Potepanja po Sloveniji - maj 2015

Tisto, kar vidimo vsak dan, se nam ne zdi nič posebnega. A je lepo in le malo drugačen pogled je potreben, da se tega zavemo. Zato poleg potepanja po širnem svetu z veseljem raziskujem tudi našo domovino. Tako blizu, pa toliko skritih kotičkov ... Jih poznate?

PS: Še nekaj potepanj sem opravil s kwlm (kolesom), namenoma pa lahko otovorjen - brez fotoaparata.

Organizacija ohceti: dobronamerni nasveti

Drznil si bom zapisati nekaj dobronamernih nasvetov za vse, ki se ubadate s pripravami na ohcet (poroko, oziroma žur po poroki). V zelo različnih vlogah (priča, sorodnik, prijatelj, znanec) sem bil namreč prisoten na številnih porokah in pri tem opazil marsikateri dober, pa tudi slab pristop.

Če se s katero točko ne strinjaš, prosim potrpi do konca ali pa kar takoj skoči na zadnjo. Vesel bom tudi kakšnega komentarja, utemeljenega ugovora, pohvale, dopolnitve.

Glasba je pomembna
Bistvena sestavina dobrega praznovanja je dobra glasba. Precej pomembnejša recimo od jedilnika. Dokler ljudje odidejo siti, bo ta vidik hitro pozabljen. Pomanjkanje pravega vzdušja pa ne zbledi tako zlahka. Splača si torej vzeti nekaj časa in izbrati dober bend - kvaliteten, s širokim repertoarjem in prilagodljivostjo glede na okus izbrane družbe. Ja, tudi nekaj goveje je treba zaigrati, a ne na vsako silo. Predvsem pa naj bo glasba različnih stilov - glasba za ples! 12 foxtrot-ov zaporedoma, mogoče en valček?! Ste že slišali za rokenrol, angleški valček, jive, cha-cha, salso, mambo, swing, tango, sambo ... ? Nič namreč ne pomaga kvalitetno izvajanje, če nihče ne pleše, gostje pa stalno odhajajo "na zrak".

Pravočasna vabila
Ljudje se načeloma radi udeležujemo porok in smo veseli povabil na ohcet. Vseeno je prav, da to sporočita čim prej. Nerodno je namreč v zadnjem trenutku prilagajati načrte, hiteti po nakupih, iskati obleko. Ni treba ceremonije, pozlačenih pisemskih ovojnic. Tudi po mejlu bo veljalo ali celo ustno. A naj bo pravočasno (recimo vsaj mesec prej).

Razmislita o knjigi želja
Verjamem, da se nihče ne poroči zaradi daril, a vendar se jih ne branimo. In kaj je boljšega, kot da dobiš tisto, kar si želiš, stvari pa se ne podvajajo? Ne, s poročno knjigo želja ne izpadeta požrešno (dokler ne izbirata samo najdražje prestižne izdelke). Osebno brez težav dam tudi več kot sem sprva predvidel, če vem, da bo to prejemnika razveselilo in bo koristno.

avtor slike: Jeff Belmonte (licenca CC)

Spustita stvari iz rok
Toplo priporočam, da na tisti dan formalnosti in protokol izpustita iz rok in za to zadolžita nekoga, na katerega se lahko zaneseta. Seveda vnaprej premišljeno načrtujta, tisti dan pa res ni nobene potrebe, da se ukvarjata s tem. Raje uživajta! (Za priči: Ne bodita samo za okras. Po svojih močeh pomagajta mladoporočencema. Že drobna pozornost, kot je kozarec pijače med maratonskim sprejemanjem voščil, lahko dodatno polepša tak dan.)

Pogostitev "za vse"
(Cerkvene) poroke se pogosto udeležijo tudi številni ne-svatje: sosedje, daljni sorodniki, širši krog prijateljev in znancev. Če si lahko privoščita, premislita o pripravi manjše pogostitve "za vse". Ta je lahko lepa priložnost za ohranjanje stikov, prijetne pogovore in srečanja. (Namig: pogosto sosedje in prijatelji z veseljem napečejo pecivo, tako da strošek ni nujno visok.)

