Trpim

Trpim. Ob knjigi za še drugega izmed dveh najbolj nepriljubljenih predmetov na našem študiju (oba pri istem profesorju X). 100% muka in piflarija neuporabnega znanja! Moram res ponovit, da sovražim piflarijo!?

Za "motivacijo" poskrbi že študentski opis:

Na izpitu X izvede demonstracijo, kako izgleda organizacija v praksi. Na vsak izpit pride 15 minut prej (...) nato vsakega posebej pokliče in mu dodeli ustrezno mesto v predavalnici. Ko te pokliče se moraš takoj jasno zadreti, da si prisoten ter hitro zasesti dodeljeno mesto (nikar lesti čez klopi, ker te v tem primeru takoj okrega, da se to ne spodobi). Tovrstno razporejanje traja najmanj pol ure, saj mu sistem neprestano mešajo zamudniki, katere vsakega posebej pošteno okara. Vsakomur določi tudi uro in minuto ustnega izpita, ki je navadno še isti dan, oz. delovni dan ali dva po pisnem izpitu. Pisanje traja polno uro, do sekunde natančno polno uro, pri čemer je med drugim tudi določeno, kdo lahko kdaj kaj vpraša med izpitom.

Zaradi vojaške discipline in optimalnega algoritma posedanja pišočih, je prepisovanje skorajda nemogoče. Možno je morda kakšno vprašanje izvleči iz svojega neposrednega diagonalnega soseda, vendar se s tem neprimerno izpostavi tveganje, da te X-ovo oko, ki ves čas izpita nepremično bolšči v predavalnico, zopet prestreli in prerešeta s salvo svoje neprekosljive retorike. Tudi uporaba pripomočkov je bolj kot ne onemogočena. Vso "opremo" je potrebno pustiti ob strani in razen pisala, kalkulatorja in indeksa in obleke ne smeš imeti pri sebi NIČESAR. Tudi če ti kakšen listek uspe pretihotapiti, je bolj klavrna možnost, da se ob obilici snovi ravno to pojavi na izpitu, povrhu vsega sledi še ustni izpit, kjer je potrebno na izust izstreliti (največ 30 sekund časa/vprašanje) odgovor.

Zabavno branje - do trenutka ko se zaveš, da je vse napisano čista resnica in da je to edina pot do ocene v indeksu.

In potem pride na vrsti piflanje. Stotine strani zakomplicirano napisanih stavkov, premetavanja besed prvine, izložki, razvid, smoter, razmestitev, pojavna oblika, potroški... Aaaaaargh!

Ena poved iz profesorjeve knjige, za občutek skozi kaj se prebijam:

...temeljni razvoj, v katerem gre za delovne naloge, povezane s celotnim proizvodnim programom, torej za razvid ter spremljanje vseh tehnoloških novosti in izboljšav ter uvajanje sodobne tehnologije in tehnike (oprema) v proizvajalne procese, razvoj tehnoloških podlag za delo tehnologov in zagotavljanje primernih so(pro)izvajalskih oblik sodelovanja z drugimi združbami.

Gre kdo nardit izpit namesto mene?!


ps: proti temu je bilo večerno pucanje kopalnice prava sprostitev!

Poenostavljanje

Bliža se 1.december, ko bodo spet na vsakem vogalu delili kondome in rdeče pentlje. Pa je to res rešitev?

Seveda je pomembno opozarjanje in osveščanje o spolno prenosljivih boleznih, a se le-to vse prevečkrat narobe poenostavi in razume kot "delaj kar hočeš, le uporabljaj kondom in vse bo ok". Če pustimo ob strani dejstvo, da tudi kondomi niso 100% zaščita, se mi ob vsem pojavlja vsaj še ena misel. S svobodno spolnostjo, ki jo kondomi podpirajo, se v ljudi ukoreninja nestanovitnost, neodgovornost in lahkotnost. Se potem čudimo, da zakoni in družine razpadajo? (Povrhu vsega še vedno prihaja do nenačrtovanih nosečnosti in umorov nerojenih zarodkov.)

Ja, kondomi so do neke mere pomoč pri zajezitvi širjenja bolezni in tudi preprečevanje nenačrtovanih nosečnosti, a naj bodo zadnja možnost. Namig: vzdržnost je edina 100% zaščita na tem področju. Ko enkrat najdeš življenskega partnerja, pa se splača spoznati z Naravno metodo uravnavanja rojstev, katera zahteva precej več discipline, a ni sporna z nobenega etičnega vidika.

