Ugasnil luči bi

Ugasnil luči bi,
svetilke ob cestah
in v oknih vseh hiš,
da utonem v nebesno globino -
src tiho gorečih morjé.

Zgubljen,
manjši kot prah,
izpraznjen in nem.

Dovolj, glej, srce
čuteče ob meni,
pa najdem pristan,
zaplešem z vesoljem,
spet ljubim, živim.

Navzgor

Za izgubljenimi odnosi sem tožil,
brez njih da obstal sem.
A bili so kot pomožne rakete,
ki raketoplan ponesejo višje,
da premaga silo, ki vleče nazaj -
na neki točki pride ločitev,
sicer se izpraznjeni spremenijo v balast,
ki potegne te zopet na tla.

Ne, jaz hočem navzgor, v nebo!

Glej, tu so še drugi,
kot voda, ki znova in znova se vrača,
odžeja, povrne moči.
Ob njih je vse lažje,
ne sprašujem za smer.
Le hodim.
In čutim, vidim v srcih veselje,
moč in pogum,
da drug za drugega to, prav to smo:
gorivo in voda.

Morda sem res spet okoli,
a nisem na istem.
Pogled je drugačen, razgled se odpira.
Kot v spirali se dvigam,
počasi, a vztrajno.
Korak za korakom.
Meter za metrom.
Svetlobno leto za letom.
Med zvezde. Do sreče. 


* pesem je nastala kot prispevek ob letošnjem kulturnem prazniku

Popotovanja

Zelo zanimivo je pohajkovati po širnem svetu (in se vračati domov), v tem uživam. Se bo pa lepo nekoč podati tudi na nekoliko drugačno potovanje ...

Grenkosladko

Nekajkrat, že pred časom, me je prijelo, da bi zakričal, napisal na zid, objavil ali kako drugače razglasil: če si punca želi fanta, naj samo pusti, da se zaljubim vanjo, pa ga bo našla (drugega seveda). Izkušnje so to dejansko večkratno potrdile.

In čeprav je v teh besedah grenkoba in boli občutek, da si za prijatelja dober, za kaj več pa ne*, me vseeno navdajajo tudi z veseljem. Mogoče pa znam v ženskah videt skrito lepoto, jim s spoštovanjem vliti zaupanje vase in s pravo mero pozornosti poskrbeti, da zacvetijo v svoji lepoti in tako postanejo privlačne tudi za druge? Mogoče ... Kot vrtnar, ki neguje rožice in si predvsem želi, da bi cvetele.


* Verjetno je bila nekajkrat zgodba tudi obrnjena. Srcu se pač ne da ukazovati. Zato tudi nikomur ne zamerim in upam, da tudi meni ne.

Če ni, ni

500 Days of Summer bi takoj po prvem ogledu najrajši izbrisal. Ne ker bi bil tako slab (nasprotno!), moralno sporen ali kaj podobnega. Zgolj zato, ker me je zadel v živec. Na trenutke sem se res počutil v koži glavnega igralca.

Pred nadaljnjim branjem priporočam najprej ogled filma!

Že na začetku film jasno opozori, da je to "zgodba o fantu, ki sreča dekle", a ni ljubezenska zgodba. Pa naj si še tako želimo, da glavna lika prideta skupaj in živita srečno do konca svojih živih dni. Enostavno ni dovolj, da je (samo) en prepričan, da je to tisto pravo. Težko razumet, kako se v svojih čutenjih lahko tako zgrešimo. Zagledani v sanje sploh ne slišimo besed, ki pravijo nasprotno. Na žalost se podobne zgodbe res dogajajo. Lastnoročno preverjeno. Ne samo enkrat. :(

Film med drugim izpostavi dve stvari:
- Predstavniki moškega spola potrebujemo jasno besedo, da nekaj sprejmemo kot resnico. Ni dovolj, da se ženski zdi, da je pa ja dovolj očitno pokazala. Vedno bomo našli še tisoče znakov, ki nakazujejo drugačno resnico in vlivajo (lažno) upanje.
- Ženske si večkrat ne upajo odkrito povedati moškemu, da si ne želijo več od prijateljstva (Ker bi ga prizadele? Ker nočejo izgubiti prijateljstva?), ali pa niso dovolj vztrajne, da bi znale tudi prekiniti stike, če niti nedvoumne besede ne razume. Še dosti slabše je, če se zgodba vleče. Ali, da ženska celo daje nasprotne signale (intimnost)!