Prosim, pomislita na samske!
Starejša kot se poročita, večja je verjetnost, da so vajini prijatelji in sorodniki "poparčkani", poročeni ali celo z otroki. Vseeno pa se nekje vedno najde vsaj kakšna samska oseba. Smo kot mrčes, ki ga ni mogoče iztrebiti. ;) Ne, ne smilimo se (neprestano) sami sebi, s hvaležnostjo se veselimo z vama in vama iskreno privoščimo. Vseeno zna biti na trenutke nelagodno, če si osamljen otoček v taki družbi, po možnosti za mizo s kakšnimi novopečenimi starši, ki se neprestano ukvarjajo s potomci, da nimajo časa niti dobro pogledati, kdo sedi poleg. Ali pa če je edina samska oseba drugega spola paranoičen osebek, ki noče zaupati niti imena, plesati pa "ne zna". Zelo vama bomo hvaležni, če iz dobre volje povabite še kakšnega samskega več ali pa samsko osebo posadite v kakšno utrgano družbo, ob kateri ni nikoli dolgčas in vsaj kakšnemu paru ni konec sveta, če ples ali dva odplešeta z nekom drugim.

Vnaprej povejta, kaj si želita in česa ne
Prihajamo iz različnih koncev, zato so tudi običaji različni. Od fantovščine, dekliščine, šrange, pa vse do kraje in metanja šopka, kraje neveste, pivskih ali pokvarjenih igric. Nekaterim to ustreza, drugim je odveč ali pa zna celo zamoriti vzdušje. Lahko izpade zabavno ali pa povod za zamere. Da ne bo nepotrebne slabe volje - vnaprej povejta, kje je meja, na kaj ne pristajata. Prisilit vaju ne more in ne sme nihče.

Ne zapostavita izbire fotografa/snemalca [dopolnjeno]
Tudi kakšen prijatelj zna narediti dobro sliko, a morda je smiselno to prepustiti profesionalcem. Ker gre za poseben dan, naj bodo takšne tudi fotografije. Pomembno je tudi, da fotograf/snemalec pozna protokol in (če je poroka cerkvena) potek cerkvene poroke ter etiko obnašanja (in oblačenja) pri verskem obredu. Res si ne želita, da zamudi bistvene trenutke, s svojim obnašanjem pa moti prisotne.

Upoštevajta tisto, kar želita
Ne glede na zgoraj zapisano, imata vso pravico in prosto pot, da naredita po svoje. Poroka v ožjem krogu? Prednost prijateljem namesto sorodnikom? Ignoriranje običajev? Pižama žur? Zakaj pa ne?! To je predvsem vajin dan! Če komu ni po volji ali celo zameri, je to njegov problem.

Odmor

Zimske viroze so sitna stran, zlasti ko se po parih dneh prehlada stanje kar ne izboljša in je, hočeš ali nočeš, treba ostati doma in počivati. Lahko pa prinesejo tudi dobre stvari. Najprej je tu priložnost, da se odpočiješ in nadoknadiš primanjkljaj spanca. Potem (ko si spet nekoliko bolj pri močeh) si lahko vzameš nekaj časa zase in kopico drobnih opravkov, ki si jih odlagal/a. Nato za vse tiste neprebrane članke (v ta namen se odlično obnese Pocket) in neposlušana predavanja. Pa za ogled filmov ...

Ko se z okrevanjem prekrivajo še olimpijske igre in imaš tako priložnost spremljati večino zanimivih dogodkov - ki jih povrhu z vrhunskimi rezultati kronajo slovenski športniki - pa se res ne moreš nič več pritoževati.

Kam s starimi knjigami?

