sobota, 22. februar 2014

Olimpijski cirkus*

V teh dneh gotovo niste mogli spregledati Zimskih olimpijskih iger v Sočiju ob vseh novicah v medijih, reklamnih plakatih in seveda objavah v družbenih omrežjih. Tudi največji ne-navdušenci za šport in tisti, ki prisegajo, da jih to ne zanima, si po mojem niso mogli pomagati, da ne bi vsaj z enim ušesom sledili dogajanju (nekaj podobnega kot pri Evrosongu). Z vrhunskimi rezultati slovenskih tekmovalcev je dogajanje v Sloveniji spominjalo na evforijo. In zakaj vsa ta "norija"?

Olimpijske igre so vsekakor edinstven dogodek, ki se ponovi le vsake štiri leta (oziroma na dve leti - zimske in poletne igre izmenično), z zgoščenostjo vrhunskih športnih dogodkov pa nedvomno paša za oči. Dodatno pozornost pritegnejo (večini) manj poznani športi - krling, bob, hitrostno drsanje, smučanje prostega sloga ... pa kak "izletnik", ki bolj kot s svojo športno pripravljenostjo nagovarja s srčno borbenostjo ali "duhom olimpizma", karkoli že to pomeni.

Uspešnost slovenskih predstavnikov je občudovanja vredna. Pika. Že zaradi majhnosti našega naroda je statistični fenomen, da imamo med svetovno elito toliko predstavnikov, ne le dobitnikov medalj. Res se - tu se moram strinjati s Francijem Petkom, ki se je odločno znašel v vlogi sovoditelja v oddaji Sočijada - športniki borijo predvsem zase, a navdušenje sodržavljanov jih gotovo še dodatno napolni z veseljem, zagonom in ponosom. In če so vsaj delno financirani iz državnih sredstev, so ti uspehi vendarle tudi malo "naši". In pripomorejo k samozavesti in domoljubju. Kaj je par ur izgubljenega pouka proti temu?!


Slišal sem vprašanje, če je ekonomsko (in drugače) upravičeno vlagati v šport. Nisem strokovnjak, a upam si trditi, da je. Že samo zaradi hokejske "pravljice" in medalj se je gotovo veliko ljudi začelo zanimati za Slovenijo - (p)ostajamo prepoznavni, deležni pozornosti svetovne javnosti. Povrhu ljudem prinaša zadovoljstvo in nas povezuje.

Novinarji so večinoma dobro ali vsaj zadovoljivo poročali o dogajanju. Razočaran pa sem nad neizvirnimi, nespretnimi in celo neprimernimi vprašanji in komentarji, s katerimi so vse prevečkrat morili naše tekmovalce po nastopih. Na drugi strani mikrofona je zadevo s treznimi odgovori reševal Peter Prevc, tudi Žan Košir in še nekateri, medtem ko je Tina Maze s svojim karakterjem raje odvihrala kar se je dalo hitro.

Mimogrede, všeč mi je princip prepovedi oglaševanja na olimpijskih igrah. Športna prizorišča so tako pravi balzam za oči, vajene zasičenosti z vseprisotnimi reklamami. Na žalost ves "primanjkljaj" izdatno nadoknadijo reklame ob prekinitvah na TV.

Za časa olimpijskih iger so v antični Grčiji prekinili vojne in želja po vsaj nekaj dnevih miru na svetu je bila prisotna tudi ob obuditvi ideje - začetkom olimpijskih iger moderne dobe. Prav v tem je verjetno največji neuspeh (teh) iger, saj se nemiri po svetu večinoma nadaljujejo, med drugim se letos istočasno v Ukrajini dogaja krvava tragedija. Bi morali zaradi tega igre prekiniti ali ukiniti? Nasprotno - dejstvo, da se na enem mestu v miru lahko zbere toliko ljudi iz celega sveta, bi moralo spodbuditi voditelje, da bi našli mirne rešitve sporov.

* mišljeno ljubkovalno :)

nedelja, 16. februar 2014

Odmor

Zimske viroze so sitna stran, zlasti ko se po parih dneh prehlada stanje kar ne izboljša in je, hočeš ali nočeš, treba ostati doma in počivati. Lahko pa prinesejo tudi dobre stvari. Najprej je tu priložnost, da se odpočiješ in nadoknadiš primanjkljaj spanca. Potem (ko si spet nekoliko bolj pri močeh) si lahko vzameš nekaj časa zase in kopico drobnih opravkov, ki si jih odlagal/a. Nato za vse tiste neprebrane članke (v ta namen se odlično obnese Pocket) in neposlušana predavanja. Pa za ogled filmov ...

Ko se z okrevanjem prekrivajo še olimpijske igre in imaš tako priložnost spremljati večino zanimivih dogodkov - ki jih povrhu z vrhunskimi rezultati kronajo slovenski športniki - pa se res ne moreš nič več pritoževati.

Filmski kotiček: vzponi in padci

V poplavi raznovrstnih filmov je včasih težko najti dobre in občasno dobiš občutek, da si vrgel del svojega življenja stran. Po drugi strani pa dobri filmi še dolgo odzvanjajo v nas, nam dajejo "kost" za premišljevanje, ponovno vzbujajo upanje v dobro in obujajo sanje. Da bi bilo čim manj občutkov izgubljenih ur in čim več dobrih vtisov v duši, sem (deloma za lastno evidenco) pripravil krajši pregled (ne)znanih naslovov sedme umetnosti, o katerih doslej še nisem pisal. Hvala vsem, ki ste s svojimi priporočili pripomogli, da je seznam dobrih filmov vidno daljši od seznama slabih!

