Repatriacija

Kot številne zdomce, je tudi mene začetek izrednih razmer ujel v prestolnici. Da ne bi morebitne okužbe nesel domov, sem se odločil nekaj časa ostati v samoizolaciji kar tam. Samotno bivanje in delo na daljavo mi nista tuja, povrhu smo se s prijatelji, z žlahto in s kolegi na veliko povezovali digitalno, lotil sem se še raznih opravkov, tako da dolgčasa res ni bilo.

Precej manj prijeten pa je bil občutek vsakič, ko sem stopil iz stanovanja, skrbno pazil na svoje korake in se po vrnitvi temeljito umival in razkuževal. Sprehodi po mestnih parkih so v času epidemije daleč od sprostitve. Boljša rešitev so sicer izleti (z avtom iz mesta, nato sprehajanje po neobljudenih poteh), kar pa ne odpravi stresa ob odhodu in vrnitvi. Da bi se izognil obisku trgovine, sem spraznil zaloge hrane in začel resno pogrešati sadje in zelenjavo.

Bivanje v Ljubljani se je izkazalo kot pat pozicija - z vsakim dnem, ko naj bi bil bližje koncu inkubacijske dobe, se je obenem tudi povečevala možnost okužbe (veliko ljudi, največ potrjenih okužb). Ko se je še razglasilo prepoved zadrževanja na javnih površinah in začelo govoriti o možnosti omejitve gibanja na občino, je bilo treba hitro najti rešitev. Nikakor me namreč ni mikalo ostati več mesecev ujet v mestu. A še vedno nisem hotel potencialno ogroziti domačih ali priti v poročila :) kot tisti, ki je prenesel okužbo na sicer relativno neprizadeto območje ...

Rešitev je zasvetila v osebi prijazne sosede, ki večino časa živi drugje in je njena hiša prazna. Na mojo prošnjo mi je za nekaj časa odstopila svoj dom, za kar sem ji neizmerno hvaležen. Čeprav je po svoje veliko težje biti v izolaciji v domačem kraju, sem res vesel, da sem pobegnil na Primorsko.

Ostanite zdravi in ne izgubite dobre volje!

KarantEnci

Tudi največji skeptiki in tisti, ki so še do nedavnega brili norca, so spoznali, da šale ni več. Dokler je nevarnost tam daleč, na tujem, jo zlahka odpravimo, ko pa začne dihati za ovratnik in postane osebna ...

Težko je namreč ignorirati, ko izveš, da je prijateljica v karanteni, ker so med sodelavci potrdili primer okužbe; ko slišiš skrbi kolega zaradi otroka, ki ima kronične težave z dihali in spada v rizično skupino, ali ko prijateljica ne more skriti boleče zaskrbljenosti, ker je ljubljena oseba v prvi bojni vrsti zdravniških ekip ...

Morda ne moremo biti z drugimi, zato pa smo lahko še toliko bolj za druge - podpora, vzpodbuda, vir miru in veselja. Skupaj bomo zmogli prebroditi preizkušnje.

Samoizoliranci

Pišem iz bunkerja svoje sobe, oborožen z žajfo in razkužilom. Ne, v Evropi ne divja vojna, vsaj ne v klasičnem smislu. Boj poteka proti zahrbtnemu in s prostim očesom nevidnemu sovražniku. Že lahko uganem besedo leta 2020: koronavirus. V vsakdanje besedišče se je poleg nje prikradla celo (svetovna) pandemija!

Krizni časi zahtevajo drastične ukrepe, za katere si niti v sanjah nisem predstavljal, da jih bomo doživeli. Delo od doma ni več privilegij ampak nuja. Ni več druženja in objemanja s prijatelji. Zapiramo se v svoja stanovanja in se držimo vsaj kakšen meter drug od od drugega. (Vsaj tisti, ki se odgovorno zavedamo, da bomo sami verjetno že preživeli tudi morebitno okužbo, a so mnogi precej bolj ranljivi, tudi življenjsko ogroženi, zdravstveni sistem pa na preizkušnji.) Odpovedani ali prepovedani so praktično vsi dogodki, srečanja, celo svete maše.

A pomanjkanje fizičnega stika je še najmanj, precej bolj so in bodo na preizkušnji naši živci in psiha. Kako se izogniti nevidni nevarnosti? Kako ostati miren, ne paničariti, ne sumičiti sočloveka?

