Dan, ko se odpravim darovat kri, je vedno vsaj malo drugačen, prazničen. Še posebej v družbi prijateljev. Vzdušje je vedno pozitivno. Tja pač prihajajo ljudje, ki želijo narediti majhen nesebičen korak, te dobre volje pa se je očitno že zdavnaj nalezlo prijazno osebje. In obratno.Začne se z drobnim pikom v prst. Marljive medicinske sestre se sicer delajo, da s tistim kapljanjem nekaj preverjajo, jaz pa vem, da je to v bistvu test, če je osebek primeren za krvodajalca. Če mu namreč že po drobnem piku postane slabo (ja, tudi taki primeri obstajajo!), potem je bolje, da se niti ne približuje sobi za odvzem krvi.
Preživeli nadaljujejo na naslednjo stopnjo. Tisti kviz imam že naštudiran, tako da večinoma dobim bonus in preskočim posvet pri zdravniku in grem naravnost počivat na udoben stol in se prepustit v roke sestri z iglo. Zaviham rokave, pokažem mišice, pogledam stran in... že se prelivajo hektolitri krvi.
Čas med lenobnim ležanjem izkoristim za klepet z radovednimi sestrami, ki imajo vedno doma kakšno hčerko ali sina, ki se namerava naslednje leto vpisati na faks. Je treba izkoristiti trenutek in iz izkušenega študenta iztisniti kar največ koristnih informacij. :)
Kot se spodobi, je vedno tudi nekaj živčnosti, da morda ne pristanem med padlimi in omedlelimi borci, a na koncu se vedno srečno izteče. In, "da ne bi padu v švohost", z užitkom pojem prisluženo malico.
Tako je bilo tudi v torek. Sumim pa, da so mi zlobno kri pustili v obtoku, ali pa je vzeli premajhno količino. Po glavi mi namreč še vedno skačejo zlobne in navihane misli...
P.s: Tistim ribicam v akvariju pa še od novembra dolgujem en zapis na blogu :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar