Iz izolacije v samoto

V teh dneh iščemo samotne in sproščujoče trenutke v naravi. Na srečo je naša dežela vsepovsod polna čudovitih kotičkov, ki kar čakajo, da jih odkrijemo. Nekaj utrinkov iz časa, ko prečkanje občinske meje še ni bilo nelegalno početje. :)

Repatriacija

Kot številne zdomce, je tudi mene začetek izrednih razmer ujel v prestolnici. Da ne bi morebitne okužbe nesel domov, sem se odločil nekaj časa ostati v samoizolaciji kar tam. Samotno bivanje in delo na daljavo mi nista tuja, povrhu smo se s prijatelji, z žlahto in s kolegi na veliko povezovali digitalno, lotil sem se še raznih opravkov, tako da dolgčasa res ni bilo.

Precej manj prijeten pa je bil občutek vsakič, ko sem stopil iz stanovanja, skrbno pazil na svoje korake in se po vrnitvi temeljito umival in razkuževal. Sprehodi po mestnih parkih so v času epidemije daleč od sprostitve. Boljša rešitev so sicer izleti (z avtom iz mesta, nato sprehajanje po neobljudenih poteh), kar pa ne odpravi stresa ob odhodu in vrnitvi. Da bi se izognil obisku trgovine, sem spraznil zaloge hrane in začel resno pogrešati sadje in zelenjavo.

Bivanje v Ljubljani se je izkazalo kot pat pozicija - z vsakim dnem, ko naj bi bil bližje koncu inkubacijske dobe, se je obenem tudi povečevala možnost okužbe (veliko ljudi, največ potrjenih okužb). Ko se je še razglasilo prepoved zadrževanja na javnih površinah in začelo govoriti o možnosti omejitve gibanja na občino, je bilo treba hitro najti rešitev. Nikakor me namreč ni mikalo ostati več mesecev ujet v mestu. A še vedno nisem hotel potencialno ogroziti domačih ali priti v poročila :) kot tisti, ki je prenesel okužbo na sicer relativno neprizadeto območje ...

Rešitev je zasvetila v osebi prijazne sosede, ki večino časa živi drugje in je njena hiša prazna. Na mojo prošnjo mi je za nekaj časa odstopila svoj dom, za kar sem ji neizmerno hvaležen. Čeprav je po svoje veliko težje biti v izolaciji v domačem kraju, sem res vesel, da sem pobegnil na Primorsko.

Ostanite zdravi in ne izgubite dobre volje!

Poletno zdomsko domotožje

Primorci smo znani po navezanosti na domače kraje. Kot študentje se redno vračamo za vikende domov, pa tudi kasneje vedno vemo, kje smo zares doma, ne glede na to, kam nas je popeljala življenjska pot.

Mnogi namreč delamo izza meja rodne dežele -  nekateri zgolj kot dnevni migranti, drugi kot zdomci (vožnje je ob preobremenjeni primorski AC in nekonkurenčnih železniških povezavah hitro preveč). Tovrstno zdomstvo v splošnem sploh ni težavno. Na novo okolje se navadiš, Slovenija je lepa, kamorkoli se obrneš, povsod se najdejo dobri ljudje. Tudi sam se zelo dobro počutim na svojem, večino leta je moja patriotska duša povsem zadovoljna z občasnimi obiski doma.

Razen poleti. Takrat me srce vleče domov.

Vztrajno me vleče tja, kjer diši, da duša zapoje. Kjer so odnosi preprosti in se ljudje znajo ustavit za klepet. Kjer se še čuti stik z zemljo. Kjer je siesta logična prilagoditev na vroče dneve (bolje se je malo odpočit, zadremat in kasneje nadaljevat z delom, kot vztrajat, ko te zdela vročina, po kosilu pade koncentracija in te grabi spanec). Kjer se zaveš množice drobnih lepih stvari in hrepenenje najde navdih. Nenazadnje, poletju brez Soče enostavno manjka nekaj bistvenega. Ja, pri nas je lepše!

Odisej ob jamboru

Med brskanjem po knjižnici mi je v roke prišla knjiga Borisa Pahorja z naslovom Odisej ob jamboru. Gre za zbirko glos in polemičnih zapiskov, ki jo je tržaški pisatelj prvič objavil konec šestdesetih let minulega stoletja. Običajno ne posegam po tovrstnem žanru, a me je pritegnil izsek na zadnji strani, ki je presenetljivo aktualen tudi danes.

Prešeren je v svoji »Zdravljici« najprej zaklical fantom in dekletom, naj rešujejo slovenski rod, šele na koncu poudarja, naj si bodo vsi narodi dobri in vsi ljudje bratje. Slovenska povojna politika pa je Prešernovo »Zdravljico« obrnila narobe, oziroma jo postavila na glavo. Ker smo vsi bratje in vsi prisrčni sosedi, pravijo slovenski politiki, je vprašanje slovenstva že rešeno; objemajmo in pobratimo se, nobenega pomena nima, če nas je vsak dan manj, poglavitno je, da pokažemo svetu, kako človečansko globok, kako humanistično širokosrčen in požrtvovalen je slovenski narod!

