Življenje je kot nočno nebo...

So trenutki ko se zamislim in čudim in se sprašujem. Pravzaprav je takih trenutkov veliko. Včasih me hitro mine in samo zamahnem z roko "bo že kako", spet drugič me neka stvar tako pravzame, da jo znova in znova premlevam, iščem odgovore, obupujem nad omejenostjo našega uma...
Ja, življenje je res čudno: nepozabno lepi trenutki se prepletajo z veliko žalostjo, iz veselja se rojeva zamorjenost, brezvoljnost, obup, ljubezen v srcu je hitro utišana, vsakdanje skrbi jo potisnejo stran...
In takrat se spomnim na misel, ki se mi je utrnila neke poletne noči: Življenje je kot nočno nebo - veliko je teme, pa tudi svetlih točk, ki dajo vsemu čar, brez teme pa jih ne bi niti opazili...