugega dedka in babice. Moj dedek je tudi moj vzor, saj se je kljub letom lani povzpel na Triglav.
Še veliko bi vam lahko povedal o njem, toda mislim, da sem najpomembnejše povedal. Rad ga imam in si želim,da bi živel še veliko let.
(jAKOB, spis v 8. razredu OŠ)
Danes
V zadnjem letu ali dveh je občutno opešal in izgubil tisto pravo voljo do življenja. Vajen stalnega dela, gibanja in pohajanja, mu je težko sprejet dejstvo, da mora biti večino časa doma in poslušati ženo. :)

Nono, radi te imamo!
Želimo ti predvsem zdravja in še naprej čim bolj polna leta, ki ti jih je Bog naklonil!

četrtek, 18. marec 2010

Še smetiš?

Če en mesec, natančneje 17.aprila, bo potekala čistilna akcija Očistimo Slovenijo. Rezerviraj si ta dan in po svojih najboljših močeh sodeluj!
Več na http://www.ocistimo.si/

Obenem bi zelo pohvalil zgibanko Že ločujete? Ali še smetite?, ki jih svojim uporabnikom poslala Snaga. V njej je lepo razloženo, kako ločevati odpadke. Priporočam v branje!

Tralala, hopsasa

Prispevek ni nastal z namenom jamranja, ampak ker želim izraziti svoje mnenje. Ni mi ni vseeno za to, kar se dogaja.

Pravna država tralala
Če me kaj jezi v Sloveniji, je naslednje. Ko se odkrije sum nepravilnosti, mediji zaženejo velik pomp in osumljence takoj razglasijo za krive. O ustavnem določilu, da je osumljenec nedolžen, dokler mu ne dokažejo drugače, ni nobenemu nič mar. Čez par dni, ko zgodba ni več zanimiva, stvar potihne v pozabo. Osumljenci so na prostosti in večinoma lahko nemoteno nadaljujejo svoje ustaljene (ne)poštene posle. Zgodbe nikoli ne doživijo epiloga - nikogar se ne obsodi in nobenemu se ne povrne dobrega imena. Kaj se Janezek nauči iz tega?
    Minilo je eno leto od odkritja množičnega morišča in grobišča pri Hudi jami. Ob prizorih iz Barbara rova so celo novinarji za trenutek obstali šokirani in brez besed. Gre za enostavno neopisljivo grozljive dokaze povojnih pobojev Za take zločine NI opravičila. A žal se zdi, da bodo tudi tu zločini ostali brez zločincev.
    "Zlo mora ločiti od dobrega vsaka družba zato, da lahko deluje. Zlo je v vsakem, še tako primitivnem okolju vedno sankcionirano. Zakaj? Zato, ker s sankcijo okolje pokaže in prepreči, da bi se to zlo še ponovilo. Obsodba zločinov in poprava krivic je pomembna tudi zato, da se družba ustavi, premisli in da vsak posameznik v njej obračuna s svojo vestjo in vlogo v tem zločinu. Zločin je zločin. Zanj ni ne ideološkega, ne psihološkega, ne nacionalnega in ne osebnega opravičila." (vir: Družina)
    Prebri tudi: članek na rtvslo.si.

    Pandemija hopsasa
    Pa še nekaj o strašni grdi prašičji gripi, ki je že nekako utonila v pozabo. Nočem niti razmišljat o stran vrženem denarju (no, v resnici ni stran vržen, nekdo je gotovo zaslužil). Bolj mi je šlo na živce nepotrebno ustvarjanje panike. Hvala Bogu nas je bilo kar nekaj skeptikov, ki smo slišali tudi tiste, ki so mirili ljudi in opozarjali na ne dovolj testirano cepivo. Četudi se je v svetovnem merilu bolezen hitro širila, pa se mi zdi zavajajoče, da so tudi v Sloveniji stalno govorili o pandemiji. Dejmo si priznat - pri nas ni dosegala niti definicije epidemije.

      ponedeljek, 15. marec 2010

      Zimi v slovo

      "Od nas se poslavlja draga zima, po domače mrazova mati. Imeli smo jo radi. Pogreb bo ... " ;)

      Rad imam prave zime, z veliko snega in mrazom. Letos smo bili deležni kar precej obojega.

      Ja, zima je fajn. Med drugim tudi zato, ker ji sledi pomlad! :)

      petek, 12. marec 2010

      Klepet pod zvezdami

      Ko pogledam zvezde, 
      se spomnim nate in na trenutke,
      ko si jih meni, malemu otroku,
      kazal s prstom in povezoval v vozove,
      kasiopeo, gostosevce, labod in orion.


