Nov list

Ko nimaš navdiha za pisanje, piši o tem.

Nekajkrat me je prijelo, da bi za vedno upokojil ta moj blog. Bloganje ni več "in", zdaj smo vsi na družbenih omrežjih. Spisat par stavkov, objavit fotografijo, všečkat, osrčit in delit dalje je pač neznansko enostavneje. Kdo pa si lahko dandanes vzame čas za razmislek in pisanje zaokroženih misli?!

Pa vendar mi srce ne da miru. Morda tudi nostalgija. S ponosom in veseljem se namreč spominjam preteklih objav. Nekatere so prav posrečene, zabavne ali globoke, upam si reči celo navdihujoče (glej stranski razdelek Izložba). Predvsem pa ti zapisi ostajajo in pričujejo o neki duši v teku časa.

saj Twitter je fajn za odkrivat zanimive vsebine, za arhiv pa ravno ni. ste že skušali poiskati neko zanimivo, par tednov staro objavo?

— jAKOB (@primorc_) October 4, 2015

Po študentskih letih se socialni krog ljudi zoži, odrasel človek dobi občutek, da so mu stvari jasne. Redkokdaj se še čemu čudi, slabe izkušnje pa dušijo sanje in hrepenenja. Zaradi lenobe še knjig skoraj ne bere in pesniške zbirke ostajajo zgolj na seznamu želja. Nič čudnega, da ni navdiha!

A to stanje ni dokončna usoda. Duša želi novih poti, občasno še vedno obstanemo odprtih ust, večerni vetrič nepričakovano prebudi hrepenenja. Tej svežini želim pustiti odprta vrata. Nisem še rekel zadnje besede.

Lenoba, trma, veselje, tesnoba

Popoldne se je že spogledovalo z večerom, ko mi je lenobnost deževnega dneva presedla. Kuhal sem se v lastnem soku in bil že sam sebi siten. Če se ne spravim iz hiše, se mi bo zmešalo. Zaželel sem si nekam v neznano. Upam si trditi, da Slovenijo poznam nadpovprečno (večkrat se kar tako nekam odpeljem, obiščem manj znane kraje, z novimi cesticami povezujem že znano), zato nekam v neznano sploh ni lahka naloga. Opogumljen od kratke razjasnitve sem naredil pogumno drzno odločitev in se odpeljal preverit zadnji del bedrca prednje tace naše preljube Kokoške.

Nekje pri Ribnici se je ponovno ulil dež, pri Kočevju pa se je nebo še črno stemnilo. Resno sem podvomil o zdravi pameti in odločitvi za izlet na takšen dan. Se ne bi raje obrnil? Bolj iz trme sem nadaljeval in upal, da noč vsaj še malo počaka. Bolj kot se je bližal večer, bolj se mi je pot vlekla. Ko sem končno prispel do Petrine in tik pred mejo zavil desno ob Kolpi, sta se v čudno čustveno mešanico primešala veselje ob vožnji po mirnih podeželskih cesticah in... tesnoba. Ja, tesnoba.

Domačini se seveda ne bodo strinjali, a občutek sem imel, da sem nekje daleč Bogu za ritjo. Nikjer žive duše, še luči skoraj nobene, srečal sem mogoče 3 avtomobile. (Kdo pri zdravi pameti pa bi na tak dan hodil okoli?!) Temačnost dneva, dež, bliskanje in razbesnela Kolpa so dramatičnost samo še stopnjevali. Za povrhu še en šok - bodeča žica! Saj smo jo videli po TV, a povsem drug občutek je dejansko stati ob trometrski ograji z ostrimi rezili na vrhu. Ali služi svojemu namenu, ne vem. Vem pa, da preprečuje dostop do reke in da sem se ob njej počutil kot v vojni nevarnosti ali v zaporu. Brrr...