Preko tviterja sem zasledil zgražanje nad uničevanjem starih knjig v imenu umetnosti in reciklaže. Naspametno uničevanje knjig vse povprek res ni najboljša ideja, se pa marsikomu kljub vsemu postavlja resno vprašanje, kam s starimi knjigami. Vsega enostavno ne moreš obdržati doma, sploh ker nekatere knjige sčasoma izgubijo praktično vso vrednost. Primer? Stari učbeniki za srednje šole, ki niso ne edinstvena izdaja, niti po n-tih letih več aktualni in točni.

Po mojem se splača iti po naslednjem seznamu. Knjige:

1. najprej ponudiš sorodnikom in prijateljem,
2. nato poskusiš prodati na bolšjem sejmu, vrtni razprodaji, preko oglasa na internetu ali časopisu,
3. sicer ponudiš v dar preko strani podarimo.si,
4. neseš v antikvariat ali knjižnico.

Če v prejšnjih korakih ni uspeha, knjige najbrž res nimajo vrednosti in jih lahko mirne volje oddaš na zbirno mesto Karitas, ki za star papir (večinoma sicer časopise, revije in pisarniški papir) od predelovalnih podjetij dobi nekaj denarja, ki ga nato namenijo ljudem v stiski; ali v skrajnem primeru odvržeš v običajen zabojnik za reciklažo papirja.


(prispevek se je založil in je objavljen z res veliko zamudo)

Od Šmohorja do Rimskih toplic

S pomočjo dobrih ljudi (iskrena hvala!) sem moje bivanje v Laškem popestril tudi z ogledom okolice. Domačini so najboljši vodiči, še posebej, če te obenem še nahranijo. ;)

Rečica, Šmohor, Šmihel, Marija Gradec
Slovenija skriva ogromno lepih kotičkov. Tudi dolina Savinje in Rečice, ki se ji priključi v Laškem, ni izjema. Povsod okrog so na hribčkih posejane cerkvice (Šmohor, Šmihel, Marija Gradec ...) - nekatere že zelo stare - ki pričajo o dolgi prisotnosti krščanstva na naših treh, in s svojo lepoto tudi o zavzetosti in skrbnosti ljudi zanje. Če je ljudem všeč ali ne, cerkve so za marsikateri kraj edina kulturna znamenitost. Po starosti (mladosti) in arhitekturi precej izstopa v Plečnikovem stilu zgrajena cerkev bl. Antona Martina Slomška v Rečici.

Tudi možnosti za sprehode je veliko (ideja za naslednji obisk, tokrat nisem bil ravno za športne podvige). Med drugim na Hum ali po geološki poti Govce. Zaradi nepremišljenega rudarjenja se je namreč v vsega nekaj letih celotna nekdanja vas Govce pogreznila v zemljo. Ostale pa so zanimive geološke sledi in fosili.

Rimske toplice
Bližnje toplice z dolgo tradicijo so prav zanimivo obnovili. Staremu slogu so relativno z občutkom dodali sodobne poteze (glej galerijo slik). Bi si pa predstavljal, da na takšnem "nobel" kraju vedo, kako se pripravi zeleni čaj. No, nevednost bi v bistvu še razumel, da pa natakar arogantno prelaga krivdo na avtomat, ki pozna samo vročo vodo, pač ne.

Huda jama
V neposredni bližini Rečice in Laškega pa je tudi kraj s precej bolj grenko vsebino. Le stežka si predstavljam, kako so se počutili domačini, ki so za grozljivo množično povojno grobišče vedeli dolga leta, a o tem niso smeli govoriti. Ko se je zadeva le začela raziskovati in so jo razgrabili tudi novinarji, je posijalo upanje, da bodo grozljivi prizori in dejstva le premaknili mišljenje ljudi in bomo tudi ta težki del slovenske zgodovine predelali, a je nedokončana zadeva (izkopavanje in preiskavo so prekinili zaradi pomanjkanja denarja) hitro potihnila. Pred vhodom v rov je postavljena le skromna tabla z napisom o grobišču. Na bližji stavbi pa zabrisan grafit V nebo vpijoč zločin komunizma.

