Bili so mi samo ljudje, kot tisoč drugih. In nisem jih potreboval. A zdaj... Ja, udomačen sem. Pustil sem se udomačiti. Sledil sem staremu receptu: najprej sem sedel narazen in nič govoril, nato vsak dan prisedel bližje... dokler nisem bil udomačen.
Znan mi je smeh, srce mi zaigra ob znanem glasu, zvabi me iz brloga kot pesem... Vem, odgovoren sem za to, kar sem udomačil. Na srečo pa je to zelo lepa dolžnost.
Včasih bodo trenutki, ko bom jokal. Ob slovesu, ob sočustvovanju, ob preizkušnjah... Sem potem sploh kaj pridobil? Ja, pridobil sem. Zaradi zvezdic, iskrivih oči, čutečih src.
(...)
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar