V minulem slabem letu sem pridobil nekaj novih veščin. Biti stric je namreč tudi priložnost, da se naučiš rokovat z majhnimi otroki. Tako mi ni več problem prijet dojenčka, ga prestavit z ene roko na drugo, dat čez rame, podirat kupček, nosit okoli, ga poskusit zabavat, pet pesmice ... Trenutki, ko ti blaženo zaspi v naročju ali ko se ti iskrivo nasmehne, so res lepi.
Otroci so veselje. Je pa res, da je starševstvo tudi naporno. Ostali sicer pridejo, pomagajo, se nekaj časa ukvarjajo z otrokom, na koncu pa z otrokom ostanejo - starši. Na trenutke mi je kar težko že samo opazovat napore mladih staršev, še posebej v prvih mesecih, pri prvemu otroku ... Včasih res nimaš rešitve za neutolažljiv jok (dojenčke recimo rado zvija). In po svoje tudi razumem travme, nemoč novopečenih očetov, ker novorojenček potrebuje predvsem mamo.
Zadnjič smo se hecali, a po svoje niti ni daleč od resnice, da so dojenčki učinkovito kontracepcijsko sredstvo za moške. Primer? Že od nekdaj si želim družine, a trenutno se mi sploh ne mudi ... ;)
Prikaz objav z oznako o življenju. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako o življenju. Pokaži vse objave
sobota, 25. maj 2013
petek, 14. december 2012
Dostojanstvo umiranja
Kmalu bo minilo eno leto, odkar je umrla naša nona. Po eni strani so bili njeni zadnji dnevi, ko je dva tedna preležala v domači oskrbi, naporni in težki, a hkrati izjemno bogati in so nas povezali. Tudi za to izkušnjo sem hvaležen, še posebej, ker poznam tudi drugo skrajnost - prisostvovanje odklopu medicinskih aparatov v bolniški sobi.
Noni smo uredili posteljo kar v pritličju, nekoliko umaknjeno od vrveža, a blizu, da je bil vedno kdo v bližini, ko je kaj potrebovala. Izmenično smo ji nosili hrano in jo spodbujali, da je naredila vsaj par grižljajev, izmenično prevzemali nočna dežurstva. Veliko časa je ob njej presedel nono. Tako kot ju je bilo po eni strani čudovito videt - bila sta kot dva mlada zaljubljenca (res, ljubezen je tudi na stara leta lahko romantična) - mi je bilo izredno težko ob misli na njeno trpljenje in nonota, ki je trpel skupaj z njo in se bal dneva, ko bo ostal sam.
Stanje se ji je občutno slabšalo in vsi smo slutili, da konec ni več daleč. Človek, ki ima vsaj malo posluha za življenje, to čuti. Vprašanje le, če si to prizna in v strahu pred bolečino tega ne taji. Smrt je v vsakem primeru težko sprejet in ko smo bili čez teden študentje v Ljubljani, odmaknjeni od dogajanja, so se kar same pojavile misli: "vse bo v redu, ni tako hudo," čeprav sem se še v nedeljo poslovil s cmokom v grlu - s slutnjo, da jo živo vidim zadnjič.
Odšla je v petek popoldne. Domov smo vnuki prišli prepozno. Križek na čelo in poljub na lice. Zbogom, nona! Še isti večer so se pri nas zbrali sosedje na molitvi za pokojno. Bilo je skoraj slovesno. Če verjameš, da s smrtjo ni konec, je ob tem vsaj seme razloga za veselje. In olajšanje ob misli, da je trpljenje minilo. V nasprotnem primeru pa ostane zgolj nič, praznina.
Res sem vesel, da smo ji po svojih najboljših močeh omogočili dostojanstven odhod. In da smo se jo odločili še naslednji dan po smrti obdržati kar na domu. Čez dan so se mnogi oglasili, se za hip ustavili in ponudili, da nam pomagajo po svojih močeh. Na vasi še obstaja nek čut za take trenutke. Samo upam lahko, da bomo znali to prenesti tudi na nove generacije.
Pri nas je kaj takega (obdržati mrliča v hiši) še mogoče. V Ljubljani to ni dovoljeno - po predpisu umrlo osebo hitro odpeljejo in nato pripeljejo na pokopališče neposredno pred pogrebom. Stik s smrtjo je tako skrajšan na nujni minimum. Se je sploh kaj zgodilo? Po možnosti že pred smrtjo prepustimo skrb drugim, kakšni ustanovi. Če ima umirajoči srečo, pride v takšno (recimo Hospic), kjer vsaj malo dajo na dostojanstvo umiranja. Drugi umrejo osamljeni.
Čeprav je smrt del življenja, se pogovora o njej in misli, da se povrnemo v prah, izogibamo kot hudič križa. Znanost pač še vedno ni našla zdravila zanjo in zato je najboljše stvar odmisliti. Hrani kdo doma fotografije iz pogrebov?! Kljub vsemu se najdejo izjeme. Pred časom sem namreč zasledil ganljiv zapis fotografa, ki je na željo staršev fotografiral slovo od njunega mrtvorojenega otroka. Kako lepa gesta - četudi ni uspel zaživeti, je obstajal, žalovali smo za njim in ostal bo v spominu.
Noni smo uredili posteljo kar v pritličju, nekoliko umaknjeno od vrveža, a blizu, da je bil vedno kdo v bližini, ko je kaj potrebovala. Izmenično smo ji nosili hrano in jo spodbujali, da je naredila vsaj par grižljajev, izmenično prevzemali nočna dežurstva. Veliko časa je ob njej presedel nono. Tako kot ju je bilo po eni strani čudovito videt - bila sta kot dva mlada zaljubljenca (res, ljubezen je tudi na stara leta lahko romantična) - mi je bilo izredno težko ob misli na njeno trpljenje in nonota, ki je trpel skupaj z njo in se bal dneva, ko bo ostal sam.
Stanje se ji je občutno slabšalo in vsi smo slutili, da konec ni več daleč. Človek, ki ima vsaj malo posluha za življenje, to čuti. Vprašanje le, če si to prizna in v strahu pred bolečino tega ne taji. Smrt je v vsakem primeru težko sprejet in ko smo bili čez teden študentje v Ljubljani, odmaknjeni od dogajanja, so se kar same pojavile misli: "vse bo v redu, ni tako hudo," čeprav sem se še v nedeljo poslovil s cmokom v grlu - s slutnjo, da jo živo vidim zadnjič.
Odšla je v petek popoldne. Domov smo vnuki prišli prepozno. Križek na čelo in poljub na lice. Zbogom, nona! Še isti večer so se pri nas zbrali sosedje na molitvi za pokojno. Bilo je skoraj slovesno. Če verjameš, da s smrtjo ni konec, je ob tem vsaj seme razloga za veselje. In olajšanje ob misli, da je trpljenje minilo. V nasprotnem primeru pa ostane zgolj nič, praznina.