Šele na začetku smo. Velikanska in težka preizkušnja bo. Kljub temu me navdaja upanje. Pojavljajo se dobre pobude, kako prebroditi ta čas; prebuja se solidarnost, raste zavedanje, kaj vse smo jemali za samoumevno; divjanje sveta se umirja. Ironično, a spodbudno: s skupino prijateljev smo se zaman več mesecev dogovarjali za srečanje, sedaj pa smo se v enem dnevu uskladili in slišali preko videokonference. Ja, tudi tehnologija je na naši strani.

Izkoristimo ta čas za poglobitev stikov z najbližjimi, osebno in duhovno rast ter razmislek, kaj je resnično pomembno!

Sanjati, kaj je že to?

Sliši se znano,
sliši se staro.
Arhaizem morda?
So to počeli včasih?

Iluzije poznam,
je to kaj podobno?

Nekaj mi pravi,
da to sem jaz znal.
Včasih, že davno -
morda ko sem spal?

Sanjati, kaj je že to?
Čutiti, hrepeneti, želeti,
dihati, ljubiti, živeti.
Še zmorem, še znam?

Prekletstvo tipkanja

Tipkana beseda, zlasti sodobna, kratka, je zelo osiromašena. Oskubljena vsega telesnega izražanja, tona glasu, konteksta in medvrstic. Nič čudnega, da zlahka spregledamo sarkazem, šalo ali relativno nepomembno opazko dojamemo kot hudo in ostro kritiko. Če se na to odzovemo z razočaranjem ali jezo, lahko to hitro vodi v stopnjujoč, boleč besedni obračun, do katerega ob pogovoru v živo skoraj gotovo ne bi prišlo.

Neposrednemu sporočanju (instant messaging) se že več let izogibam. Delno zaradi občasne nadležnosti in odvračanja pozornosti: elektronska poštna sporočila še lahko nekako pustiš ob strani in odgovoriš nanje v primernem trenutku*, pri neposrednem sporočanju pa pričakujemo takojšen odziv, ne glede na morebitno delo osebe na drugem koncu žice. Drugi, pomembnejši razlog pa so bili (pre)številni nesporazumi in nepotrebna slaba volja. Naša prijateljstva enostavno niso vredna tega!

Z odločitvijo za instanten odklop je moje življenje spet postalo manj stresno, zato je resnično nisem obžaloval. Potem je prišel Twitter. Čudovito orodje (zelo veliko zanimivih spletnih vsebin najdem prav preko čivkov), ravno dovolj drugačen, da ga nisem dojemal kot sistem neposrednega sporočanja. A z eno veliko pomanjkljivostjo: neznosno lahkostjo objavljanja. Nič več (no, skoraj nič) razmišljanja, osnutkov blog objav, ki so se kuhale tudi več tednov. Samo nekaj besed, klik - in je! Čim prej, dokler je misel še sveža. 140 znakov pa itak zna vsakdo spraviti skupaj!

V to zanko sem se žal večkrat ujel tudi sam. Tudi tako, da sem se moral ustaviti in zamisliti nad svojimi objavami, nekaj "straniščnih" tvitov pa nato tudi izbrisal. Na srečo večje škode ni bilo.

Nedavno pa sem bil deležen nove pomembne lekcije. Ob nekem tvitu, ki je bil zaradi pomanjkanja ločil (čeprav omejitev 140 znakov ni bila problem) skoraj nečitljiv, sem izgubil potrpljenje in objavil nenaslovljen poziv k vsaj osnovni uporabi vejic. Odzivi so bili burni in precej ostri. Večinoma utemeljeni (1. Kdo sem jaz, da lahko pridigam o slovnici, če se je niti sam ne držim v celoti?! 2. Večina tviterašev povsem razumljivo piše, razglašanje svetu ni bilo primerno.), a vseeno boleči. Poskušal sem s spravljivimi toni obrazložiti moje dejanje, a nisem naletel na dosti razumevanja. Ironično, v trenutku svete jeze - ko si prepričan, da imaš bolj prav kot sogovornik in zato glasno izraziš svoje mnenje - smo si bili nenavadno podobni.

Priznanje napake in opravičilo je bil pravilen, a težak korak. V sebi sicer čutim zadovoljstvo: vem, da je to korak naprej v osebni rasti. Bi pa lagal, če bi trdil, da ni žgal občutek krivice, občutek, da sem potegnil kratko. Resnica namreč ni samo črna ali samo bela. Imel sem razlog za negodovanje, a hkrati tega ni bilo primerno razglašati svetu. Po drugi strani sem bil z razlogom opozorjen, a vsekakor nisem zaslužil odziva, ki je v ostrini, po mojem dojemanju, celo presegal moj zapis.

