Stal sem na balkonu, z zaprtimi očmi, čutil nežno božanje vetra, pil vonj tisočerih cvetov pomešan z vonjem poletnih večerov, Soče...
Bil je to vonj po domu. Ta vonj bi prepoznal izmed tisoč drugih.
In mir. Mir v duši.
Za vedno bi lahko stal, poslušal bitje srca, čutil kako mi duša poje in slavi Boga.
Ja, ti drobni trenutki v mojem življenju... so trenutki sreče. Rad bi jih delil s tabo.
Nežen vetrič mi nosi vonj neštetih rož.
Zamižim. Pijem s polnimi pljuči.
Duša mi poje, Njega slavi.
(spisal: jAKOB)
Ni komentarjev:
Objavite komentar