Čas tudi v toplicah hiti, ljudje se menjujejo in kmalu ugotoviš, da bolezni in poškodovanih ljudi zlepa ne bo zmanjkalo. Med drugim sem srečal precej takšnih s poškodbo ali bolečinami v hrbtu, še vedno pa sem šokiran ob številnih bolnikih z multiplo sklerozo.
Zadnji teden sem se zbližal s skupino paraplegikov. Nek večer se mi enostavno ni zdelo zabavno, da bi v kavarni sedel sam, in sem raje prisedel k njihovi skupini. Že po parih minutah se je razvilo sproščeno vzdušje, tako da smo si naslednje dni z veseljem delili čas pri obedih, zvečer ob pijači, pa še kdaj vmes.
Ugotavljam, da sem med ljudmi na vozičku do sedaj poznal predvsem take s cerebralno paralizo ali drugimi prirojenimi okvarami, ne pa zdravih ljudi, ki so pristali na vozičku (oziroma vozu, kot sami pravijo) po poškodbah (predvsem) hrbtenice. Zgodbe so res pretresljive: od prometnih nesreč, padca čez balkon kot posledica epileptičnega napada, smučarske tragedije, elektrifikacije ... En dan ti ni nič, naslednji pa se ti življenje obrne na glavo.
Koliko moči je potrebno, da se sprijazniš s tem?!
Navdihujoče je bilo čutit, da so večinoma sprejeli svoje stanje in skušajo živet naprej. Še lepše medsebojno sprejemanje in odprtost. Mogoče nimamo prav enakih vrednot in pogledov, a ob spoštovanju drugega prav to širi obzorja in utrjuje v tistem, kar nam res pomeni. Nič nenavadnega torej, da sem zadnjo noč z velikim veseljem
užival v spontanem, dolgo v noč trajajočem moškem pogovoru.
Kot da bi prišlo za mano, me je po prihodu iz toplic kar stresalo ob misli na krhkost človekovega zdravja in misli na to, kaj so ti ljudje doživljali. Na nek način sem še na daljavo čutil z njimi, postali so mi blizu. Kaj naj rečem? Face so! Upam, da se še kaj vidimo.
PS: kakšna je verjetnost, da danes v roku ene ure srečam dve nepovezani osebi iz toplic?!