Kmalu me je pozdravil Peter Klepec. Pri Osilnici sem zavil proti prelazu Strma Reber. Deževalo je kot iz škafa in skoraj nič se ni videlo, divjanje po serpentinah Medvedove steze nekako ni prišlo v poštev. Kdaj drugič. :) Nekje na vrhu me je dokončno zajela noč. Zavedel sem se, da sem do tistega trenutka skoraj celotno pot prevozil v tišini, brez glasbe ali radia. Tesnobnost je počasi popustila, vseeno pa sem bil vesel vsakega znamenja civilizacije. Nisem si mislil, da mi bo jesenska temačnost tako hitro prišla pod kožo. Prve osvežitve po vročem poletju smo se še razveselili, sedaj pa že pošteno pogrešam sonce. Hvaležen, da se vsaj na avto lahko zanesem in sem imel eno skrb manj, sem se pozno zvečer vrnil domov.

Se je izplačalo? Težko bi rekel, da sem užival. Bilo je naporno - fizično in čustveno. Vsekakor se moram ob Kolpo in v kraje Petra Klepca vrniti na kakšen lep pomladni ali poletni dan. Verjamem, da bi jim s sodbo na podlagi današnjih vtisov naredil krivico. V meni so se vendarle ponovno sprožila nekatera čustva, misli ... dovolj, da sem se po res dolgem času spravil k pisanju bloga. To pa je tudi nekaj vredno.

Ubogi Rudeči cvet

Ne vem a bi se smejal ali jokal. Če skušaš najti besedilo za priljubljeno pesem Rudeči cvet, naletiš na vse mogoče. Pustimo to, da jo nekateri pripisujejo Šifrerju, čeprav je gotovo najbolj znana kot uspešnica Beneških fantov. Največjo težavo očitno predstavlja del druge kitice, ki gre: "Zapeli v ranem jutru so zvonovi," - s tem se vsi strinjajo - glede nadaljevanja pa nastopi mrk in slepi poskusi prepisa besedila.

Kaj naj bi pomenili nesmisli "up je vedril", "up je včedi", "kupje veli kadore" in podobno?! Še najbližje, fonetično pravilno, je "up je vedi, Kadore" (tukaj in tukaj). Pa je zadeva zelo preprosta - zvonovi so zapeli v Pieve di Cadore! Tako je namreč ime kraju / občini v Italiji. Nekdo je to celo pogruntal in pravilno zapisal. Skoraj bi mu moral čestitat.

Roka pravice

Še zadnji bzzz ...
in PLOSK!
Kri se razlije.
Obsodba je prehitela dokaze.
Ni pravne države za napite komarje.

Kaj me je naučilo leto 2011?

(med drugim) 

- Ljubezen je tudi na stara leta lahko romantična.
- Skrbet za dementnega starega človeka je podobno kot pazit na majhnega otroka.
- Naivnost srca je močnejša od razuma.

Neučakanost

Ljudje, kaj vam res ni jasno, da je božič šele čez par dni?!

Abstinenca

V novem stanovanju še vedno nimamo interneta. Na žalost so pri gradnji optike lastniki in/ali izvajalci nekaj zašuštrali - hiša je večstanovanjska, lastniki različni, priključek pa en sam. Zaseden s strani najbolj zagnane najemnice, seveda. Ta noče slišat o vrtanju, da bi potegnili kabel do našega stanovanja, niti o priklopu brezžičnega usmerjevalnika. Omehčala je ni niti ponudba za deljenje stroškov in naše doplačilo za morebitno nadgradnjo paketa, če bi opazila pomanjkanje pasovne širine. Mama (lastnica) enostavno ne pusti vrtanja in pika. Vprašat bi jo morala tudi, če lahko na električno vtičnico priključi dodatno napravo!

Z nekaterimi ljudmi se res ne da pogovarjat, ker sploh ne poslušajo predlogov in argumentov, samo tupijo svoje prepričanje vedno znova. (Po tej strani je že naravno prilagojena za kariero v politiki.) Če so povrhu še nedorasli in nesposobni samostojnih odločitev, pa sploh ni pomoči.