Res sem vesel, da smo ji po svojih najboljših močeh omogočili dostojanstven odhod. In da smo se jo odločili še naslednji dan po smrti obdržati kar na domu. Čez dan so se mnogi oglasili, se za hip ustavili in ponudili, da nam pomagajo po svojih močeh. Na vasi še obstaja nek čut za take trenutke. Samo upam lahko, da bomo znali to prenesti tudi na nove generacije.
Pri nas je kaj takega (obdržati mrliča v hiši) še mogoče. V Ljubljani to ni dovoljeno - po predpisu umrlo osebo hitro odpeljejo in nato pripeljejo na pokopališče neposredno pred pogrebom. Stik s smrtjo je tako skrajšan na nujni minimum. Se je sploh kaj zgodilo? Po možnosti že pred smrtjo prepustimo skrb drugim, kakšni ustanovi. Če ima umirajoči srečo, pride v takšno (recimo Hospic), kjer vsaj malo dajo na dostojanstvo umiranja. Drugi umrejo osamljeni.
Čeprav je smrt del življenja, se pogovora o njej in misli, da se povrnemo v prah, izogibamo kot hudič križa. Znanost pač še vedno ni našla zdravila zanjo in zato je najboljše stvar odmisliti. Hrani kdo doma fotografije iz pogrebov?! Kljub vsemu se najdejo izjeme. Pred časom sem namreč zasledil ganljiv zapis fotografa, ki je na željo staršev fotografiral slovo od njunega mrtvorojenega otroka. Kako lepa gesta - četudi ni uspel zaživeti, je obstajal, žalovali smo za njim in ostal bo v spominu.
četrtek, 20. september 2012
Vsakemu nekaj fali
V toplicah srečaš raznolike ljudi. Največ je seveda starejših in upokojencev, ne manjka pa tudi srednje generacije in nekaj mladih. Za vse pa velja - kot se je izrazila neka gospa: "Vsakemu nekaj fali, drugače ne bi bili tukaj."
Če spadaš med mlajše, se dokaj hitro spoznaš s predstavniki iz svoje generacije. Primorci se tudi hitro prepoznamo in postanemo domači. Je pa prijetno poklepetati tudi z drugimi - zadnjič recimo s starejšo uglajeno gospo, ki si je na 2 cm bližine na telefonu ogledovala neko podrobnost na sliki, in paraplegikom, ki je po nekaj težkih letih po nesreči začel spet ustvarjati in je celo prejel patent za bazensko invalidsko dvigalo, s katerim lahko upravlja invalid sam in mu zato omogoča samostojnost in daje samozavest. (glej prispevek na str. 14)
Če bi površno ocenil in posploševal, bi rekel, da se ženske precej več pritožujejo, moški pa radi pohecajo. (No, povsem možno je, da se moški pač dobro počutimo v večinoma ženski družbi terapevtskega osebja in tako pozabimo na kakšno slabo stvar.) Dejansko je tukaj precej gobčnih moških s smislom za humor, tako da so skupinske vaje prav zabavne. Se pa seveda najdejo tudi protiprimeri sitnih dedcev in zabavnih jezikavih babnic (v ljubkovalnem pomenu besede). Prijetno presenečen sem bil na primer nad skupino žensk v srednjih letih, ki se soočajo z neprijetno boleznijo multipla skleroza, a se rade hecajo, na življenje gledajo pozitivno in s hvaležnostjo za to, kar jim ni bilo odvzeto.
Da je vsakemu naložen samo tako težak križ, kot ga zmore nosit, je zlajnana fraza in slaba tolažba za človeka, ki trpi. Res pa je tudi, da zmoremo precej več, kot si predstavljamo. In resnično smo lahko hvaležni, če nam zdravje služi.
Če spadaš med mlajše, se dokaj hitro spoznaš s predstavniki iz svoje generacije. Primorci se tudi hitro prepoznamo in postanemo domači. Je pa prijetno poklepetati tudi z drugimi - zadnjič recimo s starejšo uglajeno gospo, ki si je na 2 cm bližine na telefonu ogledovala neko podrobnost na sliki, in paraplegikom, ki je po nekaj težkih letih po nesreči začel spet ustvarjati in je celo prejel patent za bazensko invalidsko dvigalo, s katerim lahko upravlja invalid sam in mu zato omogoča samostojnost in daje samozavest. (glej prispevek na str. 14)
Če bi površno ocenil in posploševal, bi rekel, da se ženske precej več pritožujejo, moški pa radi pohecajo. (No, povsem možno je, da se moški pač dobro počutimo v večinoma ženski družbi terapevtskega osebja in tako pozabimo na kakšno slabo stvar.) Dejansko je tukaj precej gobčnih moških s smislom za humor, tako da so skupinske vaje prav zabavne. Se pa seveda najdejo tudi protiprimeri sitnih dedcev in zabavnih jezikavih babnic (v ljubkovalnem pomenu besede). Prijetno presenečen sem bil na primer nad skupino žensk v srednjih letih, ki se soočajo z neprijetno boleznijo multipla skleroza, a se rade hecajo, na življenje gledajo pozitivno in s hvaležnostjo za to, kar jim ni bilo odvzeto.
Da je vsakemu naložen samo tako težak križ, kot ga zmore nosit, je zlajnana fraza in slaba tolažba za človeka, ki trpi. Res pa je tudi, da zmoremo precej več, kot si predstavljamo. In resnično smo lahko hvaležni, če nam zdravje služi.
nedelja, 9. september 2012
Iščem naprej
Upam, da vas z včerajšnjim zapisom brez olepševanja nisem preveč prestrašil. Brez skrbi: ne razmišljam o kakšni samodestruktivni, sebični potezi. (Samovoljno končanje lastnega življenja je na nek način zelo sebično - druge pustiš v isti godlji, pa še v žalovanju.)
Seveda je resnično: če te ne bi bilo, ne bi nič pogrešal/a. Tako kot tudi umrli gotovo ne tožijo za trenutki, ki jih niso doživeli. A če si že postavljen/a na ta svet, poskušaj iz tega kaj dobrega naredit, pustit svoj edinstven pečat!
Verjetno so potrebni tudi taki trenutki, ko se počutimo izgubljene - da se zamislimo, začnemo spraševati in iskati svojo smer. Morda ob tem s svojo ostrino prebudimo še koga, ki je pozabil čemu živi ...
Seveda je resnično: če te ne bi bilo, ne bi nič pogrešal/a. Tako kot tudi umrli gotovo ne tožijo za trenutki, ki jih niso doživeli. A če si že postavljen/a na ta svet, poskušaj iz tega kaj dobrega naredit, pustit svoj edinstven pečat!
Verjetno so potrebni tudi taki trenutki, ko se počutimo izgubljene - da se zamislimo, začnemo spraševati in iskati svojo smer. Morda ob tem s svojo ostrino prebudimo še koga, ki je pozabil čemu živi ...
sobota, 8. september 2012
2B|!2B
Danes me zaposlujejo eksistencialne misli. Večinoma bi, kot že pred časom na prijateljevo vprašanje, jasno odgovoril, da sem kljub vsemu vesel, da živim. Trenutno v to precej dvomim. Res, bilo je veliko lepega in zanimivega, a če me ne bi bilo, tega ne bi pogrešal, ker ... me pač enostavno ne bi bilo. Vsekakor pa ne bi niti malo jokal za težkimi stvarmi, bolečimi izkušnjami, občutki osamljenosti, razočaranji, morečimi kompleksi, neizpolnjenostjo ... In absolutno ne bi pogrešal šutaste (pre)izkušnje, ki se vleče že skoraj pol leta!