Presenetila me je izjava, da naj bi v Barbara rovu baje odkrili tudi trupla otrok, a niso smeli tega celo sedaj dati v javnost. Ne morem sodit o resničnosti izjave, sta pa misel na to in pogled na mozaik v kapelici pred vhodom prav strašljiva.

Najbolj od vsega mi v spominu ostajata molk in zgovorna tišina.

Glej tudi:
Toplice
Vsakemu nekaj fali
Vsakemu nekaj fali 2
(Skoraj) zgodovina

Nindža smučanje

Za vikend smo smučali na Voglu. V petek in soboto je bilo res mraz - veter in temperature okoli -16°C, tako da nam ni preostalo drugega, kot se pošteno oblečt. Zaviti v vse mogoče smo spominjali na barvite nindže. Še nikoli v življenju nisem bil tako napravljen, da niti delček kože ni bil neposredno izpostavljen mrazu! Na sebi sem imel 14 kosov oblačil, pri čemer pancerji in očala niso všteti! Pa niti nisem bil najbolj oblečen.

Vseeno je bilo prijetno. Dobra družba, smučišča večinoma prazna, na žičnicah nič vrste. Ko je v nedeljo posijalo sonce, je pa sploh bilo lepo. Pri -12°C nam je bilo že skoraj toplo. :) Da ne omenjam prijetnega odtajanja v bazenu. :)

P.S. Nekaj prog je primernih tako za družine, kot začetnike. Ni pa smučišče ravno prijazno do borderjev. Če je proga vsaj delno označena kot lahka (plava), pomeni da je treba čez položne dele štamfati.

Čajčkanje

S pravim čajem sem se prvič srečal, ko se je mama vrnila iz potovanja v London, kjer se je navdušila nad pitjem angleškega črnega čaja. Seveda sem poskusil, a okus mi ni bil všeč, ne s sladkorjem, ne z mlekom. Leta so minevala, a zadeva me ni nikoli prepričala, četudi sem večkrat poskusil, če se mi je spremenil okus.

Potem pa je bil enkrat pri nas na obisku stric, ki mi je odkril nov svet: čaj se lahko pije brez dodatkov (sladkor, mleko), poleg si privoščiš le košček (sladke) čokolade! Od takrat mi je postal pravi čaj všeč in pitje je počasi postalo vsakdanji užitek, ki ga uspešno širim tudi med znanci. Namig: pitje čaja je lahko družabni dogodek ali pa odlična rešitev za čas po kosilu, ko bi se najedel sladkega ali kar zaspal. Čaj, košček čokolade, nekaj minut uživanja (mogoče kakšen krajši del priljubljene nadaljevanke) in že si pripravljen za nadaljnje delo.

Sadnih čajev v vrečkah sploh ne morem več videt! Vsi so isti: hibiskus z aromami in barvili. Kar poglej na škatlo! Strogo gledano, to sploh niso čaji, ampak zgolj razni poparki. Čaj se kuha iz listov čajevca. (Več o tem in o razlikah med črnim, zelenim, belim čajem si preberi na wikipediji)

Kakšen čaj izbrati? Odvisno od okusa. Za začetnike je ena najbolj "varnih" izbir zelena pina colada* ter podobne mešanice zelenega aromatiziranega čaja, ki niso močne in lepo dišijo. Meni je recimo pri srcu še sladki ingver (ingver, kokos), odlična sta bila tudi borovnica-aloa vera in ingver-evkaliptus, ki pa ju nikakor ne morem izsledit, od kje smo ju dobili. Najbolj blagi (in zdravi) so beli čaji. Počasi tudi začneš vedno bolj ceniti naravne okuse nearomatiziranih čajev. Zelo cenjeni so recimo črni čaj Ceylon, Yunnan, Darjeeling (poimenovani po pokrajinah, od koder prijahajo). English breakfast in podobne mešanice mene niso prepričale, je pa res stvar posameznega okusa. Vrst in mešanic čajev je drugače malo morje. Se niti ne slepim, da jih poznam veliko.

Privošči si!