Zapisi so, kot pisatelju pritiče, visoko intelektualni in poetično bogati, a stvarni. Ena ključnih tem je pomen narodne zavesti in opominjanje matične države na z mejo ločene in zapostavljene zamejce. Ob tem se, kot marsikdo dandanes, sooča z očitki, da je narodno zavedno mišljenje nazadnjaško, celo nacionalistično.

Docela zgrešeno je mišljenje, da je zahteva po narodni samobitnosti v zvezi z egoizmom. Narobe, zavest skupne usode je del notranjega bogastva, vir samozavesti, vir odpovedi in duhovne rasti.

Zakaj samo če se bodo ohranili, bodo Slovenci lahko drugim bratje.

Prav »romantičnemu modelu zavesti« je podobno, da se zanimaš za Sudan in Tanganiko, medtem ko ti slovenski živelj na Koroškem izumira.

Preseneti z odkritim intelektualnim postavljanjem po robu komunistični oblasti v Sloveniji/Jugoslaviji in izraža razočaranje nad izplenom OF oziroma narodnoosvobodilnega boja. (Predstavljam si, da si je to lahko privoščil kot državljan sosednje države, v Jugoslaviji bi si po okupatorskem taborišču prislužil še Goli otok.)

Slovenski človek ni imel nobene težave, da ne bi sprejel socializma, ki bi bil (v srcu Evrope) demokratičen in moderen. Zato se slovenski človek ne čuti prevaran, ker se je po vojski znašel v socializmu, ampak ker se je socializem razódel v taki obliki.

A kakor je bila laž, da bi slovenski ljudje z vstopom v Osvobodilno fronto prihajali v komunistično partijo, prav tako je res, da bi se zelo številni Slovenci med vojsko drugače vedli, ko bi vedeli za táko zakulisno igro.

Razločno in nedvoumno pa želimo poudariti, da smo ostali zvesti taki OF, (...) kakršno je ilegalni tisk prikazoval; in nazadnje in predvsem zvesti taki OF, kakršna je bila v srcu slovenskih ljudi, ki so zanjo znali biti veliki in požrtvovalni do zadnje kaplje krvi.

Zavzema se za laično družbo, a opozarja, da je izključevanje Cerkve nespametno in tudi škodljivo. Kliče k politični odgovornosti, nasprotuje a priori izključevanju drugače mislečih in spomni na pomembnost svobode idej in opozicije.

(...) delam to zato, da bi enkrat za zmeraj postavil piko na i, to se pravi, da bi, vsaj kar se mene tiče, opravil s slovensko vaško taktiko, ki naredi iz človeka komunista, če popije ekspresno kavo s komunistom, za vernega človeka, če popije aperitiv s kaplanom.

A do pravega razčiščenja ne bo prišlo, dokler odgovorni ljudje ne bodo priznali napak in odšli v pokoj. 

Vsekakor knjiga, ki poda zanimiv uvid v dogajanje pred pol stoletja. In zanesljiva iztočnica v zanimive pogovore z mimoidočimi.


Še nekaj drugih citatov:

Večer se je hkrati z junicami vračal z gmajne …

Tudi kulture nam manjka, prav gotovo, a predvsem nam manjka duha, ki naj naredi smiselno vse naše življenje. 

Kot beli dan je jasno, da jugoslovanski narodi ne bodo uresničili krepkega in zdravega državnega telesa z odpovedjo svoji suvereni narodni biti.

Vse namreč kaže, da se je v dveh povojnih desetletjih naredilo vse, da bi »narodna oblast« počasi, a dosledno shlapela.

Uničevanje samostojnih narodnih teles vodi Jugoslavijo v počasen, a gotov razkroj!

Težko bi bilo bolj plastično predočiti ironijo usode, ko se narod pred vsem svetom pokaže kot živ in stvariteljski s svojo vojsko, a mu jo potem kar na lepem vzamejo, njo, slovensko vojsko, ki je bila “najmočnejša manifestacija ljudske oblasti”.

Zakaj, mislim, da mi boste pritrdili, če bom rekel, da po toliko stoletjih nesamostojnosti ne zadostuje samo kratka doba osvobodilnega boja, da bi enkrat za zmeraj rešili vprašanje slovenstva, ne zadostuje, da se ovenčamo z lovorikami preteklosti.

Govoril sem o Slovencih v zamejstvu, a Slovenci v zamejstvu niso nikakršni drugorodni Slovenci, ampak samo bolj izpostavljen del slovenskega narodnega telesa, zato je ravnanje s takim delom naroda dokaz, kakšno razmerje ima voditelj do celotnega narodovega organizma.