Obenem razmišljam o človeški težnji po razmnoževanju. Otroke je fino imet, prinašajo veselje, poskrbijo, da nam ni dolgčas, pa dobro je imet nekoga, ki bo najverjetneje poskrbel za nas na starost ... Hm, niso to zgolj sebični razlogi? Koliko staršev ima otroke ker dejansko verjamejo, da je ta svet čudovit in ga zato privoščijo čim več osebam?!
Res mi manjkata smisel in smer.
Obenem razmišljam o človeški težnji po razmnoževanju. Otroke je fino imet, prinašajo veselje, poskrbijo, da nam ni dolgčas, pa dobro je imet nekoga, ki bo najverjetneje poskrbel za nas na starost ... Hm, niso to zgolj sebični razlogi? Koliko staršev ima otroke ker dejansko verjamejo, da je ta svet čudovit in ga zato privoščijo čim več osebam?!
Res mi manjkata smisel in smer.
četrtek, 6. september 2012
Dolgo, vroče poletje
Za vikend sem po več mesecih spet oblekel dolge hlače iz bioloških vzgibov in ne zaradi estetike ali morale. ;-) Ja, pravo poletje se brez dvoma poslavlja. Lepo je bilo, dokler je trajalo, čeprav ga nisem mogel dobro izkoristit. Vsekakor je bilo drugačno kot prejšnja leta.
Penzionistično morje
Ne bi mislil, da bom kdaj kot/z upokojenci hodil na morje zgodaj zjutraj in se še pred gnečo in vročino vračal domov. A za terapijo - baje je dobro migat v slani vodi - se potrpi. Bilo je sicer verjetno smešno videt človeka, kako ob pomoči in z berglami koraka v vodo, drugače pa niti ni bilo tako slabo. Začuda sem kar užival in precej plaval. Lebdenje v vodi, daleč od brega in brez opore, je bilo tudi zanimiva iztočnica za filozofske asociacije na življenje in negotovost, ki jo večkrat čutim. In ugotovitev: predvsem brez panike, pa bo še dobro.
No, proti koncu avgusta mi je uspelo celo nekajkrat se kopat pri Soči. Ah, užitek! Brez tega pa res ne bi bilo pravo poletje.
Žlahtánje
Družinski kvartopirski večeri so po krivici zapostavljeni. Zadnjič smo prav uživali ob briškuli in tršetu! Lepo se je tudi dobit s sorodniki na žlahtniškem pikniku. Smo pa brez dvoma izgubili status najmlajše generacije - ta najmlajša sestrična je že na faksu, moji bratranci in sestrične imajo skupaj že 9 otrok, še približno trije so na poti!
Provincial'c s ponosom
Kako lepo je opazovat kmeta, ki z veseljem opravlja svoje delo! In poslušat, kako z ljubeznijo govori o stiku z naravo in zadovoljstvu, ki ga pošteno delo daje. Vsakdanje delo prinaša veliko izkušenj, ki jih mestni človek ne bo nikoli dobil. (Ravno zadnjič se je stric hecal, da je naš svak, mestni človek, pobiral krompir kot Cigani v naglici - malo tu, malo tam, pa samo po površju. :)) Vedno bolj sem hvaležen, da je nekaj tovrstnih izkušenj prišlo tudi meni v kri. Še boljše pa je najti ravnovesje: spoštovat kmečko delo in poznat mestno življenje, potovat po svetu in čutit pristno domoljubje, obvladat tehniko in imeti vsaj malo stika z naravo ... za to sem res hvaležen.
Dopolnitev: Zvezdogled
Penzionistično morje
Ne bi mislil, da bom kdaj kot/z upokojenci hodil na morje zgodaj zjutraj in se še pred gnečo in vročino vračal domov. A za terapijo - baje je dobro migat v slani vodi - se potrpi. Bilo je sicer verjetno smešno videt človeka, kako ob pomoči in z berglami koraka v vodo, drugače pa niti ni bilo tako slabo. Začuda sem kar užival in precej plaval. Lebdenje v vodi, daleč od brega in brez opore, je bilo tudi zanimiva iztočnica za filozofske asociacije na življenje in negotovost, ki jo večkrat čutim. In ugotovitev: predvsem brez panike, pa bo še dobro.
No, proti koncu avgusta mi je uspelo celo nekajkrat se kopat pri Soči. Ah, užitek! Brez tega pa res ne bi bilo pravo poletje.
Žlahtánje
Družinski kvartopirski večeri so po krivici zapostavljeni. Zadnjič smo prav uživali ob briškuli in tršetu! Lepo se je tudi dobit s sorodniki na žlahtniškem pikniku. Smo pa brez dvoma izgubili status najmlajše generacije - ta najmlajša sestrična je že na faksu, moji bratranci in sestrične imajo skupaj že 9 otrok, še približno trije so na poti!
Provincial'c s ponosom
Kako lepo je opazovat kmeta, ki z veseljem opravlja svoje delo! In poslušat, kako z ljubeznijo govori o stiku z naravo in zadovoljstvu, ki ga pošteno delo daje. Vsakdanje delo prinaša veliko izkušenj, ki jih mestni človek ne bo nikoli dobil. (Ravno zadnjič se je stric hecal, da je naš svak, mestni človek, pobiral krompir kot Cigani v naglici - malo tu, malo tam, pa samo po površju. :)) Vedno bolj sem hvaležen, da je nekaj tovrstnih izkušenj prišlo tudi meni v kri. Še boljše pa je najti ravnovesje: spoštovat kmečko delo in poznat mestno življenje, potovat po svetu in čutit pristno domoljubje, obvladat tehniko in imeti vsaj malo stika z naravo ... za to sem res hvaležen.
Dopolnitev: Zvezdogled
nedelja, 22. april 2012
Ravnovesja
Očitno življenje vedno išče neka ravnovesja. Po dolgem suhem obdobju pridejo dnevi obilnih padavin. Nekje je vsega v izobilju, drugje stiske. Na eni strani veselje, na drugi strani grenkoba neuresničenih hrepenenj. Pa rojstva in smrti. Nekje ti vzame, drugje da.
Nedavno nazaj sem se veselil, da sem deležen številnih lepih reči in mi gredo stvari od rok. Pa se je življenje začelo obračati v nepredvidljivo smer in v kratkem času nabirati ne tako prijetni dogodki. Pa ne samo meni, tudi ljudem, ki so mi blizu. Priznam, trenutno ne pokam od optimizma. Ždenje na bolniški in prekrižani načrti za mesec ali dva niso ravno vir veselja. Verjamem pa, da bo tudi iz tega kaj dobrega.
