Koliko časa še imaš?

Bah, sem se moral zadnjič nekaj hvalit, da mi gre pisanje diplome?! Minil je teden in v vmesnem času nisem skoraj nič naredil. Sej je bilo res nekaj obveznosti in opravkov, ma predvsem nisem uspel izkoristit preostalega časa.

V ponedeljek zvečer/ponoči sem bil nekam razmišljujoče navdahnjen. Predvsem v smislu novice, ki sem jo nekje zasledil, z naslovom Večina mladih meni, da ne bo dočakala starosti¹. Tudi v meni se je že večkrat pojavil občutek, da ne bom dočakal starosti. Pač, lahko te juti povozi avto ali strmoglaviš z letalom, lahko se to zimo nalezeš skrivnostne nove viroze, lahko te čez tri leta pobere rak ... Pri sedanjem naraščanju pogostosti te bolezni ne bi bilo to prav nič nenavadnega. Pa, roko na srce, nič od tega ne bi/bo pomenilo konca sveta. Res, ljudem je vedno vsaj malo² težko ob smrti (naj)bližjih, a svet se še vedno vrti naprej, mrtvi pa ničesar ne zamujajo. Me je pa kar malo stisnilo ob misli, kaj bi rekel Bogu, če bi se zdaj prikazal pri njemu? "Po srcu nisem slab dečko, le zadnjih par let bluzim, še posebej pa zadnja dva meseca"?!

To je res obup. Namesto gledanja zvezd, pozno v noč bedim za računalnikom. Uživam v naravi, a se ne znam spravit iz stanovanja. Obožujem pogovore, a se zapiram in čakam, da me bo kdo našel. Ko sem deležen lepih trenutkov, ne znam v njih uživati in z mislimi že bežim naprej ... !?!?!?

Rešitev je seveda preprosta: Živi vsak dan, kot da je tvoj zadnji! Delaj in sledi tistemu, kar si želiš in čutiš, da je prav, in nikoli ti ne bo žal, da si kaj zamudil, nikoli se ne boš bal priti pred Boga. Kot zapisano, rešitev je preprosta in, upam si trditi, univerzalna. Mora pa do tega priti vsak sam, sam doumeti pomen ter se sam odločiti, da bo tako živel. Jaz sem šele nekje med odkritjem rešitve in doumevanjem pomena. Upam, da