Beg, vdaja, boj

Kako se pa ti spopadaš s slabo voljo? Zbežiš daleč stran in ne pustiš niti najmanjši solzici, da spolzi po licu? Se trmoglavo postaviš po robu in skoraj brez praske zmagaš? Ali pa se prepustiš žalosti, razočaranju, jezi, melanholiji?

Jaz spadam nekam med drugo in tretjo kategorijo. Nočem bežati. Mogoče le v redkih primerih, ko je moje stanje neupravičeno, brez najmanjšega razloga. Drugače pa skušam pustiti duši, da govori, me prevzame, tudi požene solze v oči. Zatem pa nastopi čas, da se poberem na noge, pustim slabo voljo ob poti in grem naprej.

Najlažje mi je iti skozi to z glasbo. Mirne, otožne, dušo dotikajoče pesmi se počasi prelijejo v tiste upajoče in končno v vesele, tudi divje. Moje razpoloženje je zelo povezano z glasbo. Enostavno rabim mojemu razpoloženju primerno glasbo.

Pa še to sem opazil. Nekako sta mi pomembnejši melodija in harmonija, kakor besedilo. Za veliko večino pesmi ne znam več kot nekaj vrstic besedila, a mislim da to ni tako hud minus. V dobrih pesmih sta glasba in besedilo itak usklajena.

Zdaj, ko si to prebral/a, si pa privošči eno lepo pesmico. Danes je ne bom jaz pripel. Izberi si svojem okusu in razpoloženju primerno. =)

Desperado

Ena lepa pesmica in odlomki iz enega še lepšega filma:

ps: Zunaj je mrzla noč, a se zato zelo lepo vidijo zvezdice.
pps: Jutri bo ob 13:45 na TVSLO2 ponovitev filma Dotik, kratkega dokumentarca posnetega ob 60.obletnici snemanja prvega slovenskega filma Na svoji zemlji. Priporočam ogled! Pa ne (samo) zato, ker imam v žlahti režiserja, scenarista in kamermana. =) (Nagradno vprašanje: koliko oseb imam v mislih? ;)

Lepota je v nas

Najbrž se strinjamo, da je pri odločitvi o tem, ali želimo z nekom preživeti vse življenje, odločilnejšega pomena notranja lepota in ujemanje (čeprav je zunanja privlačnost še vedno pomembna). No, zdaj ko smo to razčistili, NE bom o tem razglabljal. ;) Bi pa rad zapisal in še malo dopolnil razmišljanje, ki sem ga imel nekega čisto navadnega dne ob čisto navadnem kosilu v čisto navadni restavraciji.

Ljudje smo si res različni. Hvala Bogu, da imamo tudi tako različne okuse, drugače bi se nam slabo godilo. Za nekatere bi se vse grebli, drugi bi ostali sami, ker je pač vsem jasno, da niso ne lepi, ne zanimivi. No, v bistvu tako stanje ne bi dolgo trajalo, saj bi se prej ali slej za zgodile vojne za zaželjene ali pa bi se lepi-zanimivi veselo parčkali med sabo, ne-lepi-ne-zanimivi pa bi izumrli. Evolucija pač. No, pa pustimo črne misli. Kot zapisano, imamo to srečo, da imamo zelo različne okuse. In še za takó, po merilih "normalnosti", čudne in ne-lepe, se najde nekdo, ki prav v tej osebi odkrije lepoto in bližino.

Res je tako. Problem je le, če si pustimo blizu. Če imamo zaupanje vase.

Dovolj je le pogledati ljudi okoli sebe, pa boste razumeli, na kaj mislim. Vse preveč je mrkih in zdolgočasenih obrazov, vse prevečkrat je naš obraz prav tak - mrk in nezanimiv. Se čudimo, da ostajamo osamljeni?!

Popolnoma drugače je videti nasmeh in optimizem, čutiti mir in slutiti globino duše. Kadar zaupamo vase in z optimizmom gledamo na svet, sijemo tudi navzven. Ne glede na našo zunanjost, si upam trditi, da smo takrat privlačnejši.

V nasmehu je res nekaj čarobnega. Pa ni treba zdaj stalno na obrazu nositi narisan nasmeh. Včasih je privlačen tudi žalosten obraz, za katerim se skriva hrepenenje. Predvsem bodi to kar si in zaupaj, da bo življenje prineslo še ogromno lepega.

