Zakaj umikaš pogled?

Kar pr' ženski pravi moški
prvo opazi, to so njeni ...
-- Iztok Mlakar - Oda

Kot moški še zdavnaj nisem imun na ženske čare. Takoj v naslednjem trenutku po tem, ko mi pritegnejo pozornost*, pa želim pogledati simpatičnemu bitju v obraz. Obline so pač bolj ali manj take, kot je zapisano v genih in je dala mati narava, obraz pa razodeva 100-krat več: žalost in veselje, zadovoljstvo in zaskrbljenost, starost in zdravje ... Zlasti pa skušam razbrati obrise splošnega pogleda na svet, karakter, odprtost za stik.

In ravno glede slednjega sem čedalje bolj žalosten. Sodobne ženske postajajo (vsaj v mestih) izredno nedostopne. Že tako ali tako se ljudje na ulici ne pozdravljajo, za pogovor ni časa, zdaj pa je postal nezaželen celo stik z očmi. Da bi bila že v osnovi zatrta vsaka možnost pogovora, si marsikatera nadene slušalke, ob srečanju na cesti vestno strmi v tla ali pa se preventivno še celo obrne stran.

Gotovo imajo pri tem prste vmes slabe izkušnje in neprimerno obnašanje moških. Vendar - je res vredno zapiranja v oklep nedostopnosti?! Se čudimo, da je potem toliko osamljenosti, depresij, pomanjkanja veselja in neizpolnjenih hrepenenj po ljubezni?!

Zakaj umikaš pogled? Ozri se v sočloveka, poglej me!

Morda v očeh odkrijeva iskrico, ki polepša dan. Morda bo zaradi bežnega stika in nasmeha v dnevu več topline. Ščepec upanja v lepši jutri. Veselja, da po svetu še hodijo čuteči ljudje. Mogoče bo pogled že naslednji trenutek zbledel ... ali pa se bo globoko vtisnil v srce, prebudil zatrta hrepenenja, pognal kri v lica in zanetil ogenj. Kdo ve ...

--
Preberi še: Očaraj me z nasmehom

* Eno je naravni odziv na drežljaj, drugo pa je poželjivo zijanje, ki ga nikakor ne podpiram.