Naj dodam, da me ne zanimajo resolucije, še manj velikopotezna srečanja, ampak bi rad kaj zvedel o kapilarnem, počasnem vztrajnem delu proti raznarodovanju.

Apostolsko je [tlačenje narodne zavesti za ideale socializma], kar je za slovenskega človeka naravno, ker svojo nacionalno majhnost daruje na oltarju občečloveškega makrokozmosa; a za narod so take sanje lahko pogubne.

Vendar je hkrati s prostostjo mladini tudi treba sklesati značaj, ji dati cilj (...) Mladini je treba vcepiti vsaj majhno klico potrebe po žrtvovanju za skupnost.

Slovenologija

Internemu pritoževanju navkljub Slovenci nadvse radi slišimo, ko nekdo pohvali našo deželo, in tujce ob prvi priliki povprašamo, kaj si mislijo o naši kokoški. Knjiga s pomenljivim podnaslovom Življenje v najboljši deželi na svetu in popotovanje po njej izpod peresa v Slovenijo poročenega Američana nam to željo poteši na sproščen in zabaven način... Imam pa dva ugovora.

Žebljico zadene avtor z ugotovitvijo, da je vsakdo, ki je bil nekoč vsaj približno znan in je sedaj star več kot šestdeset let, opisan kot legenda. Pa s predpisanem voščilom za rojstni dan, od katerega odstopanje ni zaželeno (vse najboljše).

Za razliko od Američanov Slovenci kupujemo precej manj knjig, jih pa zato bolj cenimo. Smo pretežno zadovoljni, redko kdo pa bi zase rekel, da je resnično srečen. Strinjam se, da žal nimamo neke široko prepoznavne arhitekturne ikone. Zanimiva je še primerjava med angleškim/ameriškim (jasnost, slikovitost, anekdote) in evropskim načinom pisanja (komplicirano, da izgleda učeno).

O šnopsu zapiše:

To je tisto pravo, če ste prehlajeni, imate vročino, vas boli želodec ... pred obrokom spodbudi tek, to velja tudi za zajtrk, po obroku pa pomaga pri prebavi.

 O pivu pa:

Količina piva, ki jo lahko prenese slovenski moški, ne da bi deloval pijano, bi osramotila sicer pregovorno močne pivce, kakršni naj bi bili mi, jenkiji.

Ne samo moški, bi dodal. Tudi slovenske ženske po 3 velikih pivih delujejo povsem normalno.

In sedaj k ugovoroma:

1. Res se za pozornost v decembru borijo kar trije dobri možje, a je Božiček zgolj najnovejši uvozni artikel, tradicionalno pa daril za božič ni.
2. Slovensko zdravstvo je relativno kakovostno in dostopno (ja, vsi smo veseli, da ne živimo v ZDA), a predvsem po zaslugi predanih ljudi, ne zaradi sistema samega. Pritožujemo pa se zato, ker se zadeve občutno slabšajo, s čakalnimi dobami in korupcijo na čelu. (nedavno je izšel odličen članek na to temo)

Slovenija vztrajno izgublja status skritega bisera, izraža se že zaskrbljenost pred (pre)množičnim turizmom. Dober glas se pač širi, čari naše dežele enostavno niso mogli ostati skriti. V negotovem času vlogo gotovo igrata tudi mir in varnost. Znamo raj pod Triglavom ceniti tudi sami?

Bodimo turisti doma! (Zakaj se nam v tujini zdi lepše)

Ko se vračam s potovanj po širnem svetu, vedno znova ugotavljam, da živimo v čudoviti deželi, ki za tujino prav nič ne zaostaja. Še več, še bolj jo cenim. Le kako mnogi ne vidijo bogastva, ki ga premore? Nekateri celo kujejo tujino v nebo, domovino pa zaničujejo.

Morda obstaja (delna) razumska razlaga.

Na dopustu skušamo izkoristiti vsak dan, vsako minuto. Dan si napolnimo z dejavnostmi, izleti, ogledi. V zelo kratkem času tako vidimo zelo veliko lepega in dobimo vtis, da je v tujini povsod izredno lepo.

Nasprotno se v domovini relativno redko odpravimo na izlet, spoznavanje skritih kotičkov.  Slovenije sploh ne poznamo. Kraji, ki jih videvamo vsak dan, pa se nam sčasoma neizogibno začnejo zdeti nič posebnega, ne glede na lepoto.

Rešitev: bodimo turisti doma!
Raziskujmo, spoznavajmo in ponovno vzljubimo Slovenijo!

Tone Pavček - Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna.
Sèm je stvarnik sejal nemir
in lepoto, ki je skoraj popolna,
in žalost, kot je ni na svetu nikjer.

Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna,
nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug,
nikjer ni nikoli tako bledikava zarja
skozi stoletja ohranjala up.

Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom,
ne veseljačijo tako dolgo v jesen
in nikjer ne kriče še pod betonom
o zelenem spominu svojim ljudem.