Danes ponoči sem po dolgem času spet sanjal nekaj (relativno) lepega. Glede na siceršnje precej običajne brezvezne sanje upam, da se mogoče počasi tudi tu začne zadeva uravnovešat - v lepšo stran! Želim si lepih sanj in želim si upati, da se vsaj nekatere uresničijo.
Po dežju posije sonce, kaj ne?
Nedavno nazaj sem se veselil, da sem deležen številnih lepih reči in mi gredo stvari od rok. Pa se je življenje začelo obračati v nepredvidljivo smer in v kratkem času nabirati ne tako prijetni dogodki. Pa ne samo meni, tudi ljudem, ki so mi blizu. Priznam, trenutno ne pokam od optimizma. Ždenje na bolniški in prekrižani načrti za mesec ali dva niso ravno vir veselja. Verjamem pa, da bo tudi iz tega kaj dobrega.
Danes ponoči sem po dolgem času spet sanjal nekaj (relativno) lepega. Glede na siceršnje precej običajne brezvezne sanje upam, da se mogoče počasi tudi tu začne zadeva uravnovešat - v lepšo stran! Želim si lepih sanj in želim si upati, da se vsaj nekatere uresničijo.
Po dežju posije sonce, kaj ne?
sobota, 31. december 2011
Kaj me je naučilo leto 2011?
(med drugim)
- Skrbet za dementnega starega človeka je podobno kot pazit na majhnega otroka.
- Naivnost srca je močnejša od razuma.
Naša nona
Nisem hotel biti stereotipen in pisati o ljudeh šele po njihovi smrti. A življenje se ni oziralo na moje cincanje, ni počakalo, da najprej spišem blog ...
Naša nona je bila doma iz tolminskega konca, zato ji je nono (priporočam branje zapisa o njem) kdaj pa kdaj zabrusil, da je puntarka. A čeprav je znala bit trmasta, se vendarle ni mogla upirat nonotovemu vztrajnemu dvorjenju. Kasneje mu je sicer pod nos večkrat povedala, da je bila zaljubljena v druge, on pa ji je vedno odvrnil, da bi bila že trikrat vdova, če bi jih vzela. :) Čeprav nikoli ne vemo, kako bi se stvari drugače odvijale, sem vesel, da sta se našla.
Rojena je bila v številčni družini 13-ih otrok. Pri tem nekateri, ki so umrli takoj po rojstvu, sploh niso šteti. Med 2. svetovno vojno so morala dekleta delati za to ali ono oblast, ki je trenutno nadzorovala kraje. Med nekim delom so zaropotale strojnice, da so odvrgle lopate in se porazgubile. Na srečo je bila vedno obvarovana pred hudim. Šolala se je za šiviljo, čeprav je potem večino življenja preživela kot gospodinja. Nono je delal in služil denar, v hiši pa je imela brez dvoma ona glavno besedo.
Ni bila idealna oseba. Imela je nekaj lastnosti, ki so mi šle na živce, nikoli tudi ni imela potrpljenja z otroki. A v splošnem je bila dobra oseba. Take se je želim spominjati.
V spominu mi bo gotovo ostalo njeno prepevanje. Znala je na stotine pesmic, slovenske so se mešale z italijanskimi in nemškimi, ljudske s popevkami, posvetne s cerkvenimi, otroške s tistimi za odrasle ... Rada jih je zapela v družbi ali pa si je s petjem krajšala čas med delom. Po kuhinji se je redno slišal njen alt, na primer: "to niso jadraaa moje barčiceeeee ..." [premor in ropotanje loncev] "to so gačice moje Marice ..." [spet zvoki kuhinje, daljši premor in nadaljevanje s petjem] itd. :)
Pa zgodbice in pravljice ... Nekatere tisočkrat ponovljene, da smo jih znali že vse na pamet, druge nepoznane, gotovo zanimive za zapisovalce ljudske dediščine. Žal zdaj za vedno izgubljene ...
Kdor jo je imel priložnost spoznati, je gotovo opazil njeno vedrost, zgovornost, slišal vsaj kakšno pesmico/zgodbico ali dve. Verjetno tudi ni mogel spregledati pristnega odnosa z nonotom, s katerim sta se, če se je le dalo, besedno špikala. So bili trenutki, ko smo vsi cepali od smeha. In četudi sta se kdaj pa kdaj zares skregala, vendarle nista mogla drug brez drugega. Skupaj sta bila več kot 62 let!
Nenazadnje, vsem nam je bila zgled v veri, zaupanju in drži, kako brez strahu pričakati zadnjo uro. Tudi to je del življenja.
Naša nona je bila doma iz tolminskega konca, zato ji je nono (priporočam branje zapisa o njem) kdaj pa kdaj zabrusil, da je puntarka. A čeprav je znala bit trmasta, se vendarle ni mogla upirat nonotovemu vztrajnemu dvorjenju. Kasneje mu je sicer pod nos večkrat povedala, da je bila zaljubljena v druge, on pa ji je vedno odvrnil, da bi bila že trikrat vdova, če bi jih vzela. :) Čeprav nikoli ne vemo, kako bi se stvari drugače odvijale, sem vesel, da sta se našla.
Rojena je bila v številčni družini 13-ih otrok. Pri tem nekateri, ki so umrli takoj po rojstvu, sploh niso šteti. Med 2. svetovno vojno so morala dekleta delati za to ali ono oblast, ki je trenutno nadzorovala kraje. Med nekim delom so zaropotale strojnice, da so odvrgle lopate in se porazgubile. Na srečo je bila vedno obvarovana pred hudim. Šolala se je za šiviljo, čeprav je potem večino življenja preživela kot gospodinja. Nono je delal in služil denar, v hiši pa je imela brez dvoma ona glavno besedo.
Ni bila idealna oseba. Imela je nekaj lastnosti, ki so mi šle na živce, nikoli tudi ni imela potrpljenja z otroki. A v splošnem je bila dobra oseba. Take se je želim spominjati.
V spominu mi bo gotovo ostalo njeno prepevanje. Znala je na stotine pesmic, slovenske so se mešale z italijanskimi in nemškimi, ljudske s popevkami, posvetne s cerkvenimi, otroške s tistimi za odrasle ... Rada jih je zapela v družbi ali pa si je s petjem krajšala čas med delom. Po kuhinji se je redno slišal njen alt, na primer: "to niso jadraaa moje barčiceeeee ..." [premor in ropotanje loncev] "to so gačice moje Marice ..." [spet zvoki kuhinje, daljši premor in nadaljevanje s petjem] itd. :)
Pa zgodbice in pravljice ... Nekatere tisočkrat ponovljene, da smo jih znali že vse na pamet, druge nepoznane, gotovo zanimive za zapisovalce ljudske dediščine. Žal zdaj za vedno izgubljene ...
