četrtek, 26. julij 2012

Boločitnikovanje

Proti koncu lanskega poletja, še posebej ob septembrskem kopanju pri Soči, me je prevzemala mešanica neizmerne hvaležnosti, pa tudi otožnosti. Kot da bi slutil, da bo letošnje poletje zelo drugačno. Predstavljal sem si sicer, da bom predvsem omejen s količino dopusta, a se je stvar obrnila nekoliko drugače.

Se zgodi, da se poškoduješ. Nič nenavadnega. Če imaš srečo - kot jaz - pa ti uspe poškodbo ponoviti in bolovanje razvleči na več mesecev. Ironično, več časa sem že na bolniški kot na delovnem mestu! Vsekakor sem hvaležen za zaposlitev. Mi teče vsaj delovna doba in prejemam del plače. Kaj bi mi zdaj pomagali študentski boni?!

V tem času sem se navadil na marsikaj. Od bergel, katerih uporaba je že skoraj podzavestna in način življenja, pa do špikanja z rutinsko predpisanimi preventivnimi drogiljami proti krvnim strdkom. Razum in nagon se malo kregata, ma se navadiš.

Dane razmere poskušam kar se da izkoristiti. Tako recimo sem uspel prebrati precej shranjenih člankov in pogledal nekatere filme, ki jih imam že dolgo časa na seznamu, uživam umirjenost vaškega življenja (ko je vročina, je pri nas bistveno boljše kot v Ljubljani), ustvarjam, igram klavir, skrbim za nonota, hodim na kratke sprehode ... Nenavaden občutek, ko bi 92 letni nono zmogel precej daljšo pot od tebe (roke pač niso namenjene nošenju telesa). Še bolj, ko ga komaj dohajaš, čeprav vozi še (ne pretirano) naloženo krjolo!

Ždenje doma ima še eno svetlo stran. Magistrsko delo počasi napreduje. Predvsem sem vesel, da se je teoretični del praktično že izoblikoval, nekaj praktičnega dela pa je tudi za mano. Res si že želim zaključit to stvar. Sej je lepo bit študent, ma izpitov in pisanja sem sit.
I love being at university, but I hate writing papers. (Linus Torvalds)
Mogoče se komu zdi, da vso zgodbo s poškodbo in prisilnimi počitnicami še preveč dobro prenašam (med drugim sem do nadaljnjega prikrajšan za ples in vožnjo avtomobila). Saj mi v bistvu ne preostane drugega. V tragikomiki se je boljše smejat, drugače ti hitro ostane samo še jok. No, nedavno sem sanjal, da je mama prevzela oblast, razglasila diktaturo in nam pobrala dokumente, da ne bi zbežali čez mejo. Hm, mogoče mi je pa ta omejenost in odvisnost od drugih vseeno prišla v kosti ... ;-)

torek, 24. julij 2012

Pričakovanje

Če si nečesa res želiš, stremi vse stvarstvo k temu, da bi se ti sanje uresničile. (P. Coelho, Alkimist)

Zadnjič sem se moral prav smejati. Na obisku je bila naša še ne polnoletna sestrična v drugem kolenu. Ker se punca navdušuje nad fotografiranjem, sem ji v roko potisnil moj fotoaparat in smo šli z nonotom na sprehod po vasi. Vse lepo in prav, dokler nas nista dva vaška mulota začela spraševati, če je ona moja punca (ko ju je začela slikati, sta se sicer hitro skrila), čez par metrov pa so z velikim zanimanjem isto vprašali še sosedje. Seveda je sledilo pojasnilo o sorodstvenih vezeh. No, pa tudi - sej je lepa pupa, ma se vam ne zdi malo premlada? ;-)

Vsekakor jim nisem zameril vprašanja. Prav z veseljem bi svojo izbranko popeljal po poteh, da bi spoznala kraje in ljudi, ki so del mojega življenja. Vem, da bi se veselili skupaj z mano. Je bilo lepo čutit iskrico veselja v njihovih očeh, čeprav le za hip, preden ga je ugasnilo golo dejstvo. Kot da bi se podzavestno moje čakanje preneslo še na druge ...

sreda, 11. julij 2012

Nekoč boš prišla

Bova šla po poteh,
ki čakale so tvojih korakov,
da njih zven bi se z mojimi zlil;
poslušala čričkov orkester -
prav zate je vadil najlepši napev.

Bo vetrič te končno poljubil,
dišala opojno poletna bo noč.
In rože - zavidale tvojo lepoto,
zvezde nebesne sijaj v očeh.

Slišiš Sočo šumljati ljubezni šepet?

Tam končno se najdeta srci,
ujameta ritem za ples.
Utopljena v globino neba
obstala, vedela bova: naprej!



Navdih za ponovno ustvarjanje sem dobil ob pesmi Ivana Minattija - Čakam te, pa seveda ob čudovitih poletnih večerih pri nas, ko duša poje in majhno jezero hrepeni.