Tako, teorijo obvladam(o). Čaka nas praksa!
Za spodbudo pa naj bo ta pesmica:

Daj mi Bog

Daj mi Bog, besede za tolažbo
in dve roki s katerima bom delal
in ušesi odprti za vse tiho
ter v srcu prostor za ljubezen.

In oči za dobro in za slabo
ter noge, da pot do Tebe najdem
in človeka, ki mi bo zavetje,
daj mi vero, ki me vodila bo.

Dvije zvjezdice

Hrana za dušo

Moje osebno stanje se je znatno obrnilo na bolje. Mogoče sem samo potreboval nekaj hrane za dušo. Tako sem v zadnjem mesecu prebral par knjig (Ante Tomić - Što je muškarac bez brkova, Le Mouël Gilbert - Bog na metroju, Richard Bach - Jonatan Livingston Galeb), bil na nekaj koncertih (vokalni - Pushluschtae, jazz - Big Band, zborovska glasba - MePZ Lojze Bratuž), enega blues pa poslušal po poti v avtu. Prvič sem se celo odpravil na čisto pravi plesni večer. K vsemu pa je seveda prispevala tudi povečana količina petja ter druženja s prijatelji.
Za dušo je očitno treba poskrbet. Priporočam!

"Romarsko središče"

V naši dolini že nekaj let gradijo prvo črpalno hidroelektrarno v Sloveniji - ČHE Avče. Filozofija je enostavna - v času, ko je elektrike dovolj in je poceni, se bo vodo iz Soče črpalo nekaj sto metrov višje v zbiralno jezero, ob delovnih konicah pa bo padajoča voda poganjala turbine in ustvarjala elektriko. Energetsko bo seveda prihajalo do izgub, a ekonomsko do dobička. (več o ČHE...)

Gradbišče zbiralnega jezera na Kanalskem vrhu pa je že pred dokončanjem prava paša za oči in nič čudnega, da se še posebej ob dela prostih dnevih tja zgrinjajo množice ljudi iz bližnje in daljne okolice, pa tudi domačini radi popeljemo goste na ogled. Že obhod "jezera"je kar lep sprehod, splača pa se tudi spustiti v globino, si ogledati dovodni jašek, nato pa se spet povzpeti v strm klanec. Ob lepem vremenu pa lahko uživate še ob čudovitem pogledu na Julijske Alpe.

No, lahko si pa vsaj pogledate slike.

Prostornina jezera je približno 2.170.000 m³!

Če se ne motim, je kot stene 45°, torej 100% klanec, četudi na slikah ne izgleda tako hudo. Za asfaltiranje so potrebovali posebne stroje.

Ljudje kot mravljice in v ozadju pogled na Alpe.

Gradbišče pa je vidno tudi iz satelita (posnetek je starejši).

P.s: Ljudje so prišli do še zanimivejših idej, recimo: vožnja z avtom po "velodromu", a investitor in varnostniki niso imeli preveč posluha za domiselnost. :)

Predstava

Mogoče sem trenutno bolj občutljiv, a danes mi je prvo-novembrski pokopališki šov resnično šel na živce. Z vseh koncev so se na pokopališče zgrinjali lepo zrihtani ljudje v lepih oblekah, sijočih srajcah, izbranih krilcih ter prinašali velike količine rož in sveč. Res VELIKE količine, brez pretiravanja - danes sem naprej videl tričlansko družino, pri kateri je vsak član nosil 3-4 sveče, nato pa šel še mimo groba z 28 svečami na 2 kvadratnih metrih!

Kam smo prišli?! Je ta dan res postal predstava, je res važno samo, da nas ljudje opazijo in pohvalijo "kako lepo urejen grob imamo"?! Saj res, koga pa briga, če se celo leto ne spomnimo na naše pokojne ali pa nosimo cvetje na grob samo zaradi tega, "ker se spodobi, je taka navada"?! Važno, da je na ta dan vse v najlepšem redu! Kar nosimo oziroma česar ne nosimo v srcu, se namreč ne opazi...

Na srečo ni vse tako črno. Zelo sem bil vesel vseh tistih, ki so se lepo oblekli zaradi praznika samega - praznika Vseh svetih. Obenem je ta dan tudi dobra priložnost za srečanje z znanci, sorodniki in prijatelji, za pogovor, ohranjanje stikov. Umrli nas resnično povezujejo.