Navzgor

Za izgubljenimi odnosi sem tožil,
brez njih da obstal sem.
A bili so kot pomožne rakete,
ki raketoplan ponesejo višje,
da premaga silo, ki vleče nazaj -
na neki točki pride ločitev,
sicer se izpraznjeni spremenijo v balast,
ki potegne te zopet na tla.

Ne, jaz hočem navzgor, v nebo!

Glej, tu so še drugi,
kot voda, ki znova in znova se vrača,
odžeja, povrne moči.
Ob njih je vse lažje,
ne sprašujem za smer.
Le hodim.
In čutim, vidim v srcih veselje,
moč in pogum,
da drug za drugega to, prav to smo:
gorivo in voda.

Morda sem res spet okoli,
a nisem na istem.
Pogled je drugačen, razgled se odpira.
Kot v spirali se dvigam,
počasi, a vztrajno.
Korak za korakom.
Meter za metrom.
Svetlobno leto za letom.
Med zvezde. Do sreče. 


* pesem je nastala kot prispevek ob letošnjem kulturnem prazniku