Nesporazum smo nekako zgladili (upam). Prepričan pa sem, da bi ga v živo še dosti hitreje. Predvsem ne na očeh javnosti. Verjetno se tudi ne bi še po nekaj dneh spraševal, kaj je sogovornik mislil; ali sem prav razumel ton in sporočilo zapisanih besed; ali sem izbral prave besede ali pa so morda zvenele povsem drugače, kot sem si želel.

V prihodnje si vsekakor želim čim manj takšnih nepotrebnih nesporazumov, zato toplo priporočam, prosim in tudi sebe spominjam: ko se hočeš z nekom pogovoriti, se najprej poskusi dobiti v živo, nato slišati preko telefona, nato navezati stik preko e-pošte, SMS ali zasebnega sporočila. Šele v skrajnem primeru začni javno razpravo na družbenem omrežju - po možnosti zgolj za uvod in dogovor za prenos pogovora na višjo raven.

Ne, nimam brez razloga v profilu zapisano: "Navdušenec nad tehniko, a pristaš pristnih človeških odnosov."


* Glej tudi: Sporočilo prebrano (monitor.si)

Pogumni?

Če le ne bi bili moški takšne reve! (v velikem deležu, dostikrat vključno z mano)

Mogoče celo znamo prepoznati, da so ženske čudovita bitja, ki lahko premaknejo čuda stvari in delajo čudeže v globini srca. Pa si znamo priznati, da smo tudi mi sposobni in odgovorni za velike odločitve, korake, spremembe?! Imamo pogum za vztrajanje tudi takrat, ko postane težko, znamo v družini zagotoviti trdnost in varnost, s svojim zgledom vzgajamo, stojimo za svojimi prepričanji in vrednotami? Ali pa se obračamo po vetru, delamo tisto, kar je enostavno oziroma nam (osebno) trenutno ustreza?

Cheating is easy, try doing something challenging and be faithful.

kao "Will Smith" tvit

Ne smemo zamenjati agresivnosti in (pre)drznosti za pogum. Vsiljivost ni enako odločnost. Prav tako strpnost in sprejemanje ne pomenita, da se z vsem tudi strinjamo, popuščamo in kar podpiramo. Seveda je sprejemanje dobra vrlina, a moški naj bi imel občutek tudi za skupno dobro, pravičnost in odločnost za težke, a pravilne odločitve. In posluh za resnico, pa naj bo še tako boleča.

Upam si trditi: če bi znali biti pravi moški, bi bilo občutno manj ali celo nič razpadlih zakonov, zagrenjenih družin, razočaranih otrok, tudi kriminala in vsega slabega.

Na žalost tudi sam poznam primere, kjer v zakonu škriplje zaradi "mevžavosti" moža, poznam razočarane ženske/dekleta/može/fante, ki jim je v odraščanju manjkala trdnost in potrditev očeta, ker je bil fizično ali psihično odsoten (in ga celo še vedno iščejo, pa naj je bil še tako slab); otroke, ki jim niso bile posredovane vrednote, ženske, ki zaradi slabih izkušenj težko zaupajo moškemu spolu; zabolelo me je ob novici, da neka na videz urejena družina razpada zaradi nasilja ...

Imamo pogum, da kaj spremenimo?



P.S. Hvaležen sem za vse tiste moške, ki izstopajo iz sivega povprečja in so nam lahko vsem v pomoč in spodbudo.

P.P.S. Tematika vloge moškega v družini in družbi je glavna tema filma Pogumni. Priporočam! (tudi naslovno pesem v poslušanje)




Poglej si:
oddaja Trikotnik - Kje so mladi moški?
Courageous (2011)

Od Šmohorja do Rimskih toplic

S pomočjo dobrih ljudi (iskrena hvala!) sem moje bivanje v Laškem popestril tudi z ogledom okolice. Domačini so najboljši vodiči, še posebej, če te obenem še nahranijo. ;)

Rečica, Šmohor, Šmihel, Marija Gradec
Slovenija skriva ogromno lepih kotičkov. Tudi dolina Savinje in Rečice, ki se ji priključi v Laškem, ni izjema. Povsod okrog so na hribčkih posejane cerkvice (Šmohor, Šmihel, Marija Gradec ...) - nekatere že zelo stare - ki pričajo o dolgi prisotnosti krščanstva na naših treh, in s svojo lepoto tudi o zavzetosti in skrbnosti ljudi zanje. Če je ljudem všeč ali ne, cerkve so za marsikateri kraj edina kulturna znamenitost. Po starosti (mladosti) in arhitekturi precej izstopa v Plečnikovem stilu zgrajena cerkev bl. Antona Martina Slomška v Rečici.