Glej tudi:
The Cofee Lover's Guide to Tea

* imena se lahko razlikujejo od dobavitelja/prodajalca

Oljke

Pobeg iz ljubljanske megle na toplo istrsko sonce. Postavljanje mrež. Pobiranje oljk. Občasno plezanje. Prijetni pogovori ob delu. Zven istrske govorice. Otip oljk pod prsti. Grabljice za neučakane. Kosilo na travi, v kratkih rokavih (sredina novembra!). Vmes čas za kakšno fotografijo. Zimski sončni zahod. Zadovoljstvo ob opravljenem delu. Kaj hočeš lepšega?

Kakw ratəš ws mehek, ko pobjerš uolko. (Rudi Bučar - Uolke) 

Profesionalna folklora

V Sloveniji je veliko folklornih skupin, med njimi kar nekaj takih, ki skušajo predstaviti plese iz celotnega slovenskega narodnega prostora. Vse delujejo na podlagi ljubiteljstva, profesionalne folklorne skupine nimamo.

Jo imajo pa naši sosedje Hrvati. Včeraj je v Zagrebu potekal letni koncert hrvaške pofesionalne folklorne zasedbe LADO. Zvenelo je mikavno, zato sem se z veseljem odzval vabilu. In ni mi bilo žal. Tako kot so govorili, je bil koncert res paša za oči. Dodelani plesi in ubrano petje. Delček vzdušja si lahko ustvariš ob spodnjem posnetku. Če pa se pojavi priložnost, da jih vidiš v živo, jo le izkoristi.

podarimo.si

Internet je na nek način dosegel tisto, kar ni uspelo socializmu in komunizmu ;) - ljudje delijo dobrine z drugimi in si med seboj nesebično pomagajo. Pa naj se gre za deljenje znanja (forumi, wikipedia) ali digitalnih dobrin (datoteke, prosti programi). Včasih pa se spletna dobrodelnost pozna tudi v čisto navadnem, materialnem, analognem svetu.

Že kar nekaj časa deluje spletna stran podarimo.si, preko katere lahko zelo enostavno podarimo stvari, ki jih ne potrebujemo ali povsem zastonj v dar prejmemo predmet, ki ga potrebujemo in bi drugače nekomu služil zgolj za nabiranje prahu.

Zadeva je presenetljivo živa. Praktično vse stvari sem oddal po manj kot 10 minutah! In bil sem prepozen, čeprav sem se za nek predmet pozanimal skoraj takoj, ko je bila ponudba objavljena! No, verjetno je odvisno od vrste predmeta.

Torej, če imaš doma nekaj, kar ne potrebuješ in bi lahko nekomu prišlo prav, le oddaj oglas! In preveri - mogoče nekdo podarja ravno tisto, kar potrebuješ.

P.S: Nekajkrat sem kljub vsemu dobil slab občutek. Prav možno je, da nekateri redno spremljajo ponudbo, dobijo predmete zastonj in jih potem preprodajajo. Zlorab se verjetno ne bo dalo nikoli preprečit. Bom pa naslednjič malo bolj radoveden, poslušal občutke in z vprašanji skušal ugotoviti v kakšen namen bo predmet uporabljen. Kljub vsemu pa bi bilo v vsakem primeru škoda, da bi stvari romale na smetišče.

Glej tudi:
Jonathan Zittrain - The Web as random acts of kindness (TED talks)

Potepanje ob meji

Branje knjige Po sledeh Ernesta Hemingwaya me je spomnilo na to, da doline mejne reke Idrije in slovenskih krajev v Benečiji skorajda ne poznam. Na včerajšnji lep nedeljski popoldne sem zato dal predlog, da gremo malo raziskovat. In smo šli odkrivat dolino Idrije.