Nikjer niso hoste tako skrivnostne
z brezni in grapami, ki jih je zlo
polnilo s trupli, da njih belo okostje
sije potomcem v neprijazno temò.

Lepa je moja dežela. Lepa do muke.
Samo tu gruli prsteno grlo rim.
Samo tu so tudi groze manj hude.
Samo tu lahko živim.

Potepanja po Sloveniji - maj 2015

Tisto, kar vidimo vsak dan, se nam ne zdi nič posebnega. A je lepo in le malo drugačen pogled je potreben, da se tega zavemo. Zato poleg potepanja po širnem svetu z veseljem raziskujem tudi našo domovino. Tako blizu, pa toliko skritih kotičkov ... Jih poznate?

PS: Še nekaj potepanj sem opravil s kwlm (kolesom), namenoma pa lahko otovorjen - brez fotoaparata.

Olimpijski cirkus*

V teh dneh gotovo niste mogli spregledati Zimskih olimpijskih iger v Sočiju ob vseh novicah v medijih, reklamnih plakatih in seveda objavah v družbenih omrežjih. Tudi največji ne-navdušenci za šport in tisti, ki prisegajo, da jih to ne zanima, si po mojem niso mogli pomagati, da ne bi vsaj z enim ušesom sledili dogajanju (nekaj podobnega kot pri Evrosongu). Z vrhunskimi rezultati slovenskih tekmovalcev je dogajanje v Sloveniji spominjalo na evforijo. In zakaj vsa ta "norija"?

Olimpijske igre so vsekakor edinstven dogodek, ki se ponovi le vsake štiri leta (oziroma na dve leti - zimske in poletne igre izmenično), z zgoščenostjo vrhunskih športnih dogodkov pa nedvomno paša za oči. Dodatno pozornost pritegnejo (večini) manj poznani športi - krling, bob, hitrostno drsanje, smučanje prostega sloga ... pa kak "izletnik", ki bolj kot s svojo športno pripravljenostjo nagovarja s srčno borbenostjo ali "duhom olimpizma", karkoli že to pomeni.

Uspešnost slovenskih predstavnikov je občudovanja vredna. Pika. Že zaradi majhnosti našega naroda je statistični fenomen, da imamo med svetovno elito toliko predstavnikov, ne le dobitnikov medalj. Res se - tu se moram strinjati s Francijem Petkom, ki se je odločno znašel v vlogi sovoditelja v oddaji Sočijada - športniki borijo predvsem zase, a navdušenje sodržavljanov jih gotovo še dodatno napolni z veseljem, zagonom in ponosom. In če so vsaj delno financirani iz državnih sredstev, so ti uspehi vendarle tudi malo "naši". In pripomorejo k samozavesti in domoljubju. Kaj je par ur izgubljenega pouka proti temu?!

Slišal sem vprašanje, če je ekonomsko (in drugače) upravičeno vlagati v šport. Nisem strokovnjak, a upam si trditi, da je. Že samo zaradi hokejske "pravljice" in medalj se je gotovo veliko ljudi začelo zanimati za Slovenijo - (p)ostajamo prepoznavni, deležni pozornosti svetovne javnosti. Povrhu ljudem prinaša zadovoljstvo in nas povezuje.

Novinarji so večinoma dobro ali vsaj zadovoljivo poročali o dogajanju. Razočaran pa sem nad neizvirnimi, nespretnimi in celo neprimernimi vprašanji in komentarji, s katerimi so vse prevečkrat morili naše tekmovalce po nastopih. Na drugi strani mikrofona je zadevo s treznimi odgovori reševal Peter Prevc, tudi Žan Košir in še nekateri, medtem ko je Tina Maze s svojim karakterjem raje odvihrala kar se je dalo hitro.

Mimogrede, všeč mi je princip prepovedi oglaševanja na olimpijskih igrah. Športna prizorišča so tako pravi balzam za oči, vajene zasičenosti z vseprisotnimi reklamami. Na žalost ves "primanjkljaj" izdatno nadoknadijo reklame ob prekinitvah na TV.

Za časa olimpijskih iger so v antični Grčiji prekinili vojne in želja po vsaj nekaj dnevih miru na svetu je bila prisotna tudi ob obuditvi ideje - začetkom olimpijskih iger moderne dobe. Prav v tem je verjetno največji neuspeh (teh) iger, saj se nemiri po svetu večinoma nadaljujejo, med drugim se letos istočasno v Ukrajini dogaja krvava tragedija. Bi morali zaradi tega igre prekiniti ali ukiniti? Nasprotno - dejstvo, da se na enem mestu v miru lahko zbere toliko ljudi iz celega sveta, bi moralo spodbuditi voditelje, da bi našli mirne rešitve sporov.