Tudi možnosti za sprehode je veliko (ideja za naslednji obisk, tokrat nisem bil ravno za športne podvige). Med drugim na Hum ali po geološki poti Govce. Zaradi nepremišljenega rudarjenja se je namreč v vsega nekaj letih celotna nekdanja vas Govce pogreznila v zemljo. Ostale pa so zanimive geološke sledi in fosili.

Rimske toplice
Bližnje toplice z dolgo tradicijo so prav zanimivo obnovili. Staremu slogu so relativno z občutkom dodali sodobne poteze (glej galerijo slik). Bi si pa predstavljal, da na takšnem "nobel" kraju vedo, kako se pripravi zeleni čaj. No, nevednost bi v bistvu še razumel, da pa natakar arogantno prelaga krivdo na avtomat, ki pozna samo vročo vodo, pač ne.

Huda jama
V neposredni bližini Rečice in Laškega pa je tudi kraj s precej bolj grenko vsebino. Le stežka si predstavljam, kako so se počutili domačini, ki so za grozljivo množično povojno grobišče vedeli dolga leta, a o tem niso smeli govoriti. Ko se je zadeva le začela raziskovati in so jo razgrabili tudi novinarji, je posijalo upanje, da bodo grozljivi prizori in dejstva le premaknili mišljenje ljudi in bomo tudi ta težki del slovenske zgodovine predelali, a je nedokončana zadeva (izkopavanje in preiskavo so prekinili zaradi pomanjkanja denarja) hitro potihnila. Pred vhodom v rov je postavljena le skromna tabla z napisom o grobišču. Na bližji stavbi pa zabrisan grafit V nebo vpijoč zločin komunizma.

Presenetila me je izjava, da naj bi v Barbara rovu baje odkrili tudi trupla otrok, a niso smeli tega celo sedaj dati v javnost. Ne morem sodit o resničnosti izjave, sta pa misel na to in pogled na mozaik v kapelici pred vhodom prav strašljiva.

Najbolj od vsega mi v spominu ostajata molk in zgovorna tišina.

Glej tudi:
Toplice
Vsakemu nekaj fali
Vsakemu nekaj fali 2
(Skoraj) zgodovina

2B|!2B

Danes me zaposlujejo eksistencialne misli. Večinoma bi, kot že pred časom na prijateljevo vprašanje, jasno odgovoril, da sem kljub vsemu vesel, da živim. Trenutno v to precej dvomim. Res, bilo je veliko lepega in zanimivega, a če me ne bi bilo, tega ne bi pogrešal, ker ... me pač enostavno ne bi bilo. Vsekakor pa ne bi niti malo jokal za težkimi stvarmi, bolečimi izkušnjami, občutki osamljenosti, razočaranji, morečimi kompleksi, neizpolnjenostjo ... In absolutno ne bi pogrešal šutaste (pre)izkušnje, ki se vleče že skoraj pol leta!

Obenem razmišljam o človeški težnji po razmnoževanju. Otroke je fino imet, prinašajo veselje, poskrbijo, da nam ni dolgčas, pa dobro je imet nekoga, ki bo najverjetneje poskrbel za nas na starost ... Hm, niso to zgolj sebični razlogi? Koliko staršev ima otroke ker dejansko verjamejo, da je ta svet čudovit in ga zato privoščijo čim več osebam?!

Res mi manjkata smisel in smer.

Abstinenca

V novem stanovanju še vedno nimamo interneta. Na žalost so pri gradnji optike lastniki in/ali izvajalci nekaj zašuštrali - hiša je večstanovanjska, lastniki različni, priključek pa en sam. Zaseden s strani najbolj zagnane najemnice, seveda. Ta noče slišat o vrtanju, da bi potegnili kabel do našega stanovanja, niti o priklopu brezžičnega usmerjevalnika. Omehčala je ni niti ponudba za deljenje stroškov in naše doplačilo za morebitno nadgradnjo paketa, če bi opazila pomanjkanje pasovne širine. Mama (lastnica) enostavno ne pusti vrtanja in pika. Vprašat bi jo morala tudi, če lahko na električno vtičnico priključi dodatno napravo!

