Olimpijske igre so vsekakor edinstven dogodek, ki se ponovi le vsake štiri leta (oziroma na dve leti - zimske in poletne igre izmenično), z zgoščenostjo vrhunskih športnih dogodkov pa nedvomno paša za oči. Dodatno pozornost pritegnejo (večini) manj poznani športi - krling, bob, hitrostno drsanje, smučanje prostega sloga ... pa kak "izletnik", ki bolj kot s svojo športno pripravljenostjo nagovarja s srčno borbenostjo ali "duhom olimpizma", karkoli že to pomeni.
Uspešnost slovenskih predstavnikov je občudovanja vredna. Pika. Že zaradi majhnosti našega naroda je statistični fenomen, da imamo med svetovno elito toliko predstavnikov, ne le dobitnikov medalj. Res se - tu se moram strinjati s Francijem Petkom, ki se je odločno znašel v vlogi sovoditelja v oddaji Sočijada - športniki borijo predvsem zase, a navdušenje sodržavljanov jih gotovo še dodatno napolni z veseljem, zagonom in ponosom. In če so vsaj delno financirani iz državnih sredstev, so ti uspehi vendarle tudi malo "naši". In pripomorejo k samozavesti in domoljubju. Kaj je par ur izgubljenega pouka proti temu?!
Slišal sem vprašanje, če je ekonomsko (in drugače) upravičeno vlagati v šport. Nisem strokovnjak, a upam si trditi, da je. Že samo zaradi hokejske "pravljice" in medalj se je gotovo veliko ljudi začelo zanimati za Slovenijo - (p)ostajamo prepoznavni, deležni pozornosti svetovne javnosti. Povrhu ljudem prinaša zadovoljstvo in nas povezuje.
Novinarji so večinoma dobro ali vsaj zadovoljivo poročali o dogajanju. Razočaran pa sem nad neizvirnimi, nespretnimi in celo neprimernimi vprašanji in komentarji, s katerimi so vse prevečkrat morili naše tekmovalce po nastopih. Na drugi strani mikrofona je zadevo s treznimi odgovori reševal Peter Prevc, tudi Žan Košir in še nekateri, medtem ko je Tina Maze s svojim karakterjem raje odvihrala kar se je dalo hitro.
Mimogrede, všeč mi je princip prepovedi oglaševanja na olimpijskih igrah. Športna prizorišča so tako pravi balzam za oči, vajene zasičenosti z vseprisotnimi reklamami. Na žalost ves "primanjkljaj" izdatno nadoknadijo reklame ob prekinitvah na TV.
Za časa olimpijskih iger so v antični Grčiji prekinili vojne in želja po vsaj nekaj dnevih miru na svetu je bila prisotna tudi ob obuditvi ideje - začetkom olimpijskih iger moderne dobe. Prav v tem je verjetno največji neuspeh (teh) iger, saj se nemiri po svetu večinoma nadaljujejo, med drugim se letos istočasno v Ukrajini dogaja krvava tragedija. Bi morali zaradi tega igre prekiniti ali ukiniti? Nasprotno - dejstvo, da se na enem mestu v miru lahko zbere toliko ljudi iz celega sveta, bi moralo spodbuditi voditelje, da bi našli mirne rešitve sporov.
* mišljeno ljubkovalno :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar