Absolvent

Danes smo zaključil še z zadnjimi predavanji in vajami našega študijskega programa. Postali smo absolventi. Hura za nas! :)
Prihodnje leto bo namenjeno preostalim seminarskim nalogam in izpitom, med katerimi je nekaj tudi starih grehov, izbiri teme in pisanju diplome, pa mogoče delu v laboratoriju, v podjetju...
Predvsem pa ne bomo samo delali, ampak na veliko uživali! :)

Laško

Med vajami pri ekonomsko obarvanem predmetu teče pogovor o nedavnih prevzemih:

Asistent: "Koliko je vredno Laško?"
Študent: "2€ v ošteriji!"

Zbiranje

Kako pravimo osebi, ki zbira znamke?
- Filatelist.

Kako pravimo osebi, ki zbira denar?
- Numizmatik.

Kako pravimo osebi, ki zbira obleke?
- Ženska! : )

Med vrsticami

S čem se sporazumevamo ljudje? Z besedami? Ja, pa še na tisoč drugih načinov!

Velik del sporazumevanja seveda poteka z besedami. Kot tako je preprosto za razumevanje, saj obstajajo pisana in nepisana pravila, kaj določena beseda pomeni, kaj želimo povedati z nekim stavkom, frazo. Besede tudi preprosto zapišemo, si jih izmenjujemo preko interneta, objavljamo bloge.... V vsakdanjih stvareh besede povsem zadoščajo.

Že ko želimo poudariti naše razpoloženje ali da se hecamo, govorimo ironično, smrtno resno, skušamo nekaj namigniti... je samo beseda premalo. (Verjamem, da si ob banju teh vrstic niti predstavljate ne, kaj vse se skriva med njimi, kaj je v meni.) Pomagamo si sicer s tonom glasu, kar se preko telefona še nekako zazna, pisanje smeškov in "jokcev", pa je le bleda senca obrazne mimike. In to je šele začetek...

Še sam se nisem tega zavedal, a si zaznala. Nisi mi povedal, a sem čutil.

Jaz še vedno prisegam na dobre stare pogovore v "živo". Zasvojen sem z njimi. Nekatere stvari pač lahko začutiš samo preko neposrednega stika. In to dela te pogovore tako lepe, zanimive. Še posebej, ko zaznaš tisto, česar se sogovornik mogoče sploh ne zaveda, se boji oziroma ne zna povedati ali pa se drugače sploh ne da opisati.

Če za trenutek pomislim, se takoj lahko spomnim na vsaj ducat primerov, ko sem nekaj spoznal na "alternativen" način. Pa tudi nasprotnih, ko sem drugim brez besed nekaj sporočal, bo kar nekaj. Izdajajo nas telesna drža, razdalja do sogovornika, vrste vprašanj, pogostost izkazovanja naklonjenosti, še več je skrito med vrsticami... No, včasih si edino stvari malo po svoje razlagamo. :)

Želim vam ogromno doživetih pogovorov!

Če si nečesa res želiš...

Če si nečesa res želiš, stremi vse stvarstvo k temu, da bi se ti sanje uresničile.
(P. Coelho v Alkimistu)

Pazi le, da si ne želiš nekaj kratkoročnega, ker ko se tisto uresniči, se lahko naprej zadeve odvijajo povsem svojo pot. :)

Očaraj me z nasmehom

Nekaj čarobnega je v nasmehu. In nalezljivega. Mogoče celo zasvojljivega, da ga vedno znova iščem.

Sem ti že povedal, da si še 10x lepša, ko se smejiš?

Ko hodimo po ulici, večinoma sploh ne opazimo ljudi, ki hitijo mimo. Zato je toliko lepše, če med množico ljudi zagledaš znan obraz, se nasmehneš in pozdraviš. Ali pa doživiš prijazen nasmeh popolne neznanke/neznanca.

Zasanjano je strmela predse in se smehljala...

Če imam čas, včasih zavestno med potjo opazujem obraze. Toliko zgodb se skriva za njimi! Čeprav na enih piše zgolj zdolgočasenost, žalost ali pozna teža let, se vmes najdejo obrazi, ki polepšajo dan. Takrat pustim nasmehu, da me okuži.

Peljala sva vsak v svojo smer. Zaradi zoženja sva morala oba upočasniti. Pogledala sva se in nasmehnila...

Drobni trenutki dajo včasih močnejši pečat od velikih dogodkov.