Kdor jo je imel priložnost spoznati, je gotovo opazil njeno vedrost, zgovornost, slišal vsaj kakšno pesmico/zgodbico ali dve. Verjetno tudi ni mogel spregledati pristnega odnosa z nonotom, s katerim sta se, če se je le dalo, besedno špikala. So bili trenutki, ko smo vsi cepali od smeha. In četudi sta se kdaj pa kdaj zares skregala, vendarle nista mogla drug brez drugega. Skupaj sta bila več kot 62 let!
Nenazadnje, vsem nam je bila zgled v veri, zaupanju in drži, kako brez strahu pričakati zadnjo uro. Tudi to je del življenja.
sreda, 7. september 2011
Kraj počitka
Med opravilom slačenja sjrka1 nono potoži, da ga boli hrbet in reče:
- Razmišljam, kje bi bilo najboljše?
Najbrž na žegnu2. Tam vsak dobi svoj prostor, pa vsi molijo za tebe.
Se posmeje in doda:
- Včasih mi pride kakšna pametna.
:)
- Razmišljam, kje bi bilo najboljše?
Najbrž na žegnu2. Tam vsak dobi svoj prostor, pa vsi molijo za tebe.
Se posmeje in doda:
- Včasih mi pride kakšna pametna.
:)
1 sjrk = koruza
2 žegn = pokopališče
sobota, 16. julij 2011
Vračanje
Težko je gledati človeka, še posebej ljubo osebo, kako se stara pred tvojimi očmi. In to ne počasi, ampak opazno hitro. Naš nono, ki je bil celo življenje zelo aktiven, še pri 80-ih hodil v hribe, pri 84-ih potoval z letalom, predlani pa zmogel velik del peš romanja, je zadnja leta vedno bolj ostajal doma, zadnje čase pa očitno peša. Najhuje je, da je izgubil voljo. Vse mu je postalo težko, najraje bi kar spal. Težko mu je zjutraj vstat, obroki so mu odveč, stranišče mu je muka, obuvanje napor, (manjša) hišna opravila so kot pokora, umivanje zob pa najhujša kazen. In povrhu še demenca, da pozablja kako se naredi rutinska opravila in kdaj tudi tisto, kar si mu povedal pol minute nazaj. Sam zase ugotavlja, da ni pravi, pa tudi mi se mu zdimo čudni in sitni, ko mu stalno ponavljamo napotke (najprej mu seveda pustimo, da kar se da naredi sam, a ko se nikamor ne premakne ...) ali mu storimo delat "pokoro". Treba je res ogromno potrpljenja, da ob stalnem ponavljanju enega in istega ne izgubiš živcev. Pa tudi, da ne zameriš, če kdaj kaj očita.
Seveda so tudi svetli trenutki. Ponavadi, ko se malo sprehodi ali pride v družbo. Občasno pa ga prime celo nagajivost, da nas poheca.
Vedno bolj vidim, da je res, da so si majhni otroci in ostareli zelo podobni. Včasih kar nekaj sanjajo (na primer med obuvanjem) in jim druge stvari kradejo pozornost, drugič ne poslušajo, četudi jim stokrat poveš, naredijo po svoje in se ti potem smejejo v obraz. Vedno jih je dobro vsaj z enim očesom pazit, da ne naredijo kakšne neumne. Nenazadnje, tako kot na začetku, zelo verjetno tudi na koncu življenja rabiš plenice. Edini problem je, da otroci počasi napredujejo, pri starejših pa gre lahko samo še na slabše. :(
Ah ja, včasih se spomnim na to, da je precejšnja verjetnost, da ne bomo dočakali starosti. Po svoje je res mogoče boljše imeti krajše in polno življenje ... a po drugi strani se od starejših vseeno lahko veliko naučimo.
Seveda so tudi svetli trenutki. Ponavadi, ko se malo sprehodi ali pride v družbo. Občasno pa ga prime celo nagajivost, da nas poheca.
Vedno bolj vidim, da je res, da so si majhni otroci in ostareli zelo podobni. Včasih kar nekaj sanjajo (na primer med obuvanjem) in jim druge stvari kradejo pozornost, drugič ne poslušajo, četudi jim stokrat poveš, naredijo po svoje in se ti potem smejejo v obraz. Vedno jih je dobro vsaj z enim očesom pazit, da ne naredijo kakšne neumne. Nenazadnje, tako kot na začetku, zelo verjetno tudi na koncu življenja rabiš plenice. Edini problem je, da otroci počasi napredujejo, pri starejših pa gre lahko samo še na slabše. :(
Ah ja, včasih se spomnim na to, da je precejšnja verjetnost, da ne bomo dočakali starosti. Po svoje je res mogoče boljše imeti krajše in polno življenje ... a po drugi strani se od starejših vseeno lahko veliko naučimo.
torek, 24. maj 2011
Kdor misli, da stoji, naj pazi, da ne pade
Tako enostavno je zabluzit. Kar se je gradilo dolgo časa, se v trenutku podre. Težko pridobljena kondicija izgine v nekaj lenobnih dnevih. Z vztrajnostjo grajen odnos se skrha. Nekaj, s čemer se že dolgo bolj ali manj uspešno bojuješ, te preseneti in porazi v trenutku slabosti. Zvrneš se v jarek ob poti. Res,
So trenutki, ko sem res zadovoljen s svojim življenjem, vem, kaj si želim in kako to doseči, čutim, kaj je dobro in se tega kar se da držim. V zanosu svoje misli delim z drugimi, v upanju, da bo še koga nagovorilo in spodbudilo. Pa se stvari obrnejo in podvomim o mojih ugotovitvah, zmanjka mi volje za vztrajanje v tem, kar mi je bilo prej jasno, da je pravo (od tako osnovnih stvari naprej, kot je izkoriščanje časa in stik z naravo). V teh trenutkih se počutim skoraj hinavsko. Kako lahko "pridigam" drugim, če se sam tega ne zmorem držati?! Na srečo verjamem, da me razumete, ker nihče od nas ni popoln. Se pa trudimo in včasih nam nepričakovano pomaga že par besed. Zato upam, da bojo kakšni moji zapisi vseeno spodbuda - v smislu stavka:
:-)
kdor misli, da stoji, naj pazi, da ne pade! (prim. 1 Kor 10,12)
So trenutki, ko sem res zadovoljen s svojim življenjem, vem, kaj si želim in kako to doseči, čutim, kaj je dobro in se tega kar se da držim. V zanosu svoje misli delim z drugimi, v upanju, da bo še koga nagovorilo in spodbudilo. Pa se stvari obrnejo in podvomim o mojih ugotovitvah, zmanjka mi volje za vztrajanje v tem, kar mi je bilo prej jasno, da je pravo (od tako osnovnih stvari naprej, kot je izkoriščanje časa in stik z naravo). V teh trenutkih se počutim skoraj hinavsko. Kako lahko "pridigam" drugim, če se sam tega ne zmorem držati?! Na srečo verjamem, da me razumete, ker nihče od nas ni popoln. Se pa trudimo in včasih nam nepričakovano pomaga že par besed. Zato upam, da bojo kakšni moji zapisi vseeno spodbuda - v smislu stavka:
delajte, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte. (prim. Mt 23,3)
:-)
torek, 1. februar 2011
Življenje
(napise v oblačkih se lahko izklopi)
Glej tudi:
Trebuščki
govor 12-letnice o splavu
Nemi krik (slovenski prepis)
Filmski kotiček 3 - Juno
torek, 11. januar 2011
Zadnji krog
Do petka smo morali oddati dispozicijo za magistrsko delo. Najbrž je odveč poudarjati, da se me, kot pravega študenta, še vedno močno drži študentski sindrom - dispozicije sem se lotil (pre)pozno in delal do zadnjega dne, do poznih nočnih ur. Vmes me je nekajkrat prijelo, da bi vse skupaj pustil, dispozicijo in študij. Čisto odveč mi je bila ta birokracija! Saj razumem, za pravo raziskovalno delo se je treba pripraviti (za dobre rezultate) in ugodit birokraciji (za finance), zato je dobrodošlo, da te že faks vsaj malo pripravi na ta način dela, če te pot pelje v to smer. Lahko pa tudi dobiš potrditev, da te to ne zanima. Nismo vsi za akademsko raziskovalno delo, kot tudi niso vsi za študij. Družba pa potrebuje tako poklicno izobražene ljudi, intelektualce, kot akademsko stroko. Važno je, da ugotoviš, kaj je zate - v katerem poklicu lahko najbolj izkoristiš svoje talente in v čem najdeš največ zadovoljstva.
