Poudarki zadnjih dni

• Sonček je razsvetljeval dneve, zvezdice jasne noči.
• Tople, skoraj poletne dnevne temperature, a mrzla jutra, večeri in noči.
• Lenobnost iztekajočih se počitnic.
  
• Zadnja trgatev, jesenska opravila.
• Prvič sem vozil traktor-kultivator, prvič prikolico. Pravzaprav oboje skupaj. In bil pri tem vesel kot otrok, ki dobi liziko :D
  
• Prijetni pogovori.
• Glasba, glasba, glasba... (petje, poslušanje, igranje)
• Poslušanje novic o solidarnosti, pripravljenosti priskočiti na pomoč sočloveku.
• Na tej sončni, a včasih zelo deževni strani Alp potrjeno še živijo dobri ljudje!

Nepismeni

Ne maram politike in se na daleč izogibam pisanju o njej. Tudi političnih novic praktično ne berem. Vseeno me včasih kaj zbode v oči. Recimo to, da se izredno veliko politikov in novinarjev vede, kot da ne bi imeli narejene niti osnovne šole.

Iz SSKJ:

prislúh -a m (u)
1. slušna zaznava brez stvarne
podlage

prisluškovánje -a s (a)
glagolnik od prisluškovati

prisluškováti -újem nedov. (á u)
1. skrivaj poslušati, kaj kdo govori

Nazaj v osnovno šolo, pravim jaz!

Skriti talent

So ljudje, ki nočejo peti, ker imajo v glavo prepričanje, da nimajo posluha. In so ljudje, ki res nimajo razvitega posluha*, imajo pa zelo veliko željo po prepevanju. Obojih poznam kar nekaj.

Nad nikomer ne obupajmo!

Prijatelj je spadal v to drugo skupino, zato se je v tej svoji želji pridružil našemu domačemu mladinskemu zboru. Ker ni pretirano izstopal, smo ga sprejeli. Zakaj bi mu vzeli to veselje?!

Čas je tekel, vaje so se vrstile, večkrat smo ga posedli med dva zanesljiva pevca, ki sta mu na uho pela melodijo, da bi le prijel pravo višino, vadili ločeno po glasovih... Počasi smo začeli opažati, da je njegovo brundanje vedno manj izstopajoče in vedno bolj uglašeno. Pravzaprav je bilo njegovo petje že povsem normalno. In nato še pika na i - spoznanje, da dosega spodobne globine (včeraj je brez upevanja in vaj za globino z lahkoto zapel veliki D). Razvija se v spodobnega 2.basa! Ogrožena vrsta "kevder basov" ima torej novega člana. :D
Res sem vesel zanj!

Predvsem nikoli ne obupaj nad sabo!

Pa še to: ko se boš naslednjič branil/a prepevanja, ker "nimaš posluha", pomisli, če nisi morda podoben skriti talent. Pogumno!


*Ljudi popolnoma brez posluha najbrž ni. So le taki z omejenim posluhom.

Kraji preko meje

Danes sem se z Obale vračal proti domu. Pot do Gorice sem ubral po Italijanski strani meje - ob poznavanju cest je namreč ta pot krajša in cenejša (ni cestnine), kot čez Kras.

Ti kraji pa niso (bili) vedno italijanski. Slovenska prisotnost je vidna na skoraj vsakem koraku. Mimo bežijo kraji: Dolina, Opčine, Bazovica, Prosek, Zgonik, Sisljan, Tržič, Doberdob, Palkišče, Devetaki, Rupa, Peč... Zveni italijansko?! Prav žalostno je, da večina teh krajev, ki že v imenu kažejo na slovenske korenine, še vedno ne premore dvojezičnih napisov. Večinoma lahko beremo samo italijanske popačenke. Mogoče bo z veljavo (in izvajanjem!) predolgo pričakovanega zaščitnega zakona za slovensko manjšino kaj boljše...