Mogoče bojo pri operaterju celo nekako zadevo rešili in uredili ločen priklop, a še čakajo na opremo in zna trajat ... Do takrat bom moral abstinenčno krizo še naprej preganjat s posedanjem v knjižnici in lovljenjem signala po ustanovah in pri prijateljih. Za sprotne stvari gre, ostalo pa stoji ...

Kdor misli, da stoji, naj pazi, da ne pade

Tako enostavno je zabluzit. Kar se je gradilo dolgo časa, se v trenutku podre. Težko pridobljena kondicija izgine v nekaj lenobnih dnevih. Z vztrajnostjo grajen odnos se skrha. Nekaj, s čemer se že dolgo bolj ali manj uspešno bojuješ, te preseneti in porazi v trenutku slabosti. Zvrneš se v jarek ob poti. Res, 

kdor misli, da stoji, naj pazi, da ne pade! (prim. 1 Kor 10,12)

So trenutki, ko sem res zadovoljen s svojim življenjem, vem, kaj si želim in kako to doseči, čutim, kaj je dobro in se tega kar se da držim. V zanosu svoje misli delim z drugimi, v upanju, da bo še koga nagovorilo in spodbudilo. Pa se stvari obrnejo in podvomim o mojih ugotovitvah, zmanjka mi volje za vztrajanje v tem, kar mi je bilo prej jasno, da je pravo (od tako osnovnih stvari naprej, kot je izkoriščanje časa in stik z naravo). V teh trenutkih se počutim skoraj hinavsko. Kako lahko "pridigam" drugim, če se sam tega ne zmorem držati?! Na srečo verjamem, da me razumete, ker nihče od nas ni popoln. Se pa trudimo in včasih nam nepričakovano pomaga že par besed. Zato upam, da bojo kakšni moji zapisi vseeno spodbuda - v smislu stavka:

delajte, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte.  (prim. Mt 23,3)

:-)

Rezidenca Goli otok

Skupina blokovskih sosedov me je pooblastila, da v njihovem imenu objavim naslednje obvestilo:

~ ~ ~ ~ ~ ~ ~

S koncem marca smo končno požagali moteča drevesa ob bloku in parkirišču. Ta ukrep je bil nujno potreben na poti do uresničitve vizije - poimenovanja naše častitljive stanovanjske hiše z nazivom Rezidenca Goli otok.

Pri nas ne maramo dreves, ker:

• proizvajajo kisik, ki ga že vrsto let mukoma z neutrudnim dihanjem poskušamo porabiti,
• delajo senco, mi pa želimo tudi v poletni vročini imeti avto prijetno ogret,
• s cvetenjem onesnažujejo asfaltne, betonske in okenske površine,
• v njih prebivajo ptice, ki s čivkanjem motijo gledanje telenovel,
• so drevesa sestavni del gozda, mi pa nočemo živeti v divjini, ampak ohranjati prelepo urbano malomeščansko okolje.

Vaši najljubši sosedje.

~ ~ ~ ~ ~ ~ ~

ps: Idejo mi je dala soseda, ki se z odločitvijo očitno ni strinjala in je po žaganju dreves izjavila, da je okolica kot Goli otok.

Nič nujnega

Zanimive stvari, ki bi jih rad delil z vami, a jih nisem želel objavljati vsako posebej in smetiti blog.

dva dokumentarca:
Zločin, ki ne zastara (a se na žalost še vedno ne rešuje)
Anton Nanut, dirigent (starejši dokumentarec o letošnjem Prešernovem nagrajencu, doma iz naših koncev)

"samo v Sloveniji":
tragikomika na avtocesti (in še vedno se imamo za dobre voznike!?)
nagca na petrolu (o resničnosti ne bom sodil)
srečni naši politiki

google zna navdušit s preprostimi in privlačnimi filmčki:
prioritetna pošta (meni zadostujejo dobri filtri)
zabavno uničevalna predstavitev chrome OS
kako starše naučiti uporabo tehnologij
ideja spletne TV

pa še nekaj branja, za kritike sodobne (preveč) tehnološke družbe:
Barva digitalnega denarja
Prihajamo v dobo, ko bo televizija gledala nas

Farmacija

Občasno se pri nas vživimo v farmacevte.

