Lenoba, trma, veselje, tesnoba

Popoldne se je že spogledovalo z večerom, ko mi je lenobnost deževnega dneva presedla. Kuhal sem se v lastnem soku in bil že sam sebi siten. Če se ne spravim iz hiše, se mi bo zmešalo. Zaželel sem si nekam v neznano. Upam si trditi, da Slovenijo poznam nadpovprečno (večkrat se kar tako nekam odpeljem, obiščem manj znane kraje, z novimi cesticami povezujem že znano), zato nekam v neznano sploh ni lahka naloga. Opogumljen od kratke razjasnitve sem naredil pogumno drzno odločitev in se odpeljal preverit zadnji del bedrca prednje tace naše preljube Kokoške.

Nekje pri Ribnici se je ponovno ulil dež, pri Kočevju pa se je nebo še črno stemnilo. Resno sem podvomil o zdravi pameti in odločitvi za izlet na takšen dan. Se ne bi raje obrnil? Bolj iz trme sem nadaljeval in upal, da noč vsaj še malo počaka. Bolj kot se je bližal večer, bolj se mi je pot vlekla. Ko sem končno prispel do Petrine in tik pred mejo zavil desno ob Kolpi, sta se v čudno čustveno mešanico primešala veselje ob vožnji po mirnih podeželskih cesticah in... tesnoba. Ja, tesnoba.

Domačini se seveda ne bodo strinjali, a občutek sem imel, da sem nekje daleč Bogu za ritjo. Nikjer žive duše, še luči skoraj nobene, srečal sem mogoče 3 avtomobile. (Kdo pri zdravi pameti pa bi na tak dan hodil okoli?!) Temačnost dneva, dež, bliskanje in razbesnela Kolpa so dramatičnost samo še stopnjevali. Za povrhu še en šok - bodeča žica! Saj smo jo videli po TV, a povsem drug občutek je dejansko stati ob trometrski ograji z ostrimi rezili na vrhu. Ali služi svojemu namenu, ne vem. Vem pa, da preprečuje dostop do reke in da sem se ob njej počutil kot v vojni nevarnosti ali v zaporu. Brrr...

Kmalu me je pozdravil Peter Klepec. Pri Osilnici sem zavil proti prelazu Strma Reber. Deževalo je kot iz škafa in skoraj nič se ni videlo, divjanje po serpentinah Medvedove steze nekako ni prišlo v poštev. Kdaj drugič. :) Nekje na vrhu me je dokončno zajela noč. Zavedel sem se, da sem do tistega trenutka skoraj celotno pot prevozil v tišini, brez glasbe ali radia. Tesnobnost je počasi popustila, vseeno pa sem bil vesel vsakega znamenja civilizacije. Nisem si mislil, da mi bo jesenska temačnost tako hitro prišla pod kožo. Prve osvežitve po vročem poletju smo se še razveselili, sedaj pa že pošteno pogrešam sonce. Hvaležen, da se vsaj na avto lahko zanesem in sem imel eno skrb manj, sem se pozno zvečer vrnil domov.

Se je izplačalo? Težko bi rekel, da sem užival. Bilo je naporno - fizično in čustveno. Vsekakor se moram ob Kolpo in v kraje Petra Klepca vrniti na kakšen lep pomladni ali poletni dan. Verjamem, da bi jim s sodbo na podlagi današnjih vtisov naredil krivico. V meni so se vendarle ponovno sprožila nekatera čustva, misli ... dovolj, da sem se po res dolgem času spravil k pisanju bloga. To pa je tudi nekaj vredno.