Kako zelo so ti kraji povezani s Slovenci in Slovenijo pa je gotovo najbolj vidno v "stari" Gorici. Če se voziš ob meji proti severu, lahko vsako drugo ulico ob pogledu v smeri proti meji odkriješ prehod čez mejo (Vrtojba, Šempeter, Rožna dolina, Rafut, Erjavčeva ulica, skupni trg z Novo Gorico, Solkan...), takoj za mejo pa naselja, ki bi se naravno zlila z mestom, če jih od njega ne bi ločila meja, ki je po 2.svetovni vojni zarisala črto čez deželo.

Včeraj je bil praznik: 60.obletnica priključitve vrnitve (dela) Primorske matični domovini. Izredno pomemben praznik za vse nas, ki bi drugače ostali odrezani od domovine, Slovenije. Ne smemo pa pozabit, da onkraj meje živi še veliko Slovencev.

Pa da se za konec še malo pohvalim z ekonomično vožnjo. 102 kilometra sem prevozil v uri in pol, pri tem pa imel porabo vsega 4,5l/100km! In to z vožnjo po avtocesti (kjer je), večinoma povsod z maksimalno dovoljeno hitrostjo, ter s petvratno limuzino in 1,9 litrskim (turbo dizel) motorjem. Tako preprosto je to!


Beri še: Kje so meje Primorske? in Pokrajine.

Mladost

Mladost ne merimo v letih.
Prepoznamo jo po iskricah v očeh.

Pesem

Glasba me spremlja vsepovsod. Je tolažba, služi za izlivanje žalosti, izraža hrepenenje, nosi veselje, v zaljubljenosti zveni v glavi...

Svojevrstno melodijo pa sestavlja tudi vsak sam s svojim življenjem. Včasih gre lepo v ušesa, včasih zveni razglašeno, drugič kot plagiat, nato pa spet prijetno in nežno. Ne glede na zahtevnost življenjske melodije pa je najlepše, ko to pesem prepevaš skupaj s prijatelji.

Prijateljstvo

Tole majčko sem dobil včeraj, kot darilo od dobrih prijateljev:
Pogled od blizu:
Kdo jih prepozna? ;)

Neizmerno hvaležen za prijateljstvo! Hvala!!!


Ps: Priporočeno branje: Sreča je...

Jesen, hvaležnost, modrost

Včasih je potrebno, da neko stvar izgubiš, da se spet zaveš njene prave vrednosti, lepote.
Ste v začetku tedna kaj pogrešali poletno sonce in tople temperature? Jaz sem! Sem pa bil toliko bolj vesel, ko se je proti koncu tedna spet prikazalo. Od veselja me je kar vleklo ven in tako sem se eno popoldne odpravil malček višje, sedet na klopco obrnjeno proti zahodu, s čudovitim pogledom na naš kraj. Dan se je počasi poslavljal, strehe pod mano so se pokrivale z dolgimi sencami... jaz sem pa še kar užival v božanju večernega sončka.

Na sosednjo klopco sta prisedli stara nona in mlajša deklica ter se začeli pogovarjati. Nehote sem prisluhnil pogovoru in presenetila me je modrost v besedah te deklice. Naključje? Ali pa imajo pametne besede korenine v poslušanju, poslušanju starih ljudi?

Jesen in starost radi povezujemo, ju enačimo. Oboje pomeni čas, ko se neko življenje izteka... A starost je tudi čas modrosti, jesen čas pobiranja sadov, oboje čas hvaležnosti. V obojem je nekaj lepega, če ga le znamo videti.

Tell Me There's A Heaven

Ker brez upanja ne moremo živeti...

Kaj me ujezi?

Tole:
In tole:

Delavci razkopavajo in polagajo nove cevi. Iz kupov zemlje pa štrlijo stare azbestne salonitne cevi. Z lomljenjem in drobljenjem le-teh se v zrak sprošča ogromno nevarnega azbesta.

Očitno nas slabe izkušnje, stotine umrlih in obolelih za azbestozo, nič ne naučijo.
Imamo res preveč zdravja, da ga takole uničujemo?!

