Hinavščina

Je še kaj bolj hinavskega od tega, da nekdo ljudem očita, da delajo samo v svojo čast in slavo, potem pa se jim javno zahvaljuje in podeljuje priznanja?!

Pritožba

Objavljam pismo, ki sem ga naslovil na Študentske domove v Ljubljani. Če se je kdo znašel v podobnem položaju, je lepo povabljen, da tudi sam napiše pritožbo in s tem pomaga ustvariti vsaj nekaj pritiska na Študentske domove. Dovoljujem uporabo mojega sporočila za predlogo.

Spoštovani!
Zadnje dni oktobra sem na dom prejel vabilo za podpis pogodbe o subvencioniranem bivanju pri zasebnikih. V vabilu je bilo zapisano, da se moram do konca oktobra zglasiti na podpisu pogodbe, če želim subvencijo prejemati od oktobra naprej, sicer pa jo bom šele od novembra naprej. Odveč je poudarjati, da sem pismo prebral šele v petek 30.10. popoldne, ko sem se iz Ljubljane vrnil domov. (Če od koga, bi od Študentskih domov pričakoval, da se zavedate naslednjega: študenti, ki smo doma iz oddaljenih krajev, med tednom bivamo v Ljubljani in se domov vračamo le za konec tedna ali še redkeje). Možnost, da bi pogodbo podpisal do konca oktobra, je bila torej že vnaprej izgubljena.

Pogodbo sem podpisal prve dni novembra. Študenti naj bi bili upravičeni do 10 mesecev subvencioniranega bivanja na leto, zato bi pričakoval, da se bo prejemanje subvencije enostavno premaknilo za en mesec (namesto oktober-julij na november-avgust), a v pogodbi jasno piše, da pogodba velja največ do 31.7.2010. Vsi, ki smo vabilo prejeli šele zadnje dni oktobra in pogodbo podpisali novembra (ni nas malo!) smo tako oškodovani za mesec dni subvencije! Pri tem leži odgovornost in krivda povsem na vaši strani (Študentski domovi v Ljubljani). Prošnje za subvencionirano bivanje smo namreč študentje oddali že v avgustu in upravičeno pričakovali, da bomo vabila dobili v nekem razumnem času - vsaj, kot ponavadi, nekje do sredine oktobra.

V svojem imenu in v imenu vseh tako oškodovanih študentov, iz vaše strani pričakujem prevzem odgovornosti in zagotovitev polnega, 10-mesečnega prejemanja subvencije.

Lep pozdrav!

V branje priporočam še en prispevek s sorodno tematiko: Višek debilnosti.

Mlekomat

Najprej je bil zanimivost, potem poskus, sedaj pa je že navada. Vsak teden si grem natočit vsaj en liter mleka.

Zakaj mi je všeč? Ker:

• je mleko zelo dobrega okusa
• mleko ni homogenizirano
• spodbuja k večkratni (varčnejši in bolj ekološki) uporabi embalaže
  

Priporočam!

Še ena zanimiva povezava:
Kako deluje Mlekomat in kje po Sloveniji se nahajajo? (zelo zanimivi so tudi komentarji)


PS: Pravkar sem ugotovil, da je od nedavnega mlekomat postavljen tudi v našem malem domačem kraju. Očitno smo v koraku s časom. :)

Naj se zgodi

Nosila je pravo ime - Marija. Njeno življenje je bilo v znamenju ponižnosti, marljivosti, predanosti, vere in zaupanja. Rodila se je v povsem drugem času in marsikaj (tudi res težkega) preživela. Upam pa, da s(m)o ji otroci, ki sta jih z nonotom z ljubeznijo vzgojila, vnuki in pravnuki prinesli vsaj toliko veselja. Dočakala je 86 let, nato pa počasi ugasnila.

Danes (oz. včeraj, v ponedeljek) sem se, kot da bi vedel, oglasil na obisku. Ležala je v postelji, težko dihala, kot vedno pokašljevala in se brez uspeha trudila spravit nesnago, ki ji je oteževala dihanje, iz pljuč. Tako drobcena in nemočna se je zdela, kljub temu pa mirna, vdana v usodo. Pomislil sem, da najverjetneje ne bo dočakala novega leta. Mogoče je tudi sama to čutila. Poslovil sem se z mislijo, da moram v kratkem še kaj na obisk, če jo še kaj hočem videti živo ... Čez nekaj ur sem dobil klic s sporočilom: odšla je.

Nona, počivaj v miru. Po izrazu na obrazu in miru ob tvoji postelji čutim, da je temu že tako. Tam zgoraj lepo pozdravi nonota, pa tatu! Verjamem, da bo to res veselo snidenje. In ... se vidimo!