* mišljeno ljubkovalno :)

Ljudski zaklad

Slovenci imamo bogato tradicijo ljudskega petja in glasbe. Na žalost veliko pesmi tone v pozabo, saj jih mlajše generacije praktično ne poznajo(mo) in pojejo(mo) več. A na srečo se ne bodo (vse) povsem izgubile. Velika zasluga za to gre folklornim skupinam, ljudskim pevcem, etno glasbenim skupinam, pa tudi akademskim krogom.

Etnomuza 
Ste vedeli, da Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) že dolgo vrsto let (začeli so že v 30. letih prejšnjega stoletja) načrtno snema in zapisuje ljudsko izročilo? Množico starih posnetkov tudi počasi digitalizirajo, označujejo in vnašajo v računalniški sistem. Projekt se imenuje Etnomuza - digitalni arhiv slovenskih ljudskih pesmi in glasbe. V dobri meri (aplikacija za analizo in katalogiziranje) so ga izvedli pod vodstvom Matije Marolta v Laboratoriju za računalniško grafiko in multimedije UL FRI (predstavitev projekta). Škoda le, da je projekt širši javnosti nepoznan in da je arhiv (zaenkrat?) nedostopen javnosti (spletni vmesnik brez pojasnil zahteva geslo za dostop). Glede na to, da se dejavnosti financirajo iz javnega denarja, bi nekako morali biti rezultati javno dobro, a ne? Nekaj drobcev sem imel priložnost slišat in lahko rečem, da je stvar zanimiva.

Sozvočja Slovenija
Zanimiv projekt je bil tudi Sozvočja Slovenije. Mogoče bi moral pisat Miklavžu, da mi prinese CD? :)

Dolgo, vroče poletje

Za vikend sem po več mesecih spet oblekel dolge hlače iz bioloških vzgibov in ne zaradi estetike ali morale. ;-) Ja, pravo poletje se brez dvoma poslavlja. Lepo je bilo, dokler je trajalo, čeprav ga nisem mogel dobro izkoristit. Vsekakor je bilo drugačno kot prejšnja leta.

Penzionistično morje
Ne bi mislil, da bom kdaj kot/z upokojenci hodil na morje zgodaj zjutraj in se še pred gnečo in vročino vračal domov. A za terapijo - baje je dobro migat v slani vodi - se potrpi. Bilo je sicer verjetno smešno videt človeka, kako ob pomoči in z berglami koraka v vodo, drugače pa niti ni bilo tako slabo. Začuda sem kar užival in precej plaval. Lebdenje v vodi, daleč od brega in brez opore, je bilo tudi zanimiva iztočnica za filozofske asociacije na življenje in negotovost, ki jo večkrat čutim. In ugotovitev: predvsem brez panike, pa bo še dobro.

No, proti koncu avgusta mi je uspelo celo nekajkrat se kopat pri Soči. Ah, užitek! Brez tega pa res ne bi bilo pravo poletje.

Žlahtánje
Družinski kvartopirski večeri so po krivici zapostavljeni. Zadnjič smo prav uživali ob briškuli in tršetu! Lepo se je tudi dobit s sorodniki na žlahtniškem pikniku. Smo pa brez dvoma izgubili status najmlajše generacije - ta najmlajša sestrična je že na faksu, moji bratranci in sestrične imajo skupaj že 9 otrok, še približno trije so na poti!

Provincial'c s ponosom
Kako lepo je opazovat kmeta, ki z veseljem opravlja svoje delo! In poslušat, kako z ljubeznijo govori o stiku z naravo in zadovoljstvu, ki ga pošteno delo daje. Vsakdanje delo prinaša veliko izkušenj, ki jih mestni človek ne bo nikoli dobil. (Ravno zadnjič se je stric hecal, da je naš svak, mestni človek, pobiral krompir kot Cigani v naglici - malo tu, malo tam, pa samo po površju. :)) Vedno bolj sem hvaležen, da je nekaj tovrstnih izkušenj prišlo tudi meni v kri. Še boljše pa je najti ravnovesje: spoštovat kmečko delo in poznat mestno življenje, potovat po svetu in čutit pristno domoljubje, obvladat tehniko in imeti vsaj malo stika z naravo ... za to sem res hvaležen.

Dopolnitev: Zvezdogled

Poletna modrovanja

Redna tema vsakodnevnih pogovorov je v teh dneh brez dvoma vročina in suša. Ljudje se malo potarnajo drug drugemu in pripomnijo kakšno modro. Suša je del poletij, enih bolj, drugih manj. Kdor je v stiku z naravo, se tega zaveda, zato se vsaj pri nas nihče pretirano ne razburja. Je pa res, da se izključno s kmetijstvom nihče več ne preživlja. No, brez dvoma je letos eno izrazitejših sušnih poletij. Na našem koncu je listje zaenkrat še zeleno ali rumeno, medtem ko je že na pol poti do Gorice pogled na rjava posušena drevesa precej bolj žalosten.

