Sovražim take trenutke. Nedefinirane, nedoločene, nekje vmes. V glavi nekaj skrajno prijetnih misli in vtisov, za nasprotje pa še nekaj težkih, morečih. Naj grem jokat in prat dušo
(kar po dolgem času niti ne bi bilo tako napačno), ali naj si navijem prijetno glasbo, si prepevam in sanjarim?! Da bi se vsaj odločil! Ostajam pa nekje vmes...