Dolina je "raj" za ljubitelje miru in narave. Vzporedno z reko tečeta dve cesti, vsaka na svoji strani meje. Je pa samo italijanska asfaltirana. Nasploh je na naši strani, zaradi slabših prometnih povezav, stanje precej klavrno. Če so me na desnem bregu navdušile nekatere lepo obnovljene hiše, pa so na slovenski strani meje vasi prazne, v ruševinah, življenja skoraj ni. Res škoda, saj ti kraji sploh niso daleč od Gorice in Čedada, a jih je meja grobo odrezala. No, če smo natančni, tudi na drugi strani meje stanje ni rožnato. O tem nekoliko kasneje.

Ker smo bili že ravno v bližini, smo zavili do Stare Gore (Castelmonte), utrdbe in romarskega svetišča, ki je z Marijinim Celjem (Lig) in Sveto Goro (nad Gorico) povezana s Povezovalno potjo treh svetišč. Povezovalna pot je vsaj na naši strani lepo označena in opisana - na pot se lahko odpravimo peš, s kolesom, na konju ali z avtom. Območje Beneške Slovenije je bilo že od nekdaj mejno, zato utrdba Stare Gore ne preseneča.

Nazaj v dolino smo se spustili po ozki stranski cesti skozi vas Kodermaci. Srečali smo starejši par (oba Slovenca, on domačin, Benečan) in se z veseljem odzvali povabilu na pijačo. Povabila domačinov se vedno splača sprejeti, saj imaš tako priložnost videt hiše tudi od znotraj, ob pogovoru pa izveš marsikaj o njihovem življenju. Mož nam je tako razlagal, kako je že kot mlad s harmoniko nastopal po okoliških vaseh, kako je včasih v harmoniki švercal cigarete (na našem koncu se je vedno kaj švercalo :)), potožil nad težkim življenjem med vojno, ko so se bali tako Nemcev kot partizanov, z žalostjo ugotavljal, da otrokom slovenščina "ni šla v uho", pa z grenkobo potrdil, da so vasi večinoma prazne.

Po dolgem času sem lahko spontano naredil par portretnih fotografij, brez bojazni, da bi me kdo preganjal. Hvala Bogu, da še obstajajo preprosti ljudje!

Kot zadnje smo se ustavili v Britofu, pri znameniti mali vaški cerkvici sv. Kancijana (pobrskaj malo nižje po strani). Cerkev je s svojo bogato notranjostjo pravi kulturni spomenik. Ko greš tukaj mimo, se vsekakor splača ustaviti in domačine poprositi za ključ. Na žalost je bila že tema, tako da bo treba priti še enkrat.

Tako. Upam, da sem koga navdušil za potepanje. Za orientacijo po stranskih poteh pa le vzemite s seboj atlas Slovenije. Google in GPS ne bosta dovolj.

P.s: Odkar smo v Schengenskem območju je res zakon. Lahko se po mili volji sprehajaš čez mejo, pa te noben nič ne vpraša.

Izbirčnost

Ne, nisem ravno v stiku z najnovejšimi novicami. Televizijo gledam zelo poredko. Dnevnih časopisov ne spremljam. Na internetu redno prebiram le nekaj blogov in nekaj strani s pretežno strokovno vsebino. Sem zato kaj prikrajšan? Sploh ne! Prej nasprotno - nisem zamorjen s slabimi novicami. Stalno gledanje nasilja te naredi kvečjemu neobčutljivega do teh problemov in vdanega v usodo. Pomembne in najbolj odmevne novice tako ali tako pridejo do mene. Seveda si takrat vzamem čas, pobrskam po internetu, preberem časopis in pogledam poročila. Sem pač predstavnik novejše generacije, ki je postala izbirčna glede informacij. Vsega je preveč, želim le tisto, kar me zanima.

Vseeno je včasih prijetno v miru prelistati sveži časopis (recimo Primorske novice, z nekoliko bolj lokalno obarvanimi novicami). Še skoraj rajši pa imam priloge v stilu Sobote, Sobotne priloge in Dnevnikovega Objektiva, ki na določeno tematiko pogledajo nekoliko bolj od daleč, iz distance, oziroma širijo splošno izobrazbo. Tako sem na primer bral o naravnih porodih, o dostojanstvenem umiranju, o potrošništvu, dvomih o prevladujočih mnenjih glede podnebnih sprememb, v današnji izdaji Objektiva pa je članek o (Zgornjem) Posočju ...