Zdravila za nonota (levo) in za nono (desno).

In kup odpadkov. Je res treba vsako tabletko posebej zavit in med njimi pa delat velike razmike, da se porabi čim več aluminija?!

Parafraza

So trenutki, ko je krasno vreme,
ure, ko je sonce,
in dnevi, ko pada dež.

* trenutki, ure, dnevi

Z rezervo

Zakaj jemljem vremenarje in prometna poročila z rezervo?

V ponedeljek, ko naj bi "do jutra padavine ponehale" je že dopoldne scal dež, proti večeru pa me je pošteno opralo.

Prejšnji petek, po tistem, ko smo že 3 ure in pol tičali v večdesetkilometerskem zastoju, po radiju povejo: "na primorski avtocesti prihaja do občasnih zastojev". Občasnih!?!?! 

Da ne omenjam idiotov, ki so spet brez slabe vesti vozili po odstavnem pasu (celo v napačno smer!) in kamionov, ki so povzročili totalno štalo. V nedeljo, ko jih ni bilo na cesti, je promet lepo tekel.

Osnovnošolska poezija

Zadnjič sem v predalu odkril nekaj pesmic, ki so nastale že kar nekaj let nazaj - v osnovnošolskih (in gimnazijskih) časih, ko pojma nismo imeli o ljubezni, a smo mislili, da vemo že vse. Hm, a ni zdaj enako?

Zakaj?
Zakaj si tako lepa?
Zakaj ne morem pozabiti tvojega nasmeha?
Tvoje oči me spremljajo povsod, a kje si ti?
Zakaj te ob meni ni?
Zakaj te ne morem imeti?
Mi je usojeno trpeti?
Zakaj?!

Brez naslova
Mislil sem, da druge ljubim,
a le tebe sem iskal.
In, da te bi ne izgubil,
sem to pesem skup' spacal.

Pol srca si mi vzela,
jaz ti drug' pol dam.
Rad bi nekaj ti povedal:
jaz te rad imam.

Ljubiš me, ne ljubiš,
to je zdaj vprašanje.
Vsako noč se tiho
prikradeš mi v sanje.

Dopust

Če me kdo vpraša, če sem čez poletje kaj v Ljubljani, mu z nasmehom povem, da sem si vzel dopust. Ne, ne pogrešam prometa, razgretega betona, izpraznjenih stanovanj, kupov turistov (še posebej italijanskih), ki se postavljajo na pot kolesarjem, ogovarjanja (od domačinov!) po angleško ...

Le s prijatelji se, na žalost, manj vidimo ...

Še nikoli še tako preprosto: zapravljanje časa

V zadnji parih mesecih sem nakupil ker nekaj tehničnih izdelkov/napravic. Nekaj je bilo želja, v nekatere nakupe pa sem bil potisnjen. Tako sem bil po 5-ih letih in parih mesecih primoran kupiti nov telefon. S starim sem bil izjemno zadovoljen (baterija še vedno zdrži 4 do 5 dni!) in ga sploh ne bi menjal, a so tipke že dolgo slabo prijemale, potem pa je začelo še nezaustavljivo šumeti v zvočniku (najbrž posledica občasno res grdih padcev na tla). Za približno isto star računalnik se je pokazala možnost oddaje in s tem nakupa novega, s katerim sem si obetal predvsem hitrejšo obdelavo fotografij in nasploh delovanja.