Mislim, da bi si v teh situacijah vsi naredili zelo veliko uslugo, če bi se držali naslednjega:
- Jasno povejmo svoje občutke, misli, dvome. Mogoče bo sprva težko, a gotovo je odločitev prava. Kar je pristno, ostane. In le na iskrenosti se gradi pravo prijateljstvo.
- Besede naj bodo potrjene z dejanji.
- Čez čas je dobro pogledati nazaj in preveriti, če se slučajno ne spominjamo samo lepih strani. Hej, če se ti je že to zdelo idealno, kako bo šele lepo, ko najdeš, kar iščeš!

Iskalec biserov

Iskalec biserov sem,
kukam v špranje trdnih lupin.
Široko odprte so prazne,
največji zakladi so skriti.

Na silo ne pridem daleč,
neučakanost je butanje z glavo v zid,
ob vsakem mojem koraku se lupina zapre.

Veliko potrpežljivosti je treba,
veliko čakanja.
Morda, morda nekoč se odpreš
in jaz prodam vse, kar imam.


"Ko najde dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi." (Mt 13, 46)

Hočem ljubiti

Seveda, tudi moški jočemo. Ob res težkih trenutkih, smrti ljubljene osebe, včasih pa celo ob filmih, še posebej, če govorijo o tistem, kar nosimo globoko v sebi in le izjemoma pride na dan. Malo prej sem imel solzne oči. Krivec je bil film, ki sem ga v dar prejel že davno nazaj in me je kar malo sram, da sem ga pogledal šele zdaj - The Notebook. Sama zgodba o zaljubljanju in vztrajnem čakanju je lepa, a prava lepota je v prikazu ljubezni, ki se ji človek ves preda in zato ne zbledi niti na stara leta.

Vem, kaj si želim. Hočem ljubiti iz vsega srca, brez najmanjše zadržanosti. Seveda imam rad sorodnike, prijatelje, v življenju marsikaj naredim iz ljubezni do bližnjega, a to še ni to. Nisem še zgradil odnosa, v katerem bi se res dal cel, v polnosti. To iščem in sanjam.

Rasti. Uspevaj.

Pusti mi bližje. Ne boj se.
Čutim s tabo. Negotovost in smeh.
Rasti. Podpiram te.
Uspevaj. Ne brani se toplega sonca in malih pozornosti.
Ne sprašuj, ali je zasluženo. Podarjeno je.

O iskanju

Nekaj misli, ki izvirajo iz mojih doživljanj, razmišljanj in misli drugih.

Različnost je privlačna, a obstajajo vrednote in najgloblje želje, v katerih se enostavno moraš strinjati.

Če je en odločen, ve kaj si želi in je to dal jasno vedeti, drugi pa kar razmišlja in zelo dolgo vleče z odločitvijo, je škoda energije in časa s čakanjem. Za tisto ta pravo si upaš tvegati.

Če ti je veliko ljudi blizu, a nihče tako, da v vsakem trenutku, v vsakem pogovoru, v vsaki družbi veš, kdo je prvi v tvojem srcu, potem si še zelo zelo v iskanju. (...)

Predvsem je pomembno ujemanje na osebnem nivoju, a če se dva zelo dobro razumeta, imata podobno razmišljanje, vrednote, želje ... to še ne pomeni, da se morata poročit. A ne veljajo iste lastnosti za prijatelje? Mora biti še nekaj več - privlačnost, iskrice in "globoko hrepenenje po drugem" (citat je iz ust poročene žene). Mogoče je vloga iskric na začetku res v tem, da se dva začneta zanimat za drugega. Kasneje pa dajejo iskrice in hrepenenje moč in voljo za vztrajanje v odločitvi za skupno življenje.

V odnosu morata biti dve samostojni osebi.
("Znam živet sam, a s tabo mi je lepše!" - preberi: Smisel partnerstva in prijateljstva)

Za odnos je potrebno obojestransko vlaganje, oziroma vsaj, da ti drugi pusti, da ga ljubiš in sprejema ljubezen, čeprav je v tistem trenutku ni sposoben vračati.

