Minilo je že dovolj časa, da se ne bo noben počutil ogroženega, ko bo to bral. :)
Pri nas doma so nas vzgajali k temu, da je lepo, če obiskuješ starejše, osamljene in ljudi, ki potrebujejo pomoč. Tako smo za vikende in še posebej za praznike obiskovali nonote, none, (stare) strice in tete ... Otrokom nam je bilo to največkrat čisto odveč in smo se veselili le kakšnih bonbonov, panetonetov in bankovcev po 5000 lir. A s časoma smo začeli razumeti, da je bilo prav, da sta nas mama in tata vozila s seboj. Tako smo tudi mi dobili ta čut in kar sta nam z zgledom pokazala, se bo gotovo oziroma se že vrača v tem, da čutimo odgovornost za skrb za naše starše. Če bomo to uspešno prenesli tudi na naše otroke, se nam na starost ni treba bati, da bi bili zapuščeni. Saj poznate tisto "Kdor spoštuje očeta, bo vesel lastnih otrok." (Sir 3, 5)
Pravijo, da je dobrota sirota. Pa ni res - vedno nekaj dobiš v zameno. Včasih tudi tisto, česar si nisi želel.
Mamina teta je večji del življenja preživela na italijanski strani meje, kamor se je poročila. Brez da bi zapadel v brezplodno delanje norcev in kritiziranje Italijanov (kamor nas, priznam, Primorce večkrat zanese), je dejstvo, da je nivo oskrbe in higiene v italijanskih bolnicah in domovih za ostarele slabši kot pri nas. Najbrž je bil to vzrok, da se je postarana teta v enem od teh domov nalezla garij. Posledično je z njimi v stik prišla tudi naša mama, ki jo je najpogosteje obiskovala. Teta je kmalu po tistem umrla, nam pa med drugim zapustila to majhno golazen. No, vsaj mama je bila med dediči, ostali smo se praskali bolj zaradi psihe. Če začneš razmišljat o tem, te gotovo nekje začne srbet, na koži pa začneš opažat značilne dvojne pikice.
Panika!!!
Doma je mama ukazala: vsi se tuširat, mazat s kremo proti garjami, menjat posteljnino, vse obleke v pranje ali za dva tedna v nepredušno zaprte vreče. In to delaj več tednov! Stvari so kot po tekočem traku romale v karanteno. Pralni stroj je praktično neprestano delal in pravi čudež je, da ni pregorel. Prepoved tesnih stikov je najbolj mučila brata in njegovo punco, dokler se nista zavestno odločila kršiti prepoved (prvi koraki v odločitvi biti skupaj v dobrem in slabem ;)). Ozračje je bilo napsihirano in če se ne bi začeli hecati na račun prigode, bi se nam sfizlalo.
Da ne bi po nepotrebnem zganjali panike pri drugih (še zdaj ni prav jasno, ali smo jih sploh vsi dobili), smo se dogovorili za kodno ime - garje smo zaradi tendence po izmenjavi poimenovali erazmusi. Tako smo se lahko tudi v javnosti brez težav hecali iz problema in negodovali nad slabim nadzorom pri izmenjavi. Na srečo smo po psihično napornih tednih le dočakali dan, ko je mama razglasila prenehanje vsesplošne nevarnosti in zapovedala veselo praznovanje.
Tako, zdaj veste. Če sem pred letom ali dvema govoril o erazmusih, nisem imel v načrtu študijske izmenjave! :-D