Z nekaterimi ljudmi se res ne da pogovarjat, ker sploh ne poslušajo predlogov in argumentov, samo tupijo svoje prepričanje vedno znova. (Po tej strani je že naravno prilagojena za kariero v politiki.) Če so povrhu še nedorasli in nesposobni samostojnih odločitev, pa sploh ni pomoči.

Mogoče bojo pri operaterju celo nekako zadevo rešili in uredili ločen priklop, a še čakajo na opremo in zna trajat ... Do takrat bom moral abstinenčno krizo še naprej preganjat s posedanjem v knjižnici in lovljenjem signala po ustanovah in pri prijateljih. Za sprotne stvari gre, ostalo pa stoji ...

Koliko kalorij ima denar?

Globalni kapitalistični finančni sistem se mi vedno bolj upira. Zakaj?

Denar nima veze z realnostjo. Večinoma so to le številke v podatkovnih bazah. Baje tudi že dolgo ni več vezan na rezerve zlata, ki jih ima država.

Sistem je nestabilen. Na enem koncu nekaj zaškripa, po celem svetu so izgube v milijonih. Dodatno neki Povprečneži in Reveži s svojimi kvalitativnimi ocenami odločajo, ali bodo naslednje dni na borzah izgube ali dobički. Samo popraviš A v + ali obratno, pa je.

Borze vodijo algoritmi. Tisti, pri koritu. Hočeš postati vpliven na borzi? Študiraj matematiko in programiranje. Trgovanje namreč poteka v mikrosekundah in poleg prideš samo, če imaš dobre algoritme, hitro internetno povezavo in strežnike dovolj blizu borze.

Denar se ustvarja iz nič. Primer: bogatenje na račun preprodaje delnic in trgovanje z valutami. Kaj pri tem ustvariš?!

Sistem deluje le ob predpostavki nenehne, brezkončne rasti. Stabilnost ne obstaja. Če se rast ustavi, nastopi kriza. Ko se rast obrne v upad, gre vse vrtoglavo navzdol. Kako že pravi agent Smith? "Samo še ena vrsta na tem planetu deluje tako, da se širi, dokler vsega ne uniči. Virusi!" (vir)

Pa še bi se našlo.

Po eni strani niti ne bi bilo slabo, če bi se stvar dokončno sesula. Potem bi se videlo, kdo zna preživeti s svojim delom, kdo je "kmet" in koliko kalorij ima denar.

Kmetovanje, vrtičkarstvo in samooskrba

Nekaj normalnega je, da mlad človek študira, da odide od doma in si s svojo izobrazbo skuša zagotoviti čim boljšo zaposlitev. Počasi se osamosvoji in z lastnim prisluženim denarjem kupuje vse, kar potrebuje. Se sploh še kdo spominja časov, ko so ljudje preživeli z delom na domači kmetiji?

Včasih je bilo treba večino stvari pridelati doma. Če nisi posejal in posadil, pognojil in oplel, pobral in shranil, ni bilo nič. Danes nas to ne skrbi. Če nečesa nimamo, skočimo v trgovino in se sploh ne sprašujemo, kako da jagode uspevajo januarja ali od kje je tista eksotična hrana ...

Ne bom tožil nad starimi časi, ker se vsaj malo zavedam, koliko dela in truda je (bilo) potrebnega na kmetiji. Vseeno pa je zaskrbljujoče, da se počasi izgublja tudi znanje, kako hrano sploh pridelovati (samo za primer dva prispevka: 1, 2 :)). Obenem se še vedno gradi čez najboljša kmetijska zemljišča. Že tako ali tako imamo v Sloveniji problem s samooskrbo, boljše pa, da ne pride do kakšnih katastrof, drugače ... bomo stradali?

Danes je kmetovanje in vrtičkarstvo za večino od nas bolj rekreacija kot stvar preživetja. Pa s tem ni nič narobe. Zakaj bi bil človek od tega odvisen, če ni potrebe?!

