Kar te ne ubije, te okrepi

:)

Kapljico po kapljico

Kapljico po kapljico me kličeš,
božaš, polniš in klešeš,
prebijaš skalo mojega srca.

V temine pošiljaš radost,
kisik, barve za mojo dušo.
Kar ustvariš, je čudovito.

O, da bi videl veličino celote!
- potem ne bi vpil ob ječanju kamna.

Fotografija in ideja sta nastali v Šunikovem vodnem gaju v Lepeni.

Štopar

Po poti domov sem ustavil štoparju. V avto prisede zanimiv možak srednjih let. Izvem, da je priseljen v bližnjo vas, sicer izobražen v strojni stroki, a brez službe. Zaslutim, da mu po eni strani ustreza bolj svobodno življenje, a da ga po eni strani grize, ker ni izkoristil priložnosti v mladosti, ko bi lahko šel na samostojno podjetniško pot. Ob praznem hladilniku pač kruli v želodcu. Še posebej, ker nima vrta, ki bi ga lahko obdeloval.

Morda sklepate drugače, a bil je prav prijeten pogovor. Iz njegovih besed ni bilo čutiti pretiranega žalovanja za minulim, ampak sprejemanje sedanjosti. Niti najmanj tudi ni prosjačil.

Pogovor mi je dal misliti. Res sem lahko hvaležen, ker imamo veliko in dobro za jesti, pa tudi drugega nam praktično ničesar ne manjka. Vrt in polje sta zelo veliki dobrini, ki se ju še posebej zavedam, ko je čas pobiranja sadov (najlepše je, da je za določene stvari potrebnega zelo malo truda). In ja, skrajni čas bo, da se spravim zaključit študij, da ne postanem prej že "stara roba". :)

Za nepopolne

Dve zanimivi knjižici, namenjeni nepopolnim. Torej nam vsem.

Kdor se samo bojuje, je v nevarnosti, da postane trd in neobčutljiv. Kdor samo ljubi, se nagiba k temu, da dopusti samo svojo nežno stran. K moškemu sodita obe sposobnosti. Kot bojevnik je sposoben ljubiti. Njegova ljubezen potrebuje odlike osvajalca in zaščitnika. Njegov boj pa potrebuje ljubezen, da ga jeza ne zaslepi.
(Anselm Grün - Boj in ljubezen)

Pavlov lik je poln nepopolnosti in neskladnosti. V njem sobivajo mnogotera nasprotja. Prav zato je toliko bolj osupljivo, da je kljub svoji nepopolnosti – ali morda prav zaradi nje – tako odločilno zaznamoval zgodovino krščanstva in, upam si reči, vsega človeštva.
(Alek Zwitter - Sveti Pavel za nepopolne)

Vračanje

Težko je gledati človeka, še posebej ljubo osebo, kako se stara pred tvojimi očmi. In to ne počasi, ampak opazno hitro. Naš nono, ki je bil celo življenje zelo aktiven, še pri 80-ih hodil v hribe, pri 84-ih potoval z letalom, predlani pa zmogel velik del peš romanja, je zadnja leta vedno bolj ostajal doma, zadnje čase pa očitno peša. Najhuje je, da je izgubil voljo. Vse mu je postalo težko, najraje bi kar spal. Težko mu je zjutraj vstat, obroki so mu odveč, stranišče mu je muka, obuvanje napor, (manjša) hišna opravila so kot pokora, umivanje zob pa najhujša kazen. In povrhu še demenca, da pozablja kako se naredi rutinska opravila in kdaj tudi tisto, kar si mu povedal pol minute nazaj. Sam zase ugotavlja, da ni pravi, pa tudi mi se mu zdimo čudni in sitni, ko mu stalno ponavljamo napotke (najprej mu seveda pustimo, da kar se da naredi sam, a ko se nikamor ne premakne ...) ali mu storimo delat "pokoro". Treba je res ogromno potrpljenja, da ob stalnem ponavljanju enega in istega ne izgubiš živcev. Pa tudi, da ne zameriš, če kdaj kaj očita.

Seveda so tudi svetli trenutki. Ponavadi, ko se malo sprehodi ali pride v družbo. Občasno pa ga prime celo nagajivost, da nas poheca.

Vedno bolj vidim, da je res, da so si majhni otroci in ostareli zelo podobni. Včasih kar nekaj sanjajo (na primer med obuvanjem) in jim druge stvari kradejo pozornost, drugič ne poslušajo, četudi jim stokrat poveš, naredijo po svoje in se ti potem smejejo v obraz. Vedno jih je dobro vsaj z enim očesom pazit, da ne naredijo kakšne neumne. Nenazadnje, tako kot na začetku, zelo verjetno tudi na koncu življenja rabiš plenice. Edini problem je, da otroci počasi napredujejo, pri starejših pa gre lahko samo še na slabše. :(

Ah ja, včasih se spomnim na to, da je precejšnja verjetnost, da ne bomo dočakali starosti. Po svoje je res mogoče boljše imeti krajše in polno življenje ... a po drugi strani se od starejših vseeno lahko veliko naučimo.

Lavanda