Kako zgrešeno je prepričanje, če kupiš nekaj novega, da bodo stvari lažje, enostavnejše in zavzemale manj tvojega časa in energije! Večinoma se izkaže prav nasprotno!

Na nov računalnik gre seveda (vsaj iz radovednosti) nov operacijski sistem, ki ga je treba spet prilagajati svojim potrebam. Računalniški tipi običajno inštaliramo dva različna operacijska sistema, tako da je delo dvojno. Tokrat se mi je zgodilo, da sem moral še iz konzole namestiti novo različico Linux jedra (staro ima probleme z novejšimi procesorji). Zveni odbijajoče? No, v bistvu je bilo to še skoraj najmanj stresno opravilo, pravzaprav zanimiva nova izkušnja ... Precej bolj kot opazovanje nališpanega zračnega uporabniškega vmesnika brez prave dodane vrednosti in z neizogibnim občutkom slabe kopije boljših vmesnikov (compiz, aqua). Ena izmed prvih potez je tudi izklop nadležnih varnostnih opozoril, ki dosegajo samo nasprotni učinek. Pa problemi neobstoječih gonilnikov za stare naprave (ki se upirajo potrošniški miselnosti), nedelovanje nekaterih programov ...In ugotoviš, da imaš že dva tedna nov računalnik, pa ga še kar urejaš, nisi zadovoljen z delovanjem in nasploh se ukvarjaš z vsemi nepomembnimi opravki, namesto da bi se posvetil tistemu, zaradi česar si računalnik sploh kupil.

Kaj pa novi telefon? Hja, v bistvu je tudi to že pravi računalnik, pri katerem zamenjaš program za klicanje in upravljanje s stiki, nastaviš sinhronizacijo z e-pošto, koledarjem, n-krat zamenjaš ozadje in zaslon za odklepanje, preizkusiš žnj različnih zvonjenj in načinov bujenja, gledaš kako animiran brisalec očisti "mokro šipo" programa za prikaz vremenske napovedi, se povezuješ v gsm, grps, edge, umts, wifi in kijstvjmukšna omrežja, brskaš po spletnih forumih za novimi programčki in s prsti božaš ekran, ki te v zameno nežno žgačka. In potem se ti milo stori, ko hočeš še zadnjič iz odsluženega starega telefona počistiti sporočila, beležke in slike in pod prsti začutiš čvrste tipke, med katerimi se enostavno orientiraš, vidiš enostavno logiko menijev, z zgolj bistvenimi nastavitvami, čutiš boljšo lego v roki, tipko za brisanje(!), ceniš dejstvo, da budilka deluje tudi če imaš telefon izklopljen in baterijo praktično izpraznjeno, pa nenazadnje, da stara baterija še vedno zdrži za kakih 50% več časa kot nova! Pa naj kdo reče, da so novi telefoni napredek! Ok, priznam, delno sem tudi jaz kriv, ker sem okleval in so mi potem pred nosom razprodali staremu primerljiv telefon, potem pa sem odločil za nekoliko naprednejšega, ker ima vgrajen GPS.

Res, naj zveni še tako klišejsko: denar in kar lahko z njim kupimo, ne prinese sreče. Za srečo moramo delati sami in jo graditi v medosebnih odnosih.

Sanje

Sanjaš ponoči? O čem pa? So sanje lepe, zazrte v prihodnost, ali pa te še v sanjah preganjajo skrbi in strahovi?

Eno je skoraj gotovo: količina sanj je odvisna od kakovosti ležišča/spanja. Pred časom sem precej slabo spal in se večkrat na noč zbujal zaradi - ponavadi precej butastih - sanj. Stanje se je precej izboljšalo, ko sem zamenjal jogi.

Drugače pa res ne vem, kdo se je izmislil, da so sanje a priori nekaj lepega. Seveda so tudi lepe, a po mojih izkušnjah je odstotek le-teh precej majhen.

