sreda, 11. julij 2012

Nekoč boš prišla

Bova šla po poteh,
ki čakale so tvojih korakov,
da njih zven bi se z mojimi zlil;
poslušala čričkov orkester -
prav zate je vadil najlepši napev.

Bo vetrič te končno poljubil,
dišala opojno poletna bo noč.
In rože - zavidale tvojo lepoto,
zvezde nebesne sijaj v očeh.

Slišiš Sočo šumljati ljubezni šepet?

Tam končno se najdeta srci,
ujameta ritem za ples.
Utopljena v globino neba
obstala, vedela bova: naprej!



Navdih za ponovno ustvarjanje sem dobil ob pesmi Ivana Minattija - Čakam te, pa seveda ob čudovitih poletnih večerih pri nas, ko duša poje in majhno jezero hrepeni.

4 komentarji:

Kaplan Marko pravi ...

hvala ti, zelo lepo je brati pesem, ki jo napiše srce.

jAKOB pravi ...

hvala!
z zadnjo kitico sicer nisem povsem zadovoljen, ta prvi dve pa sta dober odsev srca.

Sofilica pravi ...

vaV ... super!
poboža dušo.
se priporočam(o) za še :)

jAKOB pravi ...

hvala za pohvalo in spodbudo - glih razmišljam, da bi blo fajn spet kaj objavit na blogu.