Se zgodi, da se poškoduješ. Nič nenavadnega. Če imaš srečo - kot jaz - pa ti uspe poškodbo ponoviti in bolovanje razvleči na več mesecev. Ironično, več časa sem že na bolniški kot na delovnem mestu! Vsekakor sem hvaležen za zaposlitev. Mi teče vsaj delovna doba in prejemam del plače. Kaj bi mi zdaj pomagali študentski boni?!
V tem času sem se navadil na marsikaj. Od bergel, katerih uporaba je že skoraj podzavestna in način življenja, pa do špikanja z rutinsko predpisanimi preventivnimi drogiljami proti krvnim strdkom. Razum in nagon se malo kregata, ma se navadiš.
Dane razmere poskušam kar se da izkoristiti. Tako recimo sem uspel prebrati precej shranjenih člankov in pogledal nekatere filme, ki jih imam že dolgo časa na seznamu, uživam umirjenost vaškega življenja (ko je vročina, je pri nas bistveno boljše kot v Ljubljani), ustvarjam, igram klavir, skrbim za nonota, hodim na kratke sprehode ... Nenavaden občutek, ko bi 92 letni nono zmogel precej daljšo pot od tebe (roke pač niso namenjene nošenju telesa). Še bolj, ko ga komaj dohajaš, čeprav vozi še (ne pretirano) naloženo krjolo!
Ždenje doma ima še eno svetlo stran. Magistrsko delo počasi napreduje. Predvsem sem vesel, da se je teoretični del praktično že izoblikoval, nekaj praktičnega dela pa je tudi za mano. Res si že želim zaključit to stvar. Sej je lepo bit študent, ma izpitov in pisanja sem sit.
I love being at university, but I hate writing papers. (Linus Torvalds)Mogoče se komu zdi, da vso zgodbo s poškodbo in prisilnimi počitnicami še preveč dobro prenašam (med drugim sem do nadaljnjega prikrajšan za ples in vožnjo avtomobila). Saj mi v bistvu ne preostane drugega. V tragikomiki se je boljše smejat, drugače ti hitro ostane samo še jok. No, nedavno sem sanjal, da je mama prevzela oblast, razglasila diktaturo in nam pobrala dokumente, da ne bi zbežali čez mejo. Hm, mogoče mi je pa ta omejenost in odvisnost od drugih vseeno prišla v kosti ... ;-)