Odkar so nam zamenjali dotrajan vodovod in namestili števce, je bistveno manj izgub in zapravljanja vode, zato smo še 14 dni nazaj v vaškem zbiralniku imeli višek. Pametne "vaške starešine" so že pred časom ta višek, ki se preliva preko zbiralnika, po cevi speljale na priročno mesto, kjer si (ko je vode dovolj) lahko vsakdo prosto natoči vodo za pitje ali zalivanje. Najbrž ni treba omenjati, da je bilo to mesto do nedavnega zelo priljubljeno. Kot v starih časih ob vodnjakih in potokih! :) Perila sicer nismo prali, zato pa ni manjkalo cistern in flašk, v katere smo "zajemali" vodo. Z zadovoljstvom smo še kimali, kako ima ta voda, ki se je praktično izmuznila kloriranju, boljši okus.

Vlaganje v dober vodovod je vsekakor smiselno. Pred leti so že ob manj sušnih poletjih zapirali in omejevali porabo, letos pa se šele v zadnjih dneh kažejo težave. Večinoma težave rešijo gasilci z občasnim dovozom vode, pred kakšnim dnevom proti večeru pa je pritisk tako zelo padel, da sem pod tušem opravil le najnujnejše izpiranje umazanije. Dober opomnik na to, da ni vse samoumevno!

Viška vode v zbiralniku ni več, zato je za zalivanje ostala le še možnost črpanja vode iz Soče. Lepo je videt, da so razmere povezale ljudi - občasno se kmetje zmenijo in gedo skupaj črpat vodo, pri čemer enkrat en, drugič drugi zagotovi črpalko. Je pa vprašanje, koliko časa si bomo sploh še lahko tako pomagali. Baje je črpanje iz potokov in rek prepovedano? To je vsekakor razumljivo pri majhnih potokih in rekah ter za prekomerna črpanja, povsem zvezat roke ljudem in jim onemogočit, da si pomagajo, pa ni ravno prijazno ... Ravno danes sem v Primorskih novicah bral, da se nam obeta še privatizacija dobave vode. Kam gremo!? Napovedi o vojnah (ali nemirih) zaradi vode se mi sploh ne zdijo pretirane niti v Evropi.

Rad imam poletja, sonce in vročino, privoščim pa tudi olajšanje žejni zemlji. Bi se dalo, da bi dež redno zalival le ponoči?

Nekoč boš prišla

Bova šla po poteh,
ki čakale so tvojih korakov,
da njih zven bi se z mojimi zlil;
poslušala čričkov orkester -
prav zate je vadil najlepši napev.

Bo vetrič te končno poljubil,
dišala opojno poletna bo noč.
In rože - zavidale tvojo lepoto,
zvezde nebesne sijaj v očeh.

Slišiš Sočo šumljati ljubezni šepet?

Tam končno se najdeta srci,
ujameta ritem za ples.
Utopljena v globino neba
obstala, vedela bova: naprej!



Navdih za ponovno ustvarjanje sem dobil ob pesmi Ivana Minattija - Čakam te, pa seveda ob čudovitih poletnih večerih pri nas, ko duša poje in majhno jezero hrepeni.

Pet do tričetrt na sedmi evro

Si predstavljate, da bi v trgovini ali v gostilni pri izstavitvi računa slišali zgornji stavek? Nenavadno? Zakomplicirano? Čudno? Nelogično? Vzame kar nekaj časa za preračunat? Gotovo bi, nasprotno, pri stavku "6 evrov in 70 centov stotinov" takoj vedeli, koliko je treba plačati. Zakaj torej še vedno vztrajaš pri podobno nesmiselnih in kompliciranih stavkih, ko gre za uro?!

No, pa dajmo enkrat za vselej razčistit, zakaj je primorski pogovor o uri dosti bolj razumljiv, kot ta, ki je virusno razširjen po Sloveniji.

Matematični vidik
Primarna računska operacija je seštevanje. Odštevanje je nadgradnja seštevanja z negativnimi vrednostmi, za kar je običajno potrebno več napora in časa. V primorski verziji je precej manj operacij odštevanja, zato je enostavnejše razumljivo.

Semantični vidik
Poglejmo semantično razčlenitev nekaterih pogostih izrazov. Pri tem upoštevamo pravila vrstnega reda računskih operacij ter mednarodni dogovor, da je ena ura sestavljena iz 60 minut.