Prejšnji vikend sem z veseljem šel na kratko pomagat pri delu v polju. Vsak človek, če je pošten in če zna prisluhnit svojemu telesu, ve, da potrebuje stik z naravo, brez katerega se vedno bolj vrti le okoli sebe, morala pa mu vztrajno pada. Gibanje in delo človeka zadovoljuje. Zakaj ne bi torej izkoristili nečesa, kar daje dvojno korist - dobro vpliva na počutje in daje hrano?! Če imate le možnost (zemljo, čas, znanje), izkoristite to! Delo se hitro blagodejno pozna tudi na denarnici.

Pa še en nekoliko povezan zanimiv intervju o tistem najbolj okusnem delu - kuhanju in uživanju hrane.

Rezidenca Goli otok

Skupina blokovskih sosedov me je pooblastila, da v njihovem imenu objavim naslednje obvestilo:

~ ~ ~ ~ ~ ~ ~

S koncem marca smo končno požagali moteča drevesa ob bloku in parkirišču. Ta ukrep je bil nujno potreben na poti do uresničitve vizije - poimenovanja naše častitljive stanovanjske hiše z nazivom Rezidenca Goli otok.

Pri nas ne maramo dreves, ker:

• proizvajajo kisik, ki ga že vrsto let mukoma z neutrudnim dihanjem poskušamo porabiti,
• delajo senco, mi pa želimo tudi v poletni vročini imeti avto prijetno ogret,
• s cvetenjem onesnažujejo asfaltne, betonske in okenske površine,
• v njih prebivajo ptice, ki s čivkanjem motijo gledanje telenovel,
• so drevesa sestavni del gozda, mi pa nočemo živeti v divjini, ampak ohranjati prelepo urbano malomeščansko okolje.

Vaši najljubši sosedje.

~ ~ ~ ~ ~ ~ ~

ps: Idejo mi je dala soseda, ki se z odločitvijo očitno ni strinjala in je po žaganju dreves izjavila, da je okolica kot Goli otok.

Parafraza

So trenutki, ko je krasno vreme,
ure, ko je sonce,
in dnevi, ko pada dež.

* trenutki, ure, dnevi

Tralala, hopsasa

Prispevek ni nastal z namenom jamranja, ampak ker želim izraziti svoje mnenje. Ni mi ni vseeno za to, kar se dogaja.

Pravna država tralala
Če me kaj jezi v Sloveniji, je naslednje. Ko se odkrije sum nepravilnosti, mediji zaženejo velik pomp in osumljence takoj razglasijo za krive. O ustavnem določilu, da je osumljenec nedolžen, dokler mu ne dokažejo drugače, ni nobenemu nič mar. Čez par dni, ko zgodba ni več zanimiva, stvar potihne v pozabo. Osumljenci so na prostosti in večinoma lahko nemoteno nadaljujejo svoje ustaljene (ne)poštene posle. Zgodbe nikoli ne doživijo epiloga - nikogar se ne obsodi in nobenemu se ne povrne dobrega imena. Kaj se Janezek nauči iz tega?

Minilo je eno leto od odkritja množičnega morišča in grobišča pri Hudi jami. Ob prizorih iz Barbara rova so celo novinarji za trenutek obstali šokirani in brez besed. Gre za enostavno neopisljivo grozljive dokaze povojnih pobojev Za take zločine NI opravičila. A žal se zdi, da bodo tudi tu zločini ostali brez zločincev.

"Zlo mora ločiti od dobrega vsaka družba zato, da lahko deluje. Zlo je v vsakem, še tako primitivnem okolju vedno sankcionirano. Zakaj? Zato, ker s sankcijo okolje pokaže in prepreči, da bi se to zlo še ponovilo. Obsodba zločinov in poprava krivic je pomembna tudi zato, da se družba ustavi, premisli in da vsak posameznik v njej obračuna s svojo vestjo in vlogo v tem zločinu. Zločin je zločin. Zanj ni ne ideološkega, ne psihološkega, ne nacionalnega in ne osebnega opravičila." (vir: Družina)

Prebri tudi: članek na rtvslo.si.

Pandemija hopsasa
Pa še nekaj o strašni grdi prašičji gripi, ki je že nekako utonila v pozabo. Nočem niti razmišljat o stran vrženem denarju (no, v resnici ni stran vržen, nekdo je gotovo zaslužil). Bolj mi je šlo na živce nepotrebno ustvarjanje panike. Hvala Bogu nas je bilo kar nekaj skeptikov, ki smo slišali tudi tiste, ki so mirili ljudi in opozarjali na ne dovolj testirano cepivo. Četudi se je v svetovnem merilu bolezen hitro širila, pa se mi zdi zavajajoče, da so tudi v Sloveniji stalno govorili o pandemiji. Dejmo si priznat - pri nas ni dosegala niti definicije epidemije.