No, nisem obupal na pol poti. Spomnil sem se na to, kar vedno drugim pravim: "Faks ni niti približno najpomembnejša stvar v življenju, je pa trenutno naša velika odgovornost" in Pavčkovo pesem Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca, stisnil zobe in spisal dispozicijo. Oddal sem jo z olajšanjem in mislijo, da se zdaj pa zares podajam v zadnji krog študija. Še to izpitno obdobje in par mesecev za pisanje magistrske, potem pa bo zares dovolj. Zadosti bo seminarskih nalog, predavanj, vaj in izpitnih obdobij. Dovolj je obveznosti, ki jih nosim s sabo domov, da visijo nad mano, mi vzbujajo slabo vest in me morijo. Ne trdim, da bo odslej vse rožnato in vem, da sem mogoče velik optimist, ker (čeprav imam nekaj izkušenj) se ne zavedam, kaj vse pride z 8-urnim delovnikom. Študentsko življenje je v splošnem lahko zelo lepo, a čutim, da moram naprej*. Hvala vsem, ki me podpirate!
* Tako, kot bi morali naprej vsi, ki vlečejo študentska leta in se vpisujejo zaradi statusa. Na žalost je to za nekatere način preživetja, ker ne dobijo zaposlitve, razen preko študentskega dela. A če imaš možnost redne zaposlitve, bodi dovolj pošten do sebe in do države! Ne vpisuj nekaj, kar te sploh ne zanima in ne financiraj študijev, ki so sami sebi namen in preživijo le zaradi vpisov zaradi statusa.
No, nisem obupal na pol poti. Spomnil sem se na to, kar vedno drugim pravim: "Faks ni niti približno najpomembnejša stvar v življenju, je pa trenutno naša velika odgovornost" in Pavčkovo pesem Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca, stisnil zobe in spisal dispozicijo. Oddal sem jo z olajšanjem in mislijo, da se zdaj pa zares podajam v zadnji krog študija. Še to izpitno obdobje in par mesecev za pisanje magistrske, potem pa bo zares dovolj. Zadosti bo seminarskih nalog, predavanj, vaj in izpitnih obdobij. Dovolj je obveznosti, ki jih nosim s sabo domov, da visijo nad mano, mi vzbujajo slabo vest in me morijo. Ne trdim, da bo odslej vse rožnato in vem, da sem mogoče velik optimist, ker (čeprav imam nekaj izkušenj) se ne zavedam, kaj vse pride z 8-urnim delovnikom. Študentsko življenje je v splošnem lahko zelo lepo, a čutim, da moram naprej*. Hvala vsem, ki me podpirate!
* Tako, kot bi morali naprej vsi, ki vlečejo študentska leta in se vpisujejo zaradi statusa. Na žalost je to za nekatere način preživetja, ker ne dobijo zaposlitve, razen preko študentskega dela. A če imaš možnost redne zaposlitve, bodi dovolj pošten do sebe in do države! Ne vpisuj nekaj, kar te sploh ne zanima in ne financiraj študijev, ki so sami sebi namen in preživijo le zaradi vpisov zaradi statusa.
četrtek, 23. december 2010
Če ni, ni
500 Days of Summer bi takoj po prvem ogledu najrajši izbrisal. Ne ker bi bil tako slab (nasprotno!), moralno sporen ali kaj podobnega. Zgolj zato, ker me je zadel v živec. Na trenutke sem se res počutil v koži glavnega igralca.
Že na začetku film jasno opozori, da je to "zgodba o fantu, ki sreča dekle", a ni ljubezenska zgodba. Pa naj si še tako želimo, da glavna lika prideta skupaj in živita srečno do konca svojih živih dni. Enostavno ni dovolj, da je (samo) en prepričan, da je to tisto pravo. Težko razumet, kako se v svojih čutenjih lahko tako zgrešimo. Zagledani v sanje sploh ne slišimo besed, ki pravijo nasprotno. Na žalost se podobne zgodbe res dogajajo. Lastnoročno preverjeno. Ne samo enkrat. :(
Film med drugim izpostavi dve stvari:
- Predstavniki moškega spola potrebujemo jasno besedo, da nekaj sprejmemo kot resnico. Ni dovolj, da se ženski zdi, da je pa ja dovolj očitno pokazala. Vedno bomo našli še tisoče znakov, ki nakazujejo drugačno resnico in vlivajo (lažno) upanje.
- Ženske si večkrat ne upajo odkrito povedati moškemu, da si ne želijo več od prijateljstva (Ker bi ga prizadele? Ker nočejo izgubiti prijateljstva?), ali pa niso dovolj vztrajne, da bi znale tudi prekiniti stike, če niti nedvoumne besede ne razume. Še dosti slabše je, če se zgodba vleče. Ali, da ženska celo daje nasprotne signale (intimnost)!
Mislim, da bi si v teh situacijah vsi naredili zelo veliko uslugo, če bi se držali naslednjega:
- Jasno povejmo svoje občutke, misli, dvome. Mogoče bo sprva težko, a gotovo je odločitev prava. Kar je pristno, ostane. In le na iskrenosti se gradi pravo prijateljstvo.
- Besede naj bodo potrjene z dejanji.
- Čez čas je dobro pogledati nazaj in preveriti, če se slučajno ne spominjamo samo lepih strani. Hej, če se ti je že to zdelo idealno, kako bo šele lepo, ko najdeš, kar iščeš!
Pred nadaljnjim branjem priporočam najprej ogled filma!