9:05 | devet in pet minut → devetim uram prištejemo 5 minut → 9:05
2:30 | pol treh → tri ure razdelimo na pol → 1:30
3:45 | tričetrt na štiri → na štiri ure dodamo tri četrtine ure → 4:45
4:15 | četrt na pet → na pet ur dodamo četrt ure → petim uram prištejemo četrt ure → 5:15
7:20 | deset do pol osem → osem ur razdelimo na pol in odštejemo 10 minut → ... → 3:50
10:40 | pet do tričetrt na enajsto → na enajst ur dodamo tri četrtine ure in odštejemo pet minut → 11:40

9:05 | devet in pet minut → devetim uram prištejemo 5 minut → 9:05
2:30 | dve in pol → dvem uram prištejemo pol ure → 2:30
3:45 | četrt do štirih → do štirih ur manjka četrt ure → od štirih ur odštejemo četrt ure → 3:45
 (ali) | tri tričetrt → trem uram prištejemo tričetrt ure → 3:45
4:15 | petnajst / četrt čez štiri → štirim uram prištejemo petnajst minut / četrt ure → 4:15
7:20 | sedma dvajset → 7:20
10:40 | deseta štirideset → 10:40
  (ali) | dvajset do enajstih → enajstim uram odštejemo dvajset minut → 10:40

Dodaten komentar ni potreben.

Psihološki vidik
Nenazadnje, ko že jamramo, da čas hitro beži ... Ali ni še bolj pesimistično gledat, da je le še pol ure do naslednje polne ure, kot da je minilo pol ure od prejšnje? :)

Poletje je zakon!

Soblogerka je izjavila dvom v to, da je komu sploh všeč poletje. Res, večina ljudi ima rada, ko je sončno vreme in toplo, ko pa temperature narastejo čez 30°C, se začnejo pritoževati in negodovati. Še posebej so k temu nagnjeni vinogradniki, čeprav se potem izkaže, da je tisto leto, ko največ jamrajo, najboljša letina. :) Vseeno pa sem prepričan, da nas obstaja kar nekaj, ki imamo poletje res radi¹. Še več, čeprav so vsi letni časi lepi, mi je še vedno poletje najbolj pri srcu.

Poletje je čudovito zaradi množice drobnih lepih stvari. In odprtih misli, da vse to opazimo.

Vonj od sonca razgrete kože. Osvežitev v hladni Soči. Voda, ki zaduši ves hrup in glasne misli. Ležanje na bregu, strmenje v brezmadežno modrino neba in plapolajoče drevesne liste v vetriču. Dolgi dnevi, čudoviti večeri. Gledanje zvezdic ob lizanju sladoleda. Črički, šumljanje Soče. Nočno hlajenje hiše na prepih, čez dan skrivanje v temi za škurami. Pobeljene dlake na rokah. Bosonogo sprehajanje po hiši. Sandale, kratke hlače. Odklop od budilke. Otroška brezskrbnost. Uživanje, da sploh ne pogrešam računalnika. In še in še.

Hm, mogoče bi moral zapisat, da obožujem moje poletje? Ker verjamem, da bi se v vroči pisarni ob delavniku do 17h ali v tropski vlažni vročini tudi sam pritoževal nad visokimi temperaturami. Zato razumem tudi tiste, ki poletja ne marajo. Tudi tu velja rek De gustibus non est disputandum. Lahko le rečem: jaz se imam lepo. Upam, da tudi ti!

¹Z vročino vred. Pravkar minuli teden in tisti teden v juliju (pa lanska dva tedna v juliju, pa cel julij leta 2007, pa poletje 2003 ... ), ko je bilo najbolj vroče, sem užival s polno paro! No, komarji so odveč, a se preživi.

Prton

Beseda prton (tudi porton, prtwn, klwna ...) izhaja iz besede porta (lat. vrata) in običajno označuje s kamnitim obokom pokrita (ali brez njega) vhodna vrata na dvorišče. Najbolj značilen primer so vhodi v kraške domačije.

Beseda pa ima še drug pomen. V naših koncih obstaja navada, da se pred poroko ženinu in nevesti na domu postavi prton - nekakšen okrašen slavolok iz smrečja. Na Vipavskem in Krasu temu rečejo klwna (o tem je že pisala Kosoblejka), pri nas klwna označuje samo posamezen steber za prton, drugje pa mislim, da te navade ni in se postavlja samo mlaje. Seveda ne gre samo za delo - postavljanje prtona je priložnost za druženje in praznovanje celotne vasi, nihče ne ostane lačen in žejen, fešta pa traja pozno v noč.

Če na kratko povzamem postopek postavljanja (ki se razlikuje od vasi do vasi):
- fantje gredo čez dan po smrečje,
- smrečje se naseka na krajše vejice,
- vejice se nabere v šope in z njimi oplete dva trama in zgornjo stranico,
- obe klwni se postavi pokonci in pritrdi še zgornjo stranico,
- med tem časom gredo punce po okolici nakrast rože (razumljivo se pričakuje, da se tega početja ne preganja pretirano),
- postavljen prton se obreže, oblikuje in okrasi z rožami,
- nanj se pritrdi še desko z napisom ("Srečno" ali "Živela ženin in nevesta" ali kaj podobnega),
- med posameznimi koraki se večkrat vzame odmor za hrano in pijačo.
(Delno sem si pomagal s tem zapisom.)