Izbira in odločitev

Začel bom z mislijo mojega prijatelja: "O, kako si želim, da bi se punce/ženske zavedale, da ste lepe in čudovite osebe!" Res, vsaka ženska je po svoje zanimiva in privlačna. Škoda je, da se nekatere tega ne zavedajo ali pa imajo celo drugačno mnenje o sebi. Seveda so, hvala Bogu, okusi različni in so nam nekatere bolj všeč kot druge, kar pa ne spremeni zgoraj navedene trditve.

Ok, obstaja izjema.

Rajši bom stanoval z levom in zmajem,

kakor prebival pri hudobni ženski.

Hudobija ženske spremeni njeno zunanjost,

njen obraz zamrači, da je podobna medvedki.

Vsaka druga hudobija je majhna v primerjavi s hudobijo ženske.

(Sir 25,16-17.19a)

;)

Moški smo nepoboljšljivi vsaj v eni stvari. Če bomo srečali zanimivo predstavnico ženskega spola, ji bomo za nekaj trenutkov gotovo sledili s pogledom. S tem ni načeloma nič narobe. Saj lahko občudujemo božjo stvaritev, a ne? Važno je le, da poznaš prioritete svojega srca. Lepih in prijetnih je ogromno, izbira težka. In čeprav se včasih v misli prikrade znan refren "Preveč, preveč je lepih deklet. Zakaj, zakaj ne morem vseh imet?", je čudovit občutek, ko se zaveš, da si se, zaradi ene same, pripravljen odpovedati vsem drugim. Ja, na koncu gre za odločitev.

Klepet pod zvezdami

Ko pogledam zvezde, 
se spomnim nate in na trenutke,
ko si jih meni, malemu otroku,
kazal s prstom in povezoval v vozove,
kasiopeo, gostosevce, labod in orion.

Tudi jaz jih rad kažem drugim,
jim usmerjam pogled navzgor
med skrivnostne bele pikice.
To imam po tebi.

Si tam zgoraj?
Hm, danes očitno ne. :)
Čutim, da si ob meni.

Hvala za klepet ...

Oda

Bog živi vas, Slovenke,
prelepe, žlehtne žlahtne rožice!
Ni take je mladenke,
ko naše je krvi dekle.
(France Prešeren - Zdravljica)

Kaj bi mi brez žensk?! Naj se še tako pritožujemo in (kdaj upravičeno) jezimo nad njimi, pa so vendarle nepogrešljive. Še takrat, ko se nam zdi, da ničesar ne pogrešamo, nas omrežijo s svojimi čari in lepoto duše, da enostavno ne moremo brez njih.

Včasih je več kot dovolj, da nas očarajo z nasmehom. "S tistim čudovitim nasmehom, katerega skrivnost poznajo edino ženske, in ki pri moških vsak dan stori toliko čudežev v globini srca." (Gilbert Le Mouël - Bog v metroju) Hvala vam za vse te nasmehe in čudeže v mojem srcu. Vžigali so iskrice v obupanih očeh, odkrivali globine moje duše, vlivali samospoštovanje in hvaležnost, prebujali igrivost in ustvarjalnost, dajali upanje in smisel, podžigali hrepenenje.

So bili trenutki, ko sem praktično vsak dan srečal kakšno, ki mi je že samo s kratkim pogledom ali srečanjem polepšala cel dan. Spet drugič lahko samo Bogu rečem: "To si pa čudovito ustvaril. Imaš talent, veš?" ;)

Preljube predstavnice najlepšega spola! Želim vam, da bi se vedno zavedale lepote ženske duše, cenile svojo edinstvenost, svoje moči in čare uporabljale za dobro, pa da bi bile vedno in povsod spoštovane, deležne pozornosti, predvsem pa bile ljubljene in izpolnjene.


Sorodni prispevki:
Očaraj me z nasmehom
Lepota ni nujno pogojena s stanom
Trebuščki 

Teče kot po maslu

Včasih se res čudim, kako mi stvari gredo od rok. Obveznosti v šoli in na faksu sem vedno nekako speljal in to včasih več kot dobro, "denar pa tudi ni bil glih problem". Odpirajo se mi priložnosti za študentsko delo, pa tudi službo, za prihodnost se ne bojim. Živimo v miru, na krasnem koščku Zemlje, ne trpimo pomanjkanja. Večjih naravnih nesreč in bolezni ni. Večinoma čutim trdnost in sposobnost, da uresničim načrte, ki sem si jih zadal. Imam nekaj čudovitih prijateljstev, na katere se lahko zanesem. In sem hvaležen za vse našteto.