Zelo zanimiva so razna spletna predavanja. Na tem področju je s slovenskim znanjem nastal dober portal videolectures.net, iz tujine pa so se tudi k nam razširila TED(x) predavanja, s sloganom "Ideas worth spreading". Samo nekaj na hitro izbranih zanimivih posnetkov: 1, 2, 3, 4, 5. Vse te vsebine so prosto dostopne!

Kaj želim povedat? Ne pusti, da te novice in informacije zasujejo! V neobvladljivi količini informacij se vendarle najdejo tudi zelo kakovostne in tebi osebno zanimive vsebine. To išči! Izbirčnost ni vedno slaba lastnost. ;)


P.S.: Seveda je vedno dobro imet zdravo mero kritičnosti in ne verjet kar vsemu kar pravijo in pišejo. Kot pravi Mlakar: "Na tem svjtu samo tw je gvišno, d člowk rjs gvišn prow u nobeno rjč me mwre bit."

Mlekomat

Najprej je bil zanimivost, potem poskus, sedaj pa je že navada. Vsak teden si grem natočit vsaj en liter mleka.

Zakaj mi je všeč? Ker:

• je mleko zelo dobrega okusa
• mleko ni homogenizirano
• spodbuja k večkratni (varčnejši in bolj ekološki) uporabi embalaže
  

Priporočam!

Še ena zanimiva povezava:
Kako deluje Mlekomat in kje po Sloveniji se nahajajo? (zelo zanimivi so tudi komentarji)


PS: Pravkar sem ugotovil, da je od nedavnega mlekomat postavljen tudi v našem malem domačem kraju. Očitno smo v koraku s časom. :)

Daruješ? Darujem!

"Si prišel spumpat malo zlobne krvi?", smo se v torek hecali. Ja, malček zlobe pa le morem delit s soljudmi, ane? :)

Dan, ko se odpravim darovat kri, je vedno vsaj malo drugačen, prazničen. Še posebej v družbi prijateljev. Vzdušje je vedno pozitivno. Tja pač prihajajo ljudje, ki želijo narediti majhen nesebičen korak, te dobre volje pa se je očitno že zdavnaj nalezlo prijazno osebje. In obratno.

Začne se z drobnim pikom v prst. Marljive medicinske sestre se sicer delajo, da s tistim kapljanjem nekaj preverjajo, jaz pa vem, da je to v bistvu test, če je osebek primeren za krvodajalca. Če mu namreč že po drobnem piku postane slabo (ja, tudi taki primeri obstajajo!), potem je bolje, da se niti ne približuje sobi za odvzem krvi.

Preživeli nadaljujejo na naslednjo stopnjo. Tisti kviz imam že naštudiran, tako da večinoma dobim bonus in preskočim posvet pri zdravniku in grem naravnost počivat na udoben stol in se prepustit v roke sestri z iglo. Zaviham rokave, pokažem mišice, pogledam stran in... že se prelivajo hektolitri krvi.

Čas med lenobnim ležanjem izkoristim za klepet z radovednimi sestrami, ki imajo vedno doma kakšno hčerko ali sina, ki se namerava naslednje leto vpisati na faks. Je treba izkoristiti trenutek in iz izkušenega študenta iztisniti kar največ koristnih informacij. :)

Kot se spodobi, je vedno tudi nekaj živčnosti, da morda ne pristanem med padlimi in omedlelimi borci, a na koncu se vedno srečno izteče. In, "da ne bi padu v švohost", z užitkom pojem prisluženo malico.

Tako je bilo tudi v torek. Sumim pa, da so mi zlobno kri pustili v obtoku, ali pa je vzeli premajhno količino. Po glavi mi namreč še vedno skačejo zlobne in navihane misli...


P.s: Tistim ribicam v akvariju pa še od novembra dolgujem en zapis na blogu :)