Samoizoliranci

Pišem iz bunkerja svoje sobe, oborožen z žajfo in razkužilom. Ne, v Evropi ne divja vojna, vsaj ne v klasičnem smislu. Boj poteka proti zahrbtnemu in s prostim očesom nevidnemu sovražniku. Že lahko uganem besedo leta 2020: koronavirus. V vsakdanje besedišče se je poleg nje prikradla celo (svetovna) pandemija!

Krizni časi zahtevajo drastične ukrepe, za katere si niti v sanjah nisem predstavljal, da jih bomo doživeli. Delo od doma ni več privilegij ampak nuja. Ni več druženja in objemanja s prijatelji. Zapiramo se v svoja stanovanja in se držimo vsaj kakšen meter drug od od drugega. (Vsaj tisti, ki se odgovorno zavedamo, da bomo sami verjetno že preživeli tudi morebitno okužbo, a so mnogi precej bolj ranljivi, tudi življenjsko ogroženi, zdravstveni sistem pa na preizkušnji.) Odpovedani ali prepovedani so praktično vsi dogodki, srečanja, celo svete maše.

A pomanjkanje fizičnega stika je še najmanj, precej bolj so in bodo na preizkušnji naši živci in psiha. Kako se izogniti nevidni nevarnosti? Kako ostati miren, ne paničariti, ne sumičiti sočloveka?

Šele na začetku smo. Velikanska in težka preizkušnja bo. Kljub temu me navdaja upanje. Pojavljajo se dobre pobude, kako prebroditi ta čas; prebuja se solidarnost, raste zavedanje, kaj vse smo jemali za samoumevno; divjanje sveta se umirja. Ironično, a spodbudno: s skupino prijateljev smo se zaman več mesecev dogovarjali za srečanje, sedaj pa smo se v enem dnevu uskladili in slišali preko videokonference. Ja, tudi tehnologija je na naši strani.

Izkoristimo ta čas za poglobitev stikov z najbližjimi, osebno in duhovno rast ter razmislek, kaj je resnično pomembno!