Kaj bi si torej sploh še lahko želel?!

Še vedno je ogromno možnosti, da se življenje obrne na boljše. Še posebej na področju najglobljih želja in hrepenenj. Tisto, kar nas dela izpolnjene.

Tutto ciò che è amore rimane.

Misel, ki me zadnje dni spremlja. In pesem, ki na najlepši način govori o ljubezni na stara leta. O ljubezni, ki ne mine.

Pogrešam ...

vonj po pokošeni travi, nežno nočno škrebljanje dežja, spanje na seniku, Sočo, brezskrbnost, otroškost, gledanje zvezdic, vonj dežja na razgretih tleh, vonj tople kože, dotik, pogovore, smeh, zaupanje vase, solze, vero, iskrice v očeh, spontanost, ljubezen, trdnost, cilj, smisel, ideje, sproščenost, zaupanje, potrpežljivost, odločnost, voljo, pogum, objem, sprejemanje, mir, prijatelje, prave besede, čudenje, hvaležnost, sanje ...

Kako si priden!

Verjetno je vsakdo v življenju večkrat slišal pohvalo, podobno zgornjemu stavku. Še posebej v otroštvu in od raznih starejših tet in stricev. No, meni to ni bilo nikoli pretirano všeč. Mogoče sem bil kdaj pač skromen, spet drugič se mi je zdelo, da ni moderno biti priden, čedalje bolj pa se mi zdi nepremišljeno hvaljenje pridnosti tudi zgrešeno.

Pohvale so seveda pomemben del vzgoje. Poleg običajnega učenja ter oštevanja za lumparije, je pomembno, da starši otroka pohvalijo, ko naredi nekaj dobrega. S tem spoznava, da je to dobro ter da ljudje to opazijo in cenijo. Ob starših imajo isto nalogo tudi učitelji ter tisti, ki otroke spremljajo in se z njimi ukvarjajo, jih poznajo.

Kako pa te lahko hvali nekdo, ki te vidi samo občasno?! Primer: mali zmajček na obisku pri teti tiho sedi na stolu, zato ga teta pohvali, da je priden, in mu da kup čokoladic. Doma pa je razgrajanje, kričanje, pretepanje in nič spoštovanja avtoritete. Kaj se je otrok s tem naučil? Da lahko razgraja kakor hoče, le pred drugimi se mora na zunaj pokazati dobrega, pa bo dobil, kar si želi!?

Ko odraščamo in postajamo vedno bolj kompleksna oseba, je problem še skoraj hujši. Me kar zmrazi, če zdaj od kakšne tetke zaslišim, da sem priden. Ej, pa saj me ne poznaš! Ne veš kakšen sem v resnici, kakšna osebnost sem, kakšne maske imam, kaj vse nosim s seboj. Še prijatelji me le delno poznajo, še sam se ne poznam!

Zna pa biti prava pohvala kdaj tudi zdravilna. Kaj je lepšega, kot da ti v trenutku, ko globoko dvomiš vase, prijatelj pove kaj vse čudovitega nosiš v sebi, katere so tvoje dobre lastnosti, zaradi česa te ceni, zakaj ima rad?! Ja, cenim in sem hvaležen za vse utemeljene pohvale. Zato ne pozabi na pohvale, a hvali samo tistega, ki ga poznaš, in samo tisto, kar poznaš.

Koliko časa še imaš?

Bah, sem se moral zadnjič nekaj hvalit, da mi gre pisanje diplome?! Minil je teden in v vmesnem času nisem skoraj nič naredil. Sej je bilo res nekaj obveznosti in opravkov, ma predvsem nisem uspel izkoristit preostalega časa.