Že na začetku film jasno opozori, da je to "zgodba o fantu, ki sreča dekle", a ni ljubezenska zgodba. Pa naj si še tako želimo, da glavna lika prideta skupaj in živita srečno do konca svojih živih dni. Enostavno ni dovolj, da je (samo) en prepričan, da je to tisto pravo. Težko razumet, kako se v svojih čutenjih lahko tako zgrešimo. Zagledani v sanje sploh ne slišimo besed, ki pravijo nasprotno. Na žalost se podobne zgodbe res dogajajo. Lastnoročno preverjeno. Ne samo enkrat. :(
Film med drugim izpostavi dve stvari:
- Predstavniki moškega spola potrebujemo jasno besedo, da nekaj sprejmemo kot resnico. Ni dovolj, da se ženski zdi, da je pa ja dovolj očitno pokazala. Vedno bomo našli še tisoče znakov, ki nakazujejo drugačno resnico in vlivajo (lažno) upanje.
- Ženske si večkrat ne upajo odkrito povedati moškemu, da si ne želijo več od prijateljstva (Ker bi ga prizadele? Ker nočejo izgubiti prijateljstva?), ali pa niso dovolj vztrajne, da bi znale tudi prekiniti stike, če niti nedvoumne besede ne razume. Še dosti slabše je, če se zgodba vleče. Ali, da ženska celo daje nasprotne signale (intimnost)!
Mislim, da bi si v teh situacijah vsi naredili zelo veliko uslugo, če bi se držali naslednjega:
- Jasno povejmo svoje občutke, misli, dvome. Mogoče bo sprva težko, a gotovo je odločitev prava. Kar je pristno, ostane. In le na iskrenosti se gradi pravo prijateljstvo.
- Besede naj bodo potrjene z dejanji.
- Čez čas je dobro pogledati nazaj in preveriti, če se slučajno ne spominjamo samo lepih strani. Hej, če se ti je že to zdelo idealno, kako bo šele lepo, ko najdeš, kar iščeš!
ponedeljek, 13. december 2010
Za dušo
Minuli konec tedna je bil za dušo. Končno smo dočakali sonce! Zvabilo nas je na plan in verjetno ga ni človeka, ki ne bi izkoristil in se vsaj malo nastavil sončnim žarkom. Kljub vsem iznajdbam različnih žarnic in svetil, se vendarle nič ne more primerjati s svetlobnim spektrom sonca, čeprav je infrardeči del svetlobe v tem letnem času šibek. :)
Ker sem ostal v Ljubljani, sem izkoristil kar najbližje danosti in ugotavljal, da imamo Slovenci res srečo - malo zaviješ iz mestnih središč in že si sredi gozda ali na vasi. Če se pa še malo potrudiš, pa tudi raj ni več daleč. Ja, telo kar samo kliče po gibanju in še kako drži misel Petre Majdič, da bi bili ljudje bolj zadovoljni in imeli boljši pogled na svet, če bi manj gledali TV in se raje gibali na svežem zraku.
Dneve so mi polepšala še prijetna druženja s prijatelji, na nedeljsko kosilo pa sem se povabil k žlahti. :) Sem res hvaležen, ker se med sorodniki večinoma zelo dobro razumemo, se podpiramo, radi vidimo. Pa še nekaj se mi zdi zelo lepa lastnost - vsi imamo zelo radi otroke.
Ker sem ostal v Ljubljani, sem izkoristil kar najbližje danosti in ugotavljal, da imamo Slovenci res srečo - malo zaviješ iz mestnih središč in že si sredi gozda ali na vasi. Če se pa še malo potrudiš, pa tudi raj ni več daleč. Ja, telo kar samo kliče po gibanju in še kako drži misel Petre Majdič, da bi bili ljudje bolj zadovoljni in imeli boljši pogled na svet, če bi manj gledali TV in se raje gibali na svežem zraku.
Dneve so mi polepšala še prijetna druženja s prijatelji, na nedeljsko kosilo pa sem se povabil k žlahti. :) Sem res hvaležen, ker se med sorodniki večinoma zelo dobro razumemo, se podpiramo, radi vidimo. Pa še nekaj se mi zdi zelo lepa lastnost - vsi imamo zelo radi otroke.
ponedeljek, 11. oktober 2010
Žehta
O tem najbrž ne bi pisal, če ne bi vedel, da je še veliko ljudi (še posebej moškega spola), ki tega koraka še niso naredili.
Sklenil sem, da je skrajni čas, da naredim korak naprej in se lotim še zadnjega procesa, ki je do zdaj potekal izključno doma* - pranja perila ... Saj veste, to je tisti postopek, ko zbašeš umazane cunje v stroj, dodaš prah/čistilo, nastaviš program, počakaš, obesiš, spraviš ... za katerega je marsikdo še vedno prepričan, da se odvija sam od sebe.
Po pravici povedano je bilo še najtežje it v trgovino in izbrat detergent. Ostalo je bilo enostavno, saj sem to doma že večkrat počel in približno vem, kaj se daje skupaj, na kakšno temperaturo, kaj je občutljivo na centrifugo ... Evo, rezultat:
Ja, mama, tudi brez likanja je večina oblek prow v redu. In očitno bom preživel. :-)
* Ne da bi se tega bal ali ne imel možnosti, a če hodiš pogosto domov, je tako najenostavnejše.
Sklenil sem, da je skrajni čas, da naredim korak naprej in se lotim še zadnjega procesa, ki je do zdaj potekal izključno doma* - pranja perila ... Saj veste, to je tisti postopek, ko zbašeš umazane cunje v stroj, dodaš prah/čistilo, nastaviš program, počakaš, obesiš, spraviš ... za katerega je marsikdo še vedno prepričan, da se odvija sam od sebe.
Po pravici povedano je bilo še najtežje it v trgovino in izbrat detergent. Ostalo je bilo enostavno, saj sem to doma že večkrat počel in približno vem, kaj se daje skupaj, na kakšno temperaturo, kaj je občutljivo na centrifugo ... Evo, rezultat:
Ja, mama, tudi brez likanja je večina oblek prow v redu. In očitno bom preživel. :-)
* Ne da bi se tega bal ali ne imel možnosti, a če hodiš pogosto domov, je tako najenostavnejše.
ponedeljek, 13. september 2010
Preproste stvari
Poleg tega, da je pri nas (naj)lepše, opažam, da me še nekaj vleče domov - preprostost odnosov. Ko srečaš koga na cesti, ga pozdraviš. Vedno. S sosedom občasno malo poklepetaš. Ne razmišljaš, kdo komu kaj pomeni. In starostna razlika niti ni tako pomembna.
Danes zjutraj sem se v Ljubljano odpravil z vlakom. Kljub dolgi vožnji, ki je večkrat eno samo cincanje, mi tokrat ni bilo dolgčas. Družbo mi je delal starejši možakar iz sosednje vasi, s katerim sva občasno poklepetala.
Vlak se je počasi polnil. Največ je bilo dijakov. Po koncu gimnazije sem se nalezel študentske "večvrednosti" in se nekaj časa počutil tuje med njimi. Danes pa sem jih opazoval in z veseljem ugotavljal, da mi počasi spet priraščajo h srcu. Pri delu z mladimi je predvsem pomembno, da jih imaš rad, da nanje ne gledaš kot na kup problematičnih oseb, drugače te prej ali slej spravijo ob živce. Hm, mogoče pa kdaj celo nanese pot, da bi jih poučeval. Zakaj pa ne?