Smučanje v oblaku [Cloud skiing]

Današnji smučarski podvig se je bolj kot ne spremenil v polom. Na Krvavcu je bila namreč gosta megla oziroma, bolje rečeno, oblak. Videlo se ni praktično nič! Po moji oceni je bila na trenutke vidljivost, na kateri si zagledal obrise nečesa, 5m!

Pod smučiščem nekaj tuhtamo in se potem odpeljemo na vrh. Že na sedežnici ni bilo povsem prijetno (videlo se je le malo žice in dvojne sedeže), ko pa smo se enkrat znašli sredi megle na smučišču, je bilo pa prav strašljivo! Okoli in okoli, zgoraj in spodaj sama belina. Nema belina. Nobenih točk za orientacijo ali oceno hitrosti premikanja. Kam je dol, so pokazale smučke, rob proge si si nekako predstavljal po tistih občasno mimobežnih obrisih količkov ob progi, večinoma pa smo smučali na slepo. Povrhu nas je prijela nekakšna slabost, podobna slabosti pri branju v avtu. (Pač, čuti se skregajo: oči ne vidijo gibanja, čeprav ga ušesa jasno zaznajo.) Naenkrat smo se znašli pred kočo, čeprav sem imel občutek, da smo še sredi proge. Vsi pobeljeni (po obleki in obrveh se nam je nabralo ivje) smo se pridružili preostalim smučarjem, ki so se greli v koči in čakali boljše čase. Čez čas je nekaj kazalo na izboljšanje, a po odpeljani eni progi sem se samo še čimbolj naravnost spustil proti kabinski žičnici. Nimam pojma, ali je bila proga označena s plavo, rdečo ali črno barvo.

Podvig je bil glede smučanja res polom. Po drugi strani pa je bilo prav zanimivo in prijetno v družbi dveh prijateljev. Optimizem je pretehtal in na poti nazaj smo za kontrast edini slabi strani dneva (nizka oblačnost) poiskali tri pozitivne stvari. Prva stvar je bilo vsekakor naše druženje, druga dejstvo, da ni bilo gužve (pa nekaj v smislu novih izkušenj), tretja pa odličen čaj, ki ga je pripravila prijateljeva mama. Mmmmm ... :D

Koliko časa še imaš?

Bah, sem se moral zadnjič nekaj hvalit, da mi gre pisanje diplome?! Minil je teden in v vmesnem času nisem skoraj nič naredil. Sej je bilo res nekaj obveznosti in opravkov, ma predvsem nisem uspel izkoristit preostalega časa.

V ponedeljek zvečer/ponoči sem bil nekam razmišljujoče navdahnjen. Predvsem v smislu novice, ki sem jo nekje zasledil, z naslovom Večina mladih meni, da ne bo dočakala starosti¹. Tudi v meni se je že večkrat pojavil občutek, da ne bom dočakal starosti. Pač, lahko te juti povozi avto ali strmoglaviš z letalom, lahko se to zimo nalezeš skrivnostne nove viroze, lahko te čez tri leta pobere rak ... Pri sedanjem naraščanju pogostosti te bolezni ne bi bilo to prav nič nenavadnega. Pa, roko na srce, nič od tega ne bi/bo pomenilo konca sveta. Res, ljudem je vedno vsaj malo² težko ob smrti (naj)bližjih, a svet se še vedno vrti naprej, mrtvi pa ničesar ne zamujajo. Me je pa kar malo stisnilo ob misli, kaj bi rekel Bogu, če bi se zdaj prikazal pri njemu? "Po srcu nisem slab dečko, le zadnjih par let bluzim, še posebej pa zadnja dva meseca"?!

To je res obup. Namesto gledanja zvezd, pozno v noč bedim za računalnikom. Uživam v naravi, a se ne znam spravit iz stanovanja. Obožujem pogovore, a se zapiram in čakam, da me bo kdo našel. Ko sem deležen lepih trenutkov, ne znam v njih uživati in z mislimi že bežim naprej ... !?!?!?