V ponedeljek zvečer/ponoči sem bil nekam razmišljujoče navdahnjen. Predvsem v smislu novice, ki sem jo nekje zasledil, z naslovom Večina mladih meni, da ne bo dočakala starosti¹. Tudi v meni se je že večkrat pojavil občutek, da ne bom dočakal starosti. Pač, lahko te juti povozi avto ali strmoglaviš z letalom, lahko se to zimo nalezeš skrivnostne nove viroze, lahko te čez tri leta pobere rak ... Pri sedanjem naraščanju pogostosti te bolezni ne bi bilo to prav nič nenavadnega. Pa, roko na srce, nič od tega ne bi/bo pomenilo konca sveta. Res, ljudem je vedno vsaj malo² težko ob smrti (naj)bližjih, a svet se še vedno vrti naprej, mrtvi pa ničesar ne zamujajo. Me je pa kar malo stisnilo ob misli, kaj bi rekel Bogu, če bi se zdaj prikazal pri njemu? "Po srcu nisem slab dečko, le zadnjih par let bluzim, še posebej pa zadnja dva meseca"?!

To je res obup. Namesto gledanja zvezd, pozno v noč bedim za računalnikom. Uživam v naravi, a se ne znam spravit iz stanovanja. Obožujem pogovore, a se zapiram in čakam, da me bo kdo našel. Ko sem deležen lepih trenutkov, ne znam v njih uživati in z mislimi že bežim naprej ... !?!?!?

Rešitev je seveda preprosta: Živi vsak dan, kot da je tvoj zadnji! Delaj in sledi tistemu, kar si želiš in čutiš, da je prav, in nikoli ti ne bo žal, da si kaj zamudil, nikoli se ne boš bal priti pred Boga. Kot zapisano, rešitev je preprosta in, upam si trditi, univerzalna. Mora pa do tega priti vsak sam, sam doumeti pomen ter se sam odločiti, da bo tako živel. Jaz sem šele nekje med odkritjem rešitve in doumevanjem pomena. Upam, da gre vam bolje...

¹ ali nekaj podobnega
² v določenih primerih (recimo po dolgotrajni težki bolezni) smrt pomeni olajšanje

Zlati nič

Zlate škatle smo, sijoče. Na zunaj okrancljane, nasmejane. Kupímo, kar želimo, pomanjkanja ne trpimo. Zlato se sveti.

Prazne škatle smo mi, votle.
Ne zahajamo v globine, kaj bi tam počeli?! Zadnjič sem poškilil tja, bilo je temno. Ah, saj tako tako sploh časa nimam! Zunaj je lepo in sonček sije!


Tako prazno se počutim zadnje čase.
In včasih ... praznina kriči.

Smisel in smer

Vsak mora v življenju
najti svoj smisel in smer.
Nekaj več od malih spodbud.
To, kar ostane,
ko prijatelja ni
in na stara leta omagaš,
v bolezni ljubljena oseba umre,
sonca ni in ni.
Mora biti nekaj več.

Vsak mora v življenju
najti svoj smisel in smer.

Božič

Praznovat božič v krogu družine je res lepo. Začne se na predvečer oziroma dan prej s pripravljanjem jaslic, mame pečejo gobanco (primorska verzija potice ≠ gibanica!), treba je naredit še to in tisto... Seveda se vedno pojavi živčnost, treba se je še malček skregat, a to nekako sodi poleg. Najpomembnejše je, da vsa ta napetost traja le do polnočnice, zamer pa se ne kuha naprej. In potem pride božič. Mir od vsakdanjih skrbi, praznično vzdušje, družinsko kosilo, na katero prideta še nono in nona, popoldne kak obisk sorodnikov... Mogoče je napisano idealistično, a očitno sem imel to srečo, da sem odraščal v taki družini.

Lani pa se je vendarle nekaj spremenilo. Prvič sem začutil željo, hrepenenje po tem, da bi božič praznoval v družini, ki si jo bom sam ustvaril. Z najljubšo osebo, kasneje v družbi otrok... Res mi ni nič hudega, lepo je tako kot je bilo do sedaj, a očitno pride čas, ko je treba iz gnezda. Najbrž pa bo do takrat preteklo še kar nekaj let, saj zaenkrat ni še niti osnovnih predpogojev za uresničitev sanj. Za zdaj bom torej skušal biti hvaležen za to kar imam in še naprej dajat božiču tisti pravi pomen.

Želim ti miren in doživet božič.