Povest o rožici

Vsi vemo, da so rožice vsaj malček prevzetne. Zahtevajo pozornost, veliko hrane in vode, ljubečih pogledov, prigovarjanja, rade slišijo, da so lepe...

Nekega spomladanskega dne je iz semena pognala rožica. V vrtu je sicer že prej raslo veliko rožic, a je bila kljub temu deležna pozornosti, zato je rasla in rasla in se razcvetela. Bila je deležna vedno več pozornosti, celo več kot rožice, ki so že prej rasle v vrtu, a rožici nikoli ni bilo dovolj. Nekje je slišala, da neguje vrtnarka skrit kotiček - najlepšo gredico pognojene in razrahljane zemlje, kotiček na katerega sonce še lepše sveti... Na njem ni rasla še nobena rožica, saj je bil pripravljen za posebno rožico. Tisto rožico.

Imena tiste rožice pravzaprav niti vrtnarka ni poznala, je pa nekoč odkrila njen prečudovit vonj in jo je od takrat neprestano iskala, v pričakovanju nežno gojila vsak poganjek na vrtu, med cvetovi iskala vonj, ki bi ga prepoznala izmed tisoče drugih.

Mala rožica si je na vsak način želela na gredico. Še bolj se je bohotila in s svojim vonjem skušala prepričati, da je prava. Tako zelo si je želela, da je bila že prepričana, da je tista gredica namenjena prav njej.

S svojo odločnostjo je že skoraj prepričala... A vrtnarka je še v pravem trenutku ugotovila, da ta rožica še ni tisto kar išče, čeprav je vonj podoben. Zavedala se je, da rožici to sprva najbrž ne bo všeč, a da lahko tudi na gredici, poleg drugih cvetlic, prav lepo in bujno uspeva. Če se le ne bo zaprla in obrnila stran... Če le ne bo zamerila...

Rožica še vedno raste in vrtnarka še vedno išče.
Tako kot mi. Jaz, ti...