Ko zmanjka elektrike

Pred uro in pol smo v našem kraju doživeli električni mrk. Ves kraj je potonil v temo, za trenutek se je vse ustavilo. Stopil sem na balkon in užival v pogledu na spokojne hiške. Še lepši pa je bil pogled v nebesne višave. Tisti del neba, ki ga niso prekrivali oblaki je bil poln drobnih zvezdic, lepo se je videlo rimsko cesto... In velik utrinek! Tak, ki ti vzame dih in da čas, da ga občuduješ.

Mislil sem si, da bo to kot ponavadi trajalo nekaj trenutkov, a čas je kar mineval. V soju svečke sva z bratom razmišljala, da ni čudno, da so včasih hodili "s kurami spat". Drugega v temi, brez elektrike, itak ne moreš počet. Mene pa spanje še ni mikalo, zato sem izkoristil edini elektronski pripomoček, ki je delal (uf, zdaj pa res vidim, da sem odvisen od elektronike:)) - mobitel, in poklical prijateljico. Minute so minevale v prijetnem pogovoru. Začel sem uživat. Minila je že skoraj ura elektromrka, ko sem se spomnil, da bi bilo neumno zapravit takšno priložnost, da ne bi šel ležat pod zvezdnato nebo, naredil par slik... In sem se bojno opravil in odkorakal na temno ulico. Rezultat je viden na spodnjih slikah.

Pogled iz našega balkona:


Naslednji dve sliki sem poslikal iz parkirišča, jaz sem ležal na teh poleg fotoaparata :) Na desni sliki se v spodnjem desnem kotu (kjer ni zvezd) vidi streho bloka, nad njo pa je kasiopea.


Na žalost je kmalu elektrika spet osvetlila naš kraj. Spodaj je ujet trenutek, ko so se obcestne svetilke počasi prižigale, po stanovanjih pa še niso prižgali vseh luči.
Prvič v življenju sem bil razočaran, ko smo spet dobili elektriko...

Poletje odhaja

Žalosten sem, da moram to napisat, a poletje počasi odhaja iz naših krajev, se poslavlja za letos... Na to nas spominjajo mrzle noči in večeri, ki prav nič več ne dišijo po poletju. Pa dež in veter, občutno krajši dnevi, nizke temperature...

Lepo je bilo, dokler je trajalo. Res lepo. Vem, da mi bojo čudoviti trenutki tega poletja še dolgo v spodbudo in me greli v mrzli zimi. Pa kaj, če je zunaj mraz?! Važno, da je pri srcu toplo.

Dežek

Predvčerajšnjim sem malo pred kosilom stopil na balkon in s pogledom spremljal temne oblake, ki so se hitro valili čez nebo. Priganjal jih je hladen veter, ki je k tlom pritiskal rože in zibal drevesa. Ptice so divje in zmedeno letele sem in tja, še zadnje trenutke pred ploho izkoriščale za nabiranje hrane. In potem so z vetrom prišle kapljice. Dež.

Nemo sem opazoval ta divji ples. Vse je hitelo, se gibalo sem in tja, ljudje so odpirali dežnike in hiteli pod streho. Jaz pa... samo stal sem in gledal. Mirno. Kot bi se zame ustavil čas, svet pa bi divje odplesal naprej... In mir.

Zdramile so me mrzle kapljice. Skočil sem pod streho in odbrzel s svetom naprej...

Packarija

Ne maram surovih pomidorov (paradižnikov)!
Še posebej sovražim gnile in zdrizaste! Fuj!

Ker pa so pomidori nepogrešljivi v golažu, pici, rižoti... je včeraj na vrsto prišlo čiščenje in kuhanje, ter polnjenje pridobljene mezge v kozarce. Mučno opravilo je spremljal še ogaben vonj, da mi je na trenutke šlo kar na bruhanje. Nekako sem preživel. Za zdaj ;)

Upam, da bojo vsaj v golažu dobri...