Vonj po poletju

Ko sem se pred dnevi vračal proti stanovanju in mi je veter prijetno pihljal v obraz, so mi misli kar same odplavale nekam daleč... Prijeten topel zrak je zadišal po poletju in iz prahu pozabe obudil melanholične spomine na brezskrbne poletne dni, uživanje, nepozabne večere...
Čudovito vreme nas še vedno razveseljuje, tudi ob koncu oktobra, in nam ponuja ogromno priložnosti, da dneve res izkoristimo.
Minuli vikend je bil spet nekaj posebnega. Med drugim sem odkril, da se celo fantje med sabo znamo pogovarjati o čisto resnih temah (ljubezen, vera, življenje in smrt) in ne samo o stereotipnih "moških" temah. Ko bi le večkrat našel čas za to!

Možgančkom se kisa :)

Ura se že nagiba krepko v noč, jaz pa še vedno ždim pred čarunalnikom ;) in le počasi zbiram voljo za težko odločitev - spravit se spat!
V bistvu me to kar čudi. Odkar sem študent sem se namreč precej polenil in zelo rad zjutraj odspim kakšno uro al dve več. Če mi je torej preživljanje časa v topli postelji pri srcu, zakaj se je izogibam do nočnih ur, ko se celo naša prestolnica umiri in na cesti ni žive duše, luči so skoraj povsod že pogašene? V glavi mi odzvanja odgovor: "ko pa je še toliko stvari, ki bi jih lahko naredil!" Ja, idej in dela res ne bo nikoli zmanjkalo... možgani pa vseeno potrebujejo počitek. Drugače se hitro zgodi, da v svoj blog pišeš take neumnosti. :D

Živela ohcet!

V soboto je bil čudovit dan! Ne le, da je sijalo sonce, dan je bil napolnjen z ljubeznijo, veseljem. Kako je lepo videt, da si dva pred Bogom in ljudmi izrečeta večno ljubezen in zvestobo. (In pri tem niti malček ne škilita na "plonkec", ampak se gledata v oči!) Še toliko lepše je, ko se poročita osebi, ki sta ti blizu. Ja, čudovit je občutek, biti navzoč ob tem trenutku, se veselit z njima in se zavedat, da sta tudi ona srečna, ker se lahko veselita v družbi prijateljev.
Hvala vama, novoporočenca, za povabilo, za ta krasen dan, za čudovit zgled iskanja in vztrajanja v ljubezni, poguma in prijateljstva. Res sem se imel lepo, kot že dolgo ne, se spet zavedel lepote življenja, se zavrtel na plesišču (in ugotovil, da mi kakšna urica vaje ne bi prav nič škodila ;)) in nasploh imel nepozaben dan.
In naj vama še enkrat zaželim: Ogromno ljubezni! Če pa to ne bo dovolj - potrpljenja, zaupanja, odkritih pogovorov, vere, opore v prijateljih. Bog naj vaju vedno blagoslavlja!

Zakaj blog?

Mogoče bo koga začudilo, da se šele v tretji objavi na tem blogu vprašam o vzroku in namenu le-tega. V čem je sploh smisel pisanja svojih občutij na spletu? Vsem na očeh, vsem v vpogled, mogoče kritiko, nestrinjanje, norčevanje...
Ne vem, mogoče je to le modna muha in me bo kmalu minilo, čisto mogoče bo ta blog sameval, obstaja pa celo možnost, da postane prepoznaven, javno poznan. Pa si tega sploh želim? V času interneta je zasebnosti zmeraj manj in zakaj bi stvar samo še poslabševal?
Po drugi strani pa mi je prav zanimivo vsakotoliko prebrati zanimiv prispevek kakšnega izmed tisočih blogerjev. Brati o izkušnjah, občutkih, idejah... ki so dejansko lahko celo koristne in včasih celo sooblikujejo moje gledanje na svet.
In potem sanjam, razmišljam, kako bi bilo, da bi bil jaz ta bloger... in si rečem: "No pa poskusimo kako to izgleda."
In sem poskusil ;)

Nimam pojma

Ko nastopijo problemi, je najslabša možnost, da nič ne narediš in obupuješ. Še tako velike težave se z malo, no, z veliko dobre volje odpravi.
A kaj nardit, ko te nekaj muči, pa ne veš kje je problem?! Dan je poln čudnih občutkov, zmeda v srcu uničuje odnose, srečanja... Kako se spopasti z nečem, kar ne vidiš, poznaš? Pa res ne vem, kje je problem, ali ga nočem videti?!?!?!

Življenje je kot nočno nebo...

So trenutki ko se zamislim in čudim in se sprašujem. Pravzaprav je takih trenutkov veliko. Včasih me hitro mine in samo zamahnem z roko "bo že kako", spet drugič me neka stvar tako pravzame, da jo znova in znova premlevam, iščem odgovore, obupujem nad omejenostjo našega uma...
Ja, življenje je res čudno: nepozabno lepi trenutki se prepletajo z veliko žalostjo, iz veselja se rojeva zamorjenost, brezvoljnost, obup, ljubezen v srcu je hitro utišana, vsakdanje skrbi jo potisnejo stran...
In takrat se spomnim na misel, ki se mi je utrnila neke poletne noči: Življenje je kot nočno nebo - veliko je teme, pa tudi svetlih točk, ki dajo vsemu čar, brez teme pa jih ne bi niti opazili...