Prijatelji od blizu in daleč

Nekajkrat je pogovor nanesel na temo, da so vsi najboljši prijatelji od daleč/drugod, v domačem kraju pa se počutimo skoraj osamljene. Razlog je tudi v tem, da kjer je več ljudi, je tudi več možnosti, da bomo našli sorodno dušo.

Pa res doma nimamo prijateljev? Pomisli, mogoče pa obstajajo osebe, ki so že skoraj samoumevno del našega življenja, se v njihovi družbi počutimo sproščeno in prijetno, jim zaupamo... A ni to prijateljstvo? Pa kaj, če z njimi nimamo tako "globokih" pogovorov. Mogoče je ravno zaradi te sproščenosti, spontanosti in pomanjkanja pričakovanj, prijateljstvo še lepše.

Sreča v nesreči

Napadla me je viroza. Malo me kuha, malo šmrkam, vrat in mišice me bolijo. Sreča v nesreči je, da v Sloveniji skorajda ni hudi bolezni, ki bi si jih lahko tako enostavno nalezel. Tako bom najverjetneje kakšen dan doma, potem pa me boste že lahko videli spet leteti okoli.
Če pa te sredi divjine kaj zgrabi... :(

2-0-2

Pa tako mlad/a je bil/a! Še celo življenje je imel/a pred sabo, toliko bi še doživel! Prezgodaj je odšel... in podobne stavke lahko slišimo ob pogrebih in ko kdo umre. Pa je res tako? Je osebo, ki je ni več med nami, res čakalo dolgo in lepo življenje, si res upamo trditi, da je bi ta oseba imela polnejše življenje, če ne bi tako "zgodaj" odšla?

Vedno bolj se mi zdi, da so ti stavki namenjeni predvsem pomiritvi lastne duše.

Ja, res je, več časa kot si na svetu, več stvari lahko izkusiš, spoznaš. A mislim, da se od umrlih nihče ne bi želel vrniti na ta naš (velikokrat kruti) svet. Ničesar ne "zamujajo". Kar so doživeli, so doživeli, dali so svoj pečat in odšli. In sedaj, upam, uživajo zaslužena nebesa.

Tudi mi, ki ostajamo na svetu, se po mojem globoko v sebi tega zavedamo. Nam je pa hudo ob izgubi, občutimo jo mi. Pogrešamo ljudi, pogovore. Žal nam je zaradi dogodkov, ki bi jih lahko doživeli skupaj, žalostni smo ob misli, da jih ne ob ob nas v trenutkih, ki bi jih radi delili.

Zgornje stavke bi torej lahko prevedel v nekaj takega: Tako malo časa je bil/a ob meni. V mojem življenju bo nekaj manjkalo. Pogrešam...

Liter vode in en poljub

Predvsem poslušaj muziko.

Res je blo fino fajn...

Za mano je zanimiva izkušnja organiziranja pevsko obarvanega srečanja za približno 100 ljudi. (Seveda je pomagala cela vrsta ljudi. Hvala!) Bilo je kar nekaj dela, a mi je bilo v veselje. Še posebej, ko so ves moj trud in mladostno zagnanost poplačali zadovoljni obrazi, prijateljski stiski rok, veselje ob ponovnem srečanju, sproščeno vzdušje, uživanje ob petju, nepričakovan izraz hvaležnosti v obliki toplega objema ter naslednji mejl, ki me je pričakal med prejeto pošto:

Čestitke za včerajšnji pevski spektakel :-)

Res je blo fino fajn...Kar tako naprej! ;-)

Ekološke risanke

Zabavno in poučno:
http://www.animalssavetheplanet.com/

Ena lastovka

...še ne prinese pomladi. Skupina lastovk pa že!

Pomlad je nedvomno tukaj, čeprav z nekoliko več dežja in manj sončnimi in cvetočimi dnevi, kot bi si želeli. Dokaz za to so tudi lastovke, ki so se vrnile v naš kraj. Zaenkrat sicer še v majhnem številu, a upam, da kmalu še več. Nekaj najlepšega je namreč gledati številne lastovke, kako letijo po nebu, lovijo mrčes, se spuščajo pod strehe... Ja, lastovke bi lahko bile zaščitni znak našega kraj/ulice, toliko jih ponavadi gnezdi tukaj. In kjer so lastovke, so tudi dobri ljudje. ;)


ps: Drugače pa zadnje čase uživam ob čudovitem žvrgolenju kosa, ki rad poseda na bližnji smreki, ravno v višini našega balkona, in prepeva na vse grlo. Če si kakšna ptica zasluži, da jo kličemo ptica pevka, je to prav gotovo kos.