Nov dan je resnično prinesel izboljšanje.
Sonce je sijalo, veter je sušil zemljo... Punce so se že navsezgodaj potrudile, da "fantje ne bi stradali", prav tako so pripravile odlično kosilo in okusno večerjo. Razlika glede na prejšnji dan je bila nepredstavljiva!
Hvala, punce! Z veseljem sem pomagal pomit posodo.
Po celodnevni vožnji smo v bližini
Stavangerja odkrili krasen prostor za kampiranje. V večernem soncu in pihljanju vetra je bilo postavljanje šotorov pravi užitek.
Pet minut sedenja na zahajajočem sončku je poplačalo vse hudo prejšnjega dne.
(Na žalost se je pripetila tudi manjša nesreča. Pri igranju frizbija, je veter odnesel frizbi, ta pa je nato poletel do nič hudega sluteče punce in jo zadel tik ob levo oko. Potrebno je bilo šivanje, a na srečo vsaj oko ni bilo poškodovano. Dobra stvar dogodka: punca je spoznala, kako izgleda reševalno vozilo in ambulanta na norveških otokih. Zdravnik je namreč v bližino prispel z reševalnim čolnom in "operacijo" opravil kar na krovu.)
Bilo bi prelepo, če bi trajalo, zato je že naslednji dan ponovno začel padat dež. Ogled Stavangerja smo zato skrajšali, vzpon na Preikestolen pa preložili. Po vrnitvi v kamp je zemljo neusmiljeno namakal dež, ki ga je nosil veter. Že samo stanje par minut na dežju (pod dežnikom), te je stalo povsem premočenih hlač. Na našo neizmerno hvaležnost nam je lastnik kampa dovolil vedritev v menzi, kjer smo preždeli naslednje štiri ure.
Pojedli smo pico, igrali karte, klepetali... potem pa se počasi odpravili spat. Da pa ne bi že s kurami zaspali, smo v šotoru še nekaj časa bolj ali manj uglašeno peli :)
Uspavalo nas je škrebljanje dežja...Zbudili smo se v sonce in...
luže! Vseeno lepše kot dež...
Na vrsto je prišel prestavljen vzpon na
Preikestolen - razgledno točko nad lokalnim fjordom. Pot je bila pošteno naporna, pa tudi neprijetna, saj je večino hoje/vzpona po mokrih skalah, ki so postavljene nad razmočeno zemljo. (Le del poti je po lesenih potkah, ki prečkajo močvirnat predel.) Iz omenjenih razlogov sem se raje na polovici poti obrnil in se počasi vrnil. Pa kaj, če nisem bil na razgledni točki. Važno, da sem se vrnil v enem kosu.
Sonce nas je spremljalo čez cel dan. Za zadnje taborjenje smo zato imeli
čudovite razmere. Šotore smo postavili v lep kamp, obdan z jezeroma na levi in desni. Najlepše pa je bilo, ko se je stemnilo. Posedli smo se ob jezero in tiho opazovali čudovito nebo.
Zvezde so sijale, luči jih niso motile. (Vseeno se niso tako močno videle, kot bi si lahko predstavljali iz zapisanega. Nebo je bilo preveč svetlo. Beri naprej!) Še bolj kot zvezde, je bilo zanimivo nebo na severu. Sonce na Norveškem poleti opiše na nebu bolj nagnjeno/elipsi podobno pot, zato na njem vztraja dlje, zahaja pa na severozahodu.
Svetloba res počasi bledi, še ob polnoči so jasno vidni svetli obrisi! In najzanimivejše - ob 1h ponoči po poletnem času (tj. polnoč po sončnem času), ko naj bi bilo najtemnejše, je svetloba na severozahodu res že skoraj zbledela,
a se je že začelo svetlikat na severovzhodu!!! Nepozabno!!! Res sem si z lahkoto predstavljal, kako izgleda polarni dan. (Glej sliko na desni. Sever je naravnost na sredini. Uporabljen je bil precej dolg čas.)
Naše potovanje se je neusmiljeno bližalo koncu. Pot smo nadaljevali do
Kristiansanda, kjer bi se morali vkrcati na trajekt, a smo bili preveč lahkoverni - trajekti so bili rezervirani vsaj tri dni v naprej. Tako nam ni ostalo drugega, kot precej daljša vožnja okoli - preko Švedske, čez most na Dansko in spet s trajektom v Nemčijo. Omembe vredno je edino še kosilo, ki smo si ga privoščili (skuhali) na plaži v
Mossu.
Pot čez Nemčijo se je vlekla in še enkrat smo se prepričali, kako čudovita je Norveška, kjer imaš praktično na vsakem koraku priložnost za pašo oči, Nemčija pa je iz avtobusa videti kot ena sama dolgočasna dežela prepredena z avtocestami.
Srce je toplo zaigralo, ko smo prispeli v Slovenijo. Ko sem v Ljubljani zapuščal avtobus (Dolenjska ni ravno v smeri mojega doma ;)) je večina sladko spala in kar nekam hudo mi je bilo, ker se nisem mogel osebno poslovit od vsakega, stisnit roko in se zahvalit. Potovanje ne bi bilo niti približno tako lepo brez dobre družbe!
Hvala! Z veseljem se vam še kdaj pridružim!
Konec. Za fotografije velja CC.
Nekajurno čakanje bi kaj hitro po stari navadi lahko postalo mučno, še posebej ker naivno nisem imel nič branja s seboj. Tišina v čakalnici. Pa povprašam gospo, ki je sedela pred mano, če se vrsta kaj premika. Beseda da besedo, pogovor steče in čas mineva. Med drugim ugotovim, da je iz sosednjega kraja, da si na stara leta želi spoznavanja z računalnikom, da pozna mojo mamo in nonota, da je njena hčerka bila moja "tovarišica" v osnovni šoli, ter da ji je (hčerka) vedno pravila, kako se mora zame izmišljati dodatne naloge, ker običajne prehitro rešim :D Hja, včasih sem bil priden ;)