V četrtek se je vse to dogajalo pri nas. Še več - bila je dvojna fešta, saj se je postavljalo dva prtona hkrati - pri sosedovih so namreč praznovali zlato poroko in ker pred 50-imi leti mladoporočenca nista imela prtona, s(m)o jim sedaj pripravili presenečenje. Dogajanje je bilo zelo pestro, veselo, predvsem pa smo si vzeli cajt. Delo se je sicer zaključilo okoli 4h ponoči, a najbolj vztrajni še ob 7h zjutraj niso hoteli domov in je blo treba narezat pršut za zajtrk! :) Še dobro, da se je prton postavljalo en dan prej in ne v petek, drugače bi se lahko samo še obleki in šli na poroko.

Še dve sliki:

šolski primer prtona, en najlepših, kar sem jih videl, brez pretirane okrasitve

poskus drugačne oblike (zaradi večje širine), slikano sredi noči, ko prton še ni bil dokončno okrašen

Edina stvar, ki me je razočarala, je bilo dejstvo, da so ljudje (celo mladina) hoteli poslušat samo govejo muziko. Tako sem moral izbrskat vseh 20 komadov goveje muzike, kar jih imam in dal na ponavljanje. Ker je itak vse isto in ker ljudem kronično primanjkuje kritičnosti, večinoma sploh niso opazili, da se komadi samo ponavljajo, kaj šele doumeli sarkazem v komadu "Čreva na plot", ki sem ga dodal zraven.

Folklora

Pred časom sem pisal čez govejo muziko in se potožil, da polko in valček znajo ljudje plesat, kar je res slovensko (ljudske pesmi in plesi), pa nam kar ne gre. No, letos se je ponudila idealna priložnost, da se končno naučim kakšen slovenski ljudski ples - začel sem hodit na vaje od folklore. Nas pošteno namatrajo (nekaterih vaj najbrž nisem delal od osnovne šole naprej ;)), a uživam 100/uro!

Burja je zakon!

Zaviješ okoli Nanosa in naenkrat si iz noči in rosenja dežja v jutru s soncem.

Vipavska dolina, danes zjutraj ob 7:17.

Zakaj imamo Primorci burjo radi?

Preproste stvari

Poleg tega, da je pri nas (naj)lepše, opažam, da me še nekaj vleče domov - preprostost odnosov. Ko srečaš koga na cesti, ga pozdraviš. Vedno. S sosedom občasno malo poklepetaš. Ne razmišljaš, kdo komu kaj pomeni. In starostna razlika niti ni tako pomembna.

Danes zjutraj sem se v Ljubljano odpravil z vlakom. Kljub dolgi vožnji, ki je večkrat eno samo cincanje, mi tokrat ni bilo dolgčas. Družbo mi je delal starejši možakar iz sosednje vasi, s katerim sva občasno poklepetala.

Vlak se je počasi polnil. Največ je bilo dijakov. Po koncu gimnazije sem se nalezel študentske "večvrednosti" in se nekaj časa počutil tuje med njimi. Danes pa sem jih opazoval in z veseljem ugotavljal, da mi počasi spet priraščajo h srcu. Pri delu z mladimi je predvsem pomembno, da jih imaš rad, da nanje ne gledaš kot na kup problematičnih oseb, drugače te prej ali slej spravijo ob živce. Hm, mogoče pa kdaj celo nanese pot, da bi jih poučeval. Zakaj pa ne?

Sava Bohinjka je preprosto lepa in me vedno navduši s svojo zeleno barvo.

Na sosednji sedež je prisedel mlad oče s hčerko. Iz njegovih gest se je čutila ljubezen. Nasproti prisede nekoliko živčna mamica s hčerko, ki je v srcu kar klicala po nežnosti, objemu, sprejetosti. Zaželim si, da bi mama to videla. Otroka se začneta gledati, počasi se tudi mama umiri, stisne hčerko h sebi. Mislim, da se je nalezla dobrega vzdušja okolice.

Videl sem sonce. 

Vstalo je in sijalo nad mano, 

dokler se nisem potopil v belo meglo.

Dobro vzdušje jutra mi je skoraj pokvaril le voznik trole, ki je očitno slep in gluh. Pred izstopno postajo sem pritisnil na gumb STOP, a je kar pospešil mimo postajališča. Ko sem zaklical, ali ne misli ustavit, mi je rekel, da nisem oziroma sem prepozno pritisnil gumb. Ko sem vztrajal, da sem še pred križiščem pritisnil in je tudi zazvonil zvonček, je rekel, da je tudi pogledal, če kdo stoji pred vrati, in da če mislim, da je slep, če nosi očala ... Hm?! Kot da nisem stal pred vrati, v cestarsko oranžni majici!? No ja, sem imel malo daljši sprehod, drugače pa ni bilo hudega.

Čikorja an kafe

Mlakar je zakon! Itak. Edini, od katerega imam vse (original!) CD-je.

Pa še zanimiv uvod v zgoraj objavljen film.