      Tudi jaz jih rad kažem drugim,
      jim usmerjam pogled navzgor

      med skrivnostne bele pikice.
      To imam po tebi.

      Si tam zgoraj?

      Hm, danes očitno ne. :)
      Čutim, da si ob meni.

      Hvala za klepet ...

      torek, 9. marec 2010

      Pričeval ljubezen bom

      ponedeljek, 8. marec 2010

      Oda

      Bog živi vas, Slovenke,
      prelepe, žlehtne žlahtne rožice!
      Ni take je mladenke,
      ko naše je krvi dekle.
      (France Prešeren - Zdravljica)
      Kaj bi mi brez žensk?! Naj se še tako pritožujemo in (kdaj upravičeno) jezimo nad njimi, pa so vendarle nepogrešljive. Še takrat, ko se nam zdi, da ničesar ne pogrešamo, nas omrežijo s svojimi čari in lepoto duše, da enostavno ne moremo brez njih.

      Včasih je več kot dovolj, da nas očarajo z nasmehom. "S tistim čudovitim nasmehom, katerega skrivnost poznajo edino ženske, in ki pri moških vsak dan stori toliko čudežev v globini srca." (Gilbert Le Mouël - Bog v metroju) Hvala vam za vse te nasmehe in čudeže v mojem srcu. Vžigali so iskrice v obupanih očeh, odkrivali globine moje duše, vlivali samospoštovanje in hvaležnost, prebujali igrivost in ustvarjalnost, dajali upanje in smisel, podžigali hrepenenje.

      So bili trenutki, ko sem praktično vsak dan srečal kakšno, ki mi je že samo s kratkim pogledom ali srečanjem polepšala cel dan. Spet drugič lahko samo Bogu rečem: "To si pa čudovito ustvaril. Imaš talent, veš?" ;)

      Preljube predstavnice najlepšega spola! Želim vam, da bi se vedno zavedale lepote ženske duše, cenile svojo edinstvenost, svoje moči in čare uporabljale za dobro, pa da bi bile vedno in povsod spoštovane, deležne pozornosti, predvsem pa bile ljubljene in izpolnjene.


      Sorodni prispevki:
      Očaraj me z nasmehom
      Lepota ni nujno pogojena s stanom
      Trebuščki 

      sreda, 3. marec 2010

      Smučanje v oblaku [Cloud skiing]

      Današnji smučarski podvig se je bolj kot ne spremenil v polom. Na Krvavcu je bila namreč gosta megla oziroma, bolje rečeno, oblak. Videlo se ni praktično nič! Po moji oceni je bila na trenutke vidljivost, na kateri si zagledal obrise nečesa, 5m!

      Pod smučiščem nekaj tuhtamo in se potem odpeljemo na vrh. Že na sedežnici ni bilo povsem prijetno (videlo se je le malo žice in dvojne sedeže), ko pa smo se enkrat znašli sredi megle na smučišču, je bilo pa prav strašljivo! Okoli in okoli, zgoraj in spodaj sama belina. Nema belina. Nobenih točk za orientacijo ali oceno hitrosti premikanja. Kam je dol, so pokazale smučke, rob proge si si nekako predstavljal po tistih občasno mimobežnih obrisih količkov ob progi, večinoma pa smo smučali na slepo. Povrhu nas je prijela nekakšna slabost, podobna slabosti pri branju v avtu. (Pač, čuti se skregajo: oči ne vidijo gibanja, čeprav ga ušesa jasno zaznajo.) Naenkrat smo se znašli pred kočo, čeprav sem imel občutek, da smo še sredi proge. Vsi pobeljeni (po obleki in obrveh se nam je nabralo ivje) smo se pridružili preostalim smučarjem, ki so se greli v koči in čakali boljše čase. Čez čas je nekaj kazalo na izboljšanje, a po odpeljani eni progi sem se samo še čimbolj naravnost spustil proti kabinski žičnici. Nimam pojma, ali je bila proga označena s plavo, rdečo ali črno barvo.

      Podvig je bil glede smučanja res polom. Po drugi strani pa je bilo prav zanimivo in prijetno v družbi dveh prijateljev. Optimizem je pretehtal in na poti nazaj smo za kontrast edini slabi strani dneva (nizka oblačnost) poiskali tri pozitivne stvari. Prva stvar je bilo vsekakor naše druženje, druga dejstvo, da ni bilo gužve (pa nekaj v smislu novih izkušenj), tretja pa odličen čaj, ki ga je pripravila prijateljeva mama. Mmmmm ... :D