Vzponi

Najprej naj omenim film Prijatelja (Intouchables), ki je preprosto zabaven in dober. O hrepenenju (vsakega) po tem, da bi poznal svoje korenine, identiteto in se počutil sprejetega govorijo filmi Antwone Fisher, October Baby in August Rush, o osebnih bojih, iskanju smisla in drugih življenjsko pomembnih temah pa znajo spregovoriti It's Kind of a Funny Story, Thanks For Sharing, Brata (Brothers), Black Snake Moan in Zaobljuba ljubezni (The Vow).

Intouchables, It's Kind of a Funny Story, Black Snake Moan

Že zaradi splošne razgledanosti in odmika od Hollywooda se splača pogledati španski Yo, también, hrvaška Svećenikova djeca in Što je muškarac bez brkova (Hrvati očitno znajo delat zabavne filme, le pri zaključkih znajo skoraj po slovensko pustit mešan občutek), evropski Le concert, ruski Ostrov, norveški Vratar Liverpoola (Keeper'n til Liverpool), nemška Zajec brez ušes (Keinohrhasen) in Die Welle, švedski Prinsessa, francoski Neposlušni portugalski konzul in kanadski One Week, poljsko/slovenski Pisma sv. Nikolaju Božičku (Listy do M.) pa ste itak že gledali.

Yo también, Svećenikova djeca, Le concert, Ostrov

Za razliko od nekaterih drugih filmov imajo Hudičev odvetnik (The Devil’s Advocate), Let nad kukavičjim gnezdom (One Flew Over the Cuckoo's Nest) in Some Like It Hot upravičeno dobro oceno pri spletnih kritikih. No legendarnih Ko to tamo peva in Crna mačka, beli mačor najbrž tudi ni treba posebej omenjati?

Od znanstvene fantastike so mi bili všeč: Oblivion, Moon, Looper, After Earth. Pri slednjem kakovost igre mogoče ni vrhunska, se pa zato odkupi z dobrimi vizualnimi efekti in predvsem z pomenljivim odnosom oče-sin. (Jaden Smith je res podoben svojemu očetu, da sem ob hitrem preletu pomislil, da so Willa računalniško pomladili.) Harry Potter je iz dela v dela vse manj za otroke in vse bolj daje mislit o vrednotah.

Oblivion, Looper, After Earth, The Lone Ranger, The Prestige

Nekaj akcij/kriminalk, kjer se veliko dogajanja: Osamljeni jezdec (The Lone Ranger), Misija: nemogoče 4, James Bond: Skyfall, Thick as Thieves, Hitman, animiran Tintin in njegove pustolovščine, med številnimi upodobitvami slavnega detektiva sta zanimiva Sherlock Holmes (2009) s svojim nadaljevanjem A Game Of Shadows. Ljubitelji iluzij ne smete preskočiti filmov Mojstri iluzij (Now You See Me) in Prestiž.

Karol, mož ki je postal papež nas spominja, zakaj imamo tega velikega človeka za svetnika. Zaupanje, da so na svetu še dobri ljudje, vliva tudi dokumentarec Craigslist Joe,

Za sprostitev bodo prav dobri: Madagaskar 3, Ice Age 4, Pošast iz Pariza, Perfect Pitch, OSS 117: Le Caire, nid d'espions, Johnny English 2, Brave, Despicable Me 2, Hoodwinked, How To Train Your Dragon, Monsters University, La Grande Vadrouille, Robot & Frank.

Precej pretresljiva sta Never Let Me Go in Far And Away. Zanimiv je film Cloud Atlas v katerem se prepleta 6 zgodb v različnih časovnih obdobij od 1849 do 2300. Predvsem s stališča maske, saj isti igralci igrajo več različnih vlog, v različnih časovnih obdobjih, predstavljajo pa tudi osebe druge rase in celo spola! (npr. "agent Mr. Smith" v vlogi sestre v domu za ostarele :)) Tudi Potomci (Descendants), Django brez okovov (Django Unchained) in Jeff, Who Lives at Home so v redu.

Padci

Največja potrata časa so se mi zdeli ogledi filmov Under the Candelabra, Šund (Pulp Fiction, le zakaj je že kulten in dobro ocenjen?!), Prometheus (slabo dodelana znanstvena fantastika), Parfum, Take Shelter, Spread in Cruel Intentions (kaj sporočajo?!). Four Lions pa je po mojem povsem zbanalizirana satira terorizma, ki obenem prav nič ne pripomore k dobrim odnosom z muslimani, kvečjemu se iz njih norčuje.

Iz pristranskih vzrokov, ker pač ne maram zombijev in stereotipnih agresivnih nezemljanov, k zapravljanju časa dodajam še Signs in I Legend.

Prav lepo bi živel tudi brez ogledov (čeprav niso nujno slabi) Expendables, C'est pas moi, je le jure!, Vratne lahve (sicer zabaven, a s čudnim sporočilom, konec spet vse pokvari), Anger Management, American Beauty, This Means War, Red, Another Earth, R.I.P.D., The Incredible Burt Wonderstone.