Zadnje cajte je moje življenje podobno životarjenju. Dnevi so si podobni kot jajce jajcu - mračni, sivi, deževni, megleni, kratki... Učenje, knjige, faks, izpiti... Bežna srečanja, plitki pogovori, iste teme... Srečanja z osebami, s katerimi si nimaš kaj povedat, hrepenenje po srečanju z osebami, ki so ti res blizu, pa tako oddaljeni in nedosegljivi... Pogovarjanje s cimrom preko hrbta, gledajoč vsak v svoj zaslon računalnika... Zrenje skozi okno in misel, kako bi bilo lepo se odpravit na sprehod z drago osebo... Seveda ne v takem vremenu!
V čem je smisel? Kje je prihodnost? Kdo lahko to reši? Res samo jaz?!
Življenje je kot nočno nebo - veliko je teme, pa tudi svetlih točk, ki dajo vsemu čar, brez teme pa jih ne bi niti opazili...
Sem to res jaz napisal?! Res čutil?!
sreda, 24. januar 2007
četrtek, 11. januar 2007
Why be you, if you can be new?!
Zgornji stavek sem si sposodil iz izjemno zabavnega risanega filma, ki sicer govori o železnih stvorcih, ki pa so celo bolj človeški, kot si marsikdo izmed nas dovoli samemu sebi.
Zakaj mi je prišel na misel? Ker je to stavek, ki se nam (pod)zavestno kdaj pa kdaj prikrade na pamet. Zakaj bi bil to kar sem, to kar nočem bit? Na sebi najdem na tisoče napak, želim si biti lepši, boljši, uspešnejši, oh in sploh popularen in spoštovan. Zveni znano? Why be you, if you can be new?!
Ok, ne bom trdil da imam(o) zadosti dobrih lastnosti, da se ni možnosti, da se spremenim(o) na boljše. Nasprotno - nekateri bi se morali resno zamislit nad svojimi dejanji, nad svojo sebičnostjo, nad tem kako brezskrbno izkoriščajo soljudi, uničujejo naravo in vse kar jim je bilo podarjeno! Pa tudi ostali imamo zelo veliko možnosti, da postajamo boljši...
Ja, boljši - a še vedno mi. Nikoli ne smemo pozabit kdo smo! Da smo edinstvene osebnosti, vsak čisto svoj svet, unikatna umetnina, čudež, poln neraziskanih kotičkov. Nikoli ne smemo pozabit, da imamo milijone milijard možnosti kako bomo speljali svoje življenje, se odločali med dobrim in slabim, med povzročanjem trpljenja in ustvarjanjem lepšega sveta. Se sploh zavedamo kako veliko moč imajo besede? Kaj vse lahko spremeni iskren nasmeh, topel objem? Ne? Pa bi se morali...
Zakaj mi je prišel na misel? Ker je to stavek, ki se nam (pod)zavestno kdaj pa kdaj prikrade na pamet. Zakaj bi bil to kar sem, to kar nočem bit? Na sebi najdem na tisoče napak, želim si biti lepši, boljši, uspešnejši, oh in sploh popularen in spoštovan. Zveni znano? Why be you, if you can be new?!
Ok, ne bom trdil da imam(o) zadosti dobrih lastnosti, da se ni možnosti, da se spremenim(o) na boljše. Nasprotno - nekateri bi se morali resno zamislit nad svojimi dejanji, nad svojo sebičnostjo, nad tem kako brezskrbno izkoriščajo soljudi, uničujejo naravo in vse kar jim je bilo podarjeno! Pa tudi ostali imamo zelo veliko možnosti, da postajamo boljši...
Ja, boljši - a še vedno mi. Nikoli ne smemo pozabit kdo smo! Da smo edinstvene osebnosti, vsak čisto svoj svet, unikatna umetnina, čudež, poln neraziskanih kotičkov. Nikoli ne smemo pozabit, da imamo milijone milijard možnosti kako bomo speljali svoje življenje, se odločali med dobrim in slabim, med povzročanjem trpljenja in ustvarjanjem lepšega sveta. Se sploh zavedamo kako veliko moč imajo besede? Kaj vse lahko spremeni iskren nasmeh, topel objem? Ne? Pa bi se morali...
Naročite se na:
Objave (Atom)