Mrk sonca

Včasih se za dobro fotografijo splača počakati na mrk sonca.

Na novem faksu med drugim obiskujem predmet o umetniški fotografiji. Profesor je umetniško filozofski tip in mu pri predstavljanju pojmov, konceptov in primerov umetniške fotografije nikakor ne zmanjka besed. Včasih lahko samo z odprtimi usti poslušaš, kaj vse najde na neki sliki. No, včasih tile umetniki pretiravajo in odkrivajo neke povezave, podrobnosti in sporočila, za katere sem 99,5% prepričan, da jih avtor fotografije ni zavestno iskal in razmišljal o njih. Če kdo, bi ravno oni morali vedet, da umetnost ni matematika, kjer vse preračunaš in premisliš!

Del predmeta je tudi to, da prinašamo svoje fotografije in jih profesor komentira. To zgleda tako, da se na platno projecira sliko, čez kakšno sekundo pa iz profesorjevih ust že leti likovna analiza. V živo! Brez predhodnega ogleda! Da nam ne bi bilo dolgčas, pa še vsake toliko dogajanje popestri s kakšno odbito izjavo, pri čemer misli povsem resno! Nekaj primerov minulega tedna (zapisano po spominu):

• (slika palčka med okrasnimi bučami, najverjetneje poslikana na domačem vrtu avtorice) "Palčki ... tega lahko vidite vedno več. Ste lahko prepričani, da tam kjer na vrtu vidite palčke, živijo ljudje, ki pojma nimajo o umetnosti!"
• (stena hiše, z okni, narisanim grafitom in malenkost motečo električno napeljavo) "Krasna slika, posneta iz nenavadnega kota, čudovito. Le avtor bi si moral vzet čas in moteči del (fizično) odstranit."
• (slika pretežno v bež barvi, ki mu očitno ni všeč) "Bež ljudje so grozni ljudje! Grozno je, če narediš karkoli, kar jim ni všeč, kar ni v pravem redu."
• (restavrirana kamnita glava, okoli nje pa rozarumeno pobarvana stena) "To je barva za vrtec!"
• (in še meni najljubša izjava) "Ta slika nima velike umetniške vrednosti. Bi bilo potrebno vsaj spremeniti svetlobo: uporabiti fleš, priti zvečer ali počakati na mrk sonca."

:)

Izgubljeno, najdeno in neizbrisljivo

Nedavno sem se nekaj igral z velikostmi particij na disku. Naenkrat se je izpisalo neko opozorilo in particija z najpomembnejšimi podatki je izginila. Ups! Hvala Bogu sem imel tokrat srečo in po kakšnem tednu mučenja diska in uporabi vrste programov za reševanje podatkov izgubljene podatke uspešno obnovil. V celoti. Ja, s tem se res ni za igrat in če sem že doslej vso glasbo in slike imel tudi na domačem računalniku, bom v prihodnje gotovo imel nekje tudi kopijo ostalih podatkov.

Popolnoma drugačna zgodba se je pripetila kolegu. Pred kakšnima dvema letom si je na osebno spletno stran naložil naslove ljudi iz skupine v kateri sodelujeva, v naivnem prepričanju, da za stran tako ali tako nihče ne ve in jo bo uporabljal za spletno kopijo podatkov, do katerih bo lahko dostopal od kjerkoli. A ker v internetu ni nič skrito, so se naši osebni podatki (naslov, gsm, email ...) sčasoma pojavili med zadetki v spletnem iskalniku. Lahko ugibate, kako sem bil srečen ko sem to izvedel! Najhuje je, ker je kolega geslo za dostop pozabil oziroma je dotičnega ponudnika brezplačnega spletnega gostovanja medtem očitno kupil Google, vsebino spletne strani prenesel na Google Pages, nato pa to storitev zaklenil. Vsebine torej ne moremo odstranit. Kaj naredit? Google svojih e-mail naslovov ne objavlja ampak uporabnike preusmerja na nepregledne forume in delno prevedeno pomoč, kjer ustrezne rešitve nisem našel. V Googlovih obrazcih za odstranitev spletne strani iz seznama zadetkov ustrezne možnosti ni (ne gre za moralno sporno vsebino, prav tako niso objavljeni podatki o kreditnih karticah... ). Pa tudi odstranitev iz seznama zadetkov ni prava rešitev. Stran bi bilo potrebno dejansko izbrisati iz strežnika. Kakšna ideja?


PS: Res dobro premisli kaj objavljaš na internet. Kar je gor, je za vedno gor, vsaj v takšnem ali drugačnem iskalniku ali arhivu.