Gledam v nebo in čakam ...
Obožujem poletne nevihte: najprej nemir, nato vonj kapljic na razgretih tleh ... jaz pa ... na varnem skrit :)
Malo prej sem spet užival v opazovanju prihajajoče nevihte. Kot takrat ...
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
2 komentarja:
Čs si kdaj vzameš čas... in tiho spremljaš oblake skoz okno, na balkonu s skodelico kave,... vedno znova me presune da ljudje teh trenutkov ne marajo. Še posebej na obali, ko vse govori o tem kdaj bo padla prva kaplja. Ko začne najprej mirno "vlečt" proti morju, zazebe in karnaenkrat se tisti oblaki zlijejo v en sam oblak in vse postane za odtenek temnejše, bolj kontrastno- in trava je bolj zelena in morje je za trenutek kot mirno ogledalo in v njem nebo. In potem, vse kar je potrebno je močnejši sunek vetra, samo en in naslednja stvar, ki jo začutiš je dežna kapljica na nosu. In ves svet se ustavi, obnemi, ptice utihnejo, črički umolknejo, ljudje vsi bežijo proč in samo en trenutek obstaja ko si sam v svetu, sam s svetom, z naravo. Dež je samo voda ki se prej ali slej posuši, nič strašnega. a vseeno vsi zbežijo. Vsi najdejo izgovore, za to da ne opravljajo svojega dela. Poskrijejo se kot miši v luknje. In potem se nasmehneš ker ne vidiš kako bi lahko kdo od njih sploh razumel, kako je to čaroben trenutek ... trenutek zatišja. Potem se veter ustavi in si v trenutku moker. Ali pa je bilo več trenutkov, ni važno...vsi so bili samo tvoji. Malo sem se razpisala, pa kaj zato-
Lepo je, da zdaj vem, da nisem edino "budalo" ki zre v nebo v takih trenutkih:)
nisi. :)
je pa tud res, da ko mine romantika prihajajočega dežja, se shladi in par dni dežuje, mi gre tud meni dež na živce. kot recimo letošnje "poletje" in te dni, ki sploh niso podobni začetku septembra.
Objavite komentar