V splošnem bi lahko sanje razdelil tako:

• lepe sanje (o usojeni osebi ipd. - na žalost ne preveč pogoste)
• smešne, bizarne (recimo, kako je naš župnik postal papež in smo ga šli obiskat v Vatikan; pa obisk pravega papeža v naši cerkvi, kjer je imel mašo, namesto hostije in vina pa je bil na oltarju velik kup pašte z bolonjsko omako :D)
• neprijetne in moreče (sanje, ki te prestrašijo; bitka s časom; reševanje neumnih problemov, čeprav se nekje v podzavesti zavedaš, da sanjaš; sanje ki se jih ne spomniš, a veš da so butaste... )
  

Le kaj bo prinesla današnja noč?

Rebrnice

V odgovor na Kosoblejka: Avtocesta.

Novi odsek hitre ceste čez Rebrnice so odprli. Končno! V soboto sem se prvič zapeljal po njem. Po eni strani super, po drugi pa...

Gradit avtocesto po isti strani kot teče sedanja pošteno načeta cesta, je bila res neumnost. Se že bojim, da bojo čez par mesecev začeli s popravili, ker se bo cesta premaknila. Če bi poslušali domačine in strokovnjake, bi gradili po kraški strani in ne bi imeli problemov s posedanjem. Pa še sigurno bi prej končali z deli. Bo najbrž res nekaj na tem, da so nekateri hoteli mastno zaslužit z zemljišči, ki so si jih prej nakupili... (Še en tipičen slovenski primer, ko itak vsi vejo za nepravilnosti in lumparije, a nihče pa ne odgovarja.)

Cesta je res precej strma in, kar je še hujše, ozka in ovinkasta, da se sploh ni prijetno vozit po njej. Me spominja na obupne stare italijanske avtoceste. Italijani so na takih odsekih ponekod začeli vzporedno graditi nove, manj ovinkaste avtoceste. Pri nas pa to postavijo v letu 2009?!

V predorih asfalt?! Brez zaščite pred burjo?!
Iztek za vozila ob okvari zavor bi bil tudi dobrodošel.

Ko sem slišal, da ni dodatnega, tretjega pasu za počasna vozila, sem mislil, da se kdo zafrkava. So nori?! Pri takem strmem in dolgem klancu je že praktično jasno, da bo vozni pas zaseden s kamijoni, če pa se pojavi še kak počasnež na prehitevalnem pasu ali se spravi nek nori kamijonar prehitevat/vozit vštric, se bomo kmalu čez Rebrnice spet vozili max 60 km/h.

Razočaranje. Očiten poskus, kako ljudem prodat nekaj kot suho zlato. Nekako v stilu: če pustiš človeka več let stradati, bo naposled verjel, da je košček plesnivega kruha vrhunska jed francoske kuhinje. Nekaj časa bo, potem pa nas čaka streznitev:
a) nenehna popravila
b) počasne kolone
c) prepoved vožnje kamijonom zaradi burje
d) zaprtje zaradi močnega posedanja tal
d) gradnja nove avtoceste po kraški strani
e) vse našteto

Nekako se nagibam k odgovoru e.

Za štedilnikom

Rezultat večletnega nabiranja prahu, politih tekočin in izgubljenih predmetov pri kuhanju:


Pred in po čiščenju:

Pričakovanja

Malček sem razočaran nad sabo. Če je začetek novega študijskega leta prinesel optimizem in nov zagon, pa so na žalost v paketu prišla tudi pričakovanja. Kljub temu, da naj bi se jih načrtno izogibal. Za razliko od želja, kjer si nekaj želiš in se pač uresniči ali ne, pri pričakovanjih že imaš v glavi, kaj naj bi se zgodilo, ko pa ne gre po načrtih, sledi razočaranje.
No, vsaj taka je moja teorija. Mogoče sem jo celo že razlagal.