Sava Bohinjka je preprosto lepa in me vedno navduši s svojo zeleno barvo.
Na sosednji sedež je prisedel mlad oče s hčerko. Iz njegovih gest se je čutila ljubezen. Nasproti prisede nekoliko živčna mamica s hčerko, ki je v srcu kar klicala po nežnosti, objemu, sprejetosti. Zaželim si, da bi mama to videla. Otroka se začneta gledati, počasi se tudi mama umiri, stisne hčerko h sebi. Mislim, da se je nalezla dobrega vzdušja okolice.
Dobro vzdušje jutra mi je skoraj pokvaril le voznik trole, ki je očitno slep in gluh. Pred izstopno postajo sem pritisnil na gumb STOP, a je kar pospešil mimo postajališča. Ko sem zaklical, ali ne misli ustavit, mi je rekel, da nisem oziroma sem prepozno pritisnil gumb. Ko sem vztrajal, da sem še pred križiščem pritisnil in je tudi zazvonil zvonček, je rekel, da je tudi pogledal, če kdo stoji pred vrati, in da če mislim, da je slep, če nosi očala ... Hm?! Kot da nisem stal pred vrati, v cestarsko oranžni majici!? No ja, sem imel malo daljši sprehod, drugače pa ni bilo hudega.
Danes zjutraj sem se v Ljubljano odpravil z vlakom. Kljub dolgi vožnji, ki je večkrat eno samo cincanje, mi tokrat ni bilo dolgčas. Družbo mi je delal starejši možakar iz sosednje vasi, s katerim sva občasno poklepetala.
Vlak se je počasi polnil. Največ je bilo dijakov. Po koncu gimnazije sem se nalezel študentske "večvrednosti" in se nekaj časa počutil tuje med njimi. Danes pa sem jih opazoval in z veseljem ugotavljal, da mi počasi spet priraščajo h srcu. Pri delu z mladimi je predvsem pomembno, da jih imaš rad, da nanje ne gledaš kot na kup problematičnih oseb, drugače te prej ali slej spravijo ob živce. Hm, mogoče pa kdaj celo nanese pot, da bi jih poučeval. Zakaj pa ne?
Sava Bohinjka je preprosto lepa in me vedno navduši s svojo zeleno barvo.
Na sosednji sedež je prisedel mlad oče s hčerko. Iz njegovih gest se je čutila ljubezen. Nasproti prisede nekoliko živčna mamica s hčerko, ki je v srcu kar klicala po nežnosti, objemu, sprejetosti. Zaželim si, da bi mama to videla. Otroka se začneta gledati, počasi se tudi mama umiri, stisne hčerko h sebi. Mislim, da se je nalezla dobrega vzdušja okolice.
Videl sem sonce.
Vstalo je in sijalo nad mano,
dokler se nisem potopil v belo meglo.
Dobro vzdušje jutra mi je skoraj pokvaril le voznik trole, ki je očitno slep in gluh. Pred izstopno postajo sem pritisnil na gumb STOP, a je kar pospešil mimo postajališča. Ko sem zaklical, ali ne misli ustavit, mi je rekel, da nisem oziroma sem prepozno pritisnil gumb. Ko sem vztrajal, da sem še pred križiščem pritisnil in je tudi zazvonil zvonček, je rekel, da je tudi pogledal, če kdo stoji pred vrati, in da če mislim, da je slep, če nosi očala ... Hm?! Kot da nisem stal pred vrati, v cestarsko oranžni majici!? No ja, sem imel malo daljši sprehod, drugače pa ni bilo hudega.
sreda, 1. september 2010
Spremembe
Z dežjem in mrazom minulega vikenda se je pravo poletje dokončno poslovilo. Seveda bodo še topli dnevi pa indijansko poletje (oz. poletje sv. Mihaela?), a to ni to. V četrtek sem se zadnjič to sezono kopal pri Soči, počasi se vračam v Ljubljano, naslednji teden začnem spet delat preko študenta. Obenem se ravno selim v enoposteljno sobo. Ne, ni mi problema delit sobo, sem navajen od doma, pa imel sem 3 cimre, s katerimi sem se dobro razumel. Le ne da se mi več iskat novega, pa tudi, po pravici povedano, je super občutek, da bom prvič v življenju zares imel svojo sobo. Sem pač prišel do točke, ko si že večinoma oblikovana osebnost, s svojim ritmom, navadami in željami in si želiš na svoje oziroma, če so pogoji, načrtuješ skupno življenje z življenjskim partnerjem. In ja, september je.
ponedeljek, 28. junij 2010
Izbira in odločitev
Začel bom z mislijo mojega prijatelja: "O, kako si želim, da bi se punce/ženske zavedale, da ste lepe in čudovite osebe!" Res, vsaka ženska je po svoje zanimiva in privlačna. Škoda je, da se nekatere tega ne zavedajo ali pa imajo celo drugačno mnenje o sebi. Seveda so, hvala Bogu, okusi različni in so nam nekatere bolj všeč kot druge, kar pa ne spremeni zgoraj navedene trditve.
Ok, obstaja izjema.
Moški smo nepoboljšljivi vsaj v eni stvari. Če bomo srečali zanimivo predstavnico ženskega spola, ji bomo za nekaj trenutkov gotovo sledili s pogledom. S tem ni načeloma nič narobe. Saj lahko občudujemo božjo stvaritev, a ne? Važno je le, da poznaš prioritete svojega srca. Lepih in prijetnih je ogromno, izbira težka. In čeprav se včasih v misli prikrade znan refren "Preveč, preveč je lepih deklet. Zakaj, zakaj ne morem vseh imet?", je čudovit občutek, ko se zaveš, da si se, zaradi ene same, pripravljen odpovedati vsem drugim. Ja, na koncu gre za odločitev.
Ok, obstaja izjema.
Rajši bom stanoval z levom in zmajem,;)
kakor prebival pri hudobni ženski.Hudobija ženske spremeni njeno zunanjost,njen obraz zamrači, da je podobna medvedki.Vsaka druga hudobija je majhna v primerjavi s hudobijo ženske.(Sir 25,16-17.19a)
Moški smo nepoboljšljivi vsaj v eni stvari. Če bomo srečali zanimivo predstavnico ženskega spola, ji bomo za nekaj trenutkov gotovo sledili s pogledom. S tem ni načeloma nič narobe. Saj lahko občudujemo božjo stvaritev, a ne? Važno je le, da poznaš prioritete svojega srca. Lepih in prijetnih je ogromno, izbira težka. In čeprav se včasih v misli prikrade znan refren "Preveč, preveč je lepih deklet. Zakaj, zakaj ne morem vseh imet?", je čudovit občutek, ko se zaveš, da si se, zaradi ene same, pripravljen odpovedati vsem drugim. Ja, na koncu gre za odločitev.
Naročite se na:
Objave (Atom)