Rešitev je seveda preprosta: Živi vsak dan, kot da je tvoj zadnji! Delaj in sledi tistemu, kar si želiš in čutiš, da je prav, in nikoli ti ne bo žal, da si kaj zamudil, nikoli se ne boš bal priti pred Boga. Kot zapisano, rešitev je preprosta in, upam si trditi, univerzalna. Mora pa do tega priti vsak sam, sam doumeti pomen ter se sam odločiti, da bo tako živel. Jaz sem šele nekje med odkritjem rešitve in doumevanjem pomena. Upam, da gre vam bolje...

¹ ali nekaj podobnega
² v določenih primerih (recimo po dolgotrajni težki bolezni) smrt pomeni olajšanje

Idioti

Po naših cestah je vozi nekaj res idiotskih voznikov. Poleg znanih, še dva primera, ki sem jih sam doživel:

1. Vozimo po avtocesti, zaradi del na cesti se začne nabirat kolona, ki se počasi zgošča, nakar obstanemo v zastoju in se premikamo po polžje. Nekaj voznikom pa očitno ni jasno, da se po odstavnem pasu ni dovoljeno vozit in nas prehitevajo po desni. Zapeljemo iz voznega pasa malo na desno, da bi malenkost zaprli pot, predvsem pa opomnili, da to ni prav. Nekaj ljudi zastopi in se umakne nazaj na vozni pas. Pa se najde nek manijak v cestnem terencu (ki so, mimogrede, najbolj neumna pogruntavščina avtomobilske industrije, že v imenu nosijo protislovje) vozi 5 cm za ritjo in žmiga z lučmi, naj se mu umaknemo. Seveda se ne menimo za to, zato zavije na levo in se zrine med nas in avto na prehitevalnem pasu! Za povrhu še odpre okno in začne grozit: "A ti veš kdo sem jaz?" Hm ... neee! Koga briga kdo si, sej vsi vidimo, da si idiot! Ker me je totalno razjezil, pokličem policijo, opišem situacijo, povem registrsko tablico, policaj pa me samo vpraša: "Boste pričali?" Halo?! Tip se je izrinil naprej, po prehitevalnem pasu prišel do bencinske črpalke in se elegantno izognil policijski kontroli, ki je nadzirala promet na koncu gradbišča. Grem stavit, da tipa niti preverili niso, kaj šele pogledali na varnostne kamere, ki jih tudi na naših avtocestah ni tako malo.

2. V Ljubljani v križišču zavijemo desno, sekundo zatem nas en tip prehiti s polnim gasom čez polno črto v nepregledni ovinek, ki je takoj za križiščem. Brat, ki je vozil, popiska, tip pa zažlajfa (zavre), ustavi avto in pride ven težit! Smo se samo zaklenili in počakali, da je povedal svoje in šel naprej. Kaj pa bi naredili?!

In Slovenci se imamo za dobre (in strpne) voznike?!

Lahko bi povedal še kaj o tovornjakih, ki vozijo vštric in si domišljajo da prehitevajo, pa o občasno res katastrofalni postavitvi prometnih znakov (in potem se čudijo, da jih nihče ne upošteva?!), ma naj bo zadosti. Se odpravljam proti domu. Zaželite mi srečno pot pa nič idiotov na cesti!

Nekje vmes

Sovražim take trenutke. Nedefinirane, nedoločene, nekje vmes. V glavi nekaj skrajno prijetnih misli in vtisov, za nasprotje pa še nekaj težkih, morečih. Naj grem jokat in prat dušo (kar po dolgem času niti ne bi bilo tako napačno), ali naj si navijem prijetno glasbo, si prepevam in sanjarim?! Da bi se vsaj odločil! Ostajam pa nekje vmes...

Il Divo - Hallelujah
(original by: Leonard Cohen)

Zlati nič

Zlate škatle smo, sijoče. Na zunaj okrancljane, nasmejane. Kupímo, kar želimo, pomanjkanja ne trpimo. Zlato se sveti.

Prazne škatle smo mi, votle.
Ne zahajamo v globine, kaj bi tam počeli?! Zadnjič sem poškilil tja, bilo je temno. Ah, saj tako tako sploh časa nimam! Zunaj je lepo in sonček sije!


Tako prazno se počutim zadnje čase.
In včasih ... praznina kriči.

Sovražim

samodejno shranjevanje, ki ga ni mogoče razveljaviti !!!!!!!!!!

Hvala blogger, ker lahko zaradi tebe še enkrat začnem skoraj od začetka pisati prispevek! @&%$#%$#ćߤ׸¨°˘ in kar je še teh znakov, ki bi pokazali, kako sm jezn !!!!