petek, 21. november 2008

Lepota je v nas

Najbrž se strinjamo, da je pri odločitvi o tem, ali želimo z nekom preživeti vse življenje, odločilnejšega pomena notranja lepota in ujemanje (čeprav je zunanja privlačnost še vedno pomembna). No, zdaj ko smo to razčistili, NE bom o tem razglabljal. ;) Bi pa rad zapisal in še malo dopolnil razmišljanje, ki sem ga imel nekega čisto navadnega dne ob čisto navadnem kosilu v čisto navadni restavraciji.

Ljudje smo si res različni. Hvala Bogu, da imamo tudi tako različne okuse, drugače bi se nam slabo godilo. Za nekatere bi se vse grebli, drugi bi ostali sami, ker je pač vsem jasno, da niso ne lepi, ne zanimivi. No, v bistvu tako stanje ne bi dolgo trajalo, saj bi se prej ali slej za zgodile vojne za zaželjene ali pa bi se lepi-zanimivi veselo parčkali med sabo, ne-lepi-ne-zanimivi pa bi izumrli. Evolucija pač. No, pa pustimo črne misli. Kot zapisano, imamo to srečo, da imamo zelo različne okuse. In še za takó, po merilih "normalnosti", čudne in ne-lepe, se najde nekdo, ki prav v tej osebi odkrije lepoto in bližino.

Res je tako. Problem je le, če si pustimo blizu. Če imamo zaupanje vase.

Dovolj je le pogledati ljudi okoli sebe, pa boste razumeli, na kaj mislim. Vse preveč je mrkih in zdolgočasenih obrazov, vse prevečkrat je naš obraz prav tak - mrk in nezanimiv. Se čudimo, da ostajamo osamljeni?!

Popolnoma drugače je videti nasmeh in optimizem, čutiti mir in slutiti globino duše. Kadar zaupamo vase in z optimizmom gledamo na svet, sijemo tudi navzven. Ne glede na našo zunanjost, si upam trditi, da smo takrat privlačnejši.

V nasmehu je res nekaj čarobnega. Pa ni treba zdaj stalno na obrazu nositi narisan nasmeh. Včasih je privlačen tudi žalosten obraz, za katerim se skriva hrepenenje. Predvsem bodi to kar si in zaupaj, da bo življenje prineslo še ogromno lepega.

Tako, teorijo obvladam(o). Čaka nas praksa!
Za spodbudo pa naj bo ta pesmica:


3 komentarji:

Nameless pravi ...

Jaaaaa!!!...To je moja taljubša pesmca, ki je bila kdajkoli na naši Emi... Škoda le, ker Slovenceljni tega nismo znali videt:)...

Sicer pa....se strinjam z vsem kar si napisal. Sama bi morda samo še nakaj dodala...
Naj ob tem razmišljanju in teoretiziranju ne pozabimo preprosto živet...vsak dan....

Andrej Vončina pravi ...

OK, toda ker je takih ljudi z upadlimi obrazi in pomanjkanjem te prepotrebne samozavesti zelo veliko, jim moramo mi, ki poznamo njihove kvalitete, to večkrat povedati, jih pohvaliti, jim vliti samozavest.

Že v antiki so rekli, da se o okusih ne debatira, ker so različni. Ob tem bi rekel to, da ima vsakdo od nas poleg oči, ki vidijo zunanjost neke osebe tudi neke druge oči, ki vidijo notranjost taiste osebe. In, četudi bi nam nekdo trdil, da tista oseba ni za nas, mu ne gre takoj verjeti prav zaradi teh notranjih oči, ki ponavadi vidijo še marsikaj drugega na nekom.

Brez prepotrebne samozavesti in zaupanja vase pa ne gre. Saj si vendar ustvarjen po Božji podobi in si neizmerno vreden! Bog te ima tako rad, kakor da bi samo ti obstajal na tem svetu... Čeprav ima enako rad tudi mene ;) Upam, da nisi 'fowš'?

Lepo razmišljanje je tisto, ki mi da misliti, kar mi tvoje zagotovo je!

jAKOB pravi ...

Nameless in Andrej, hvala za dopolnitev :)

res bi si morali večkrat izrečt komplimente, pohvale.
nedavno smo na refleksijkem vikendu nardili zanimivo stvar in sicer je vsak za vsakega poiskal po 2 dobri lastnosti in jih povedal (na 4 oči). res dobro deluje na samozavest in razpoloženje! od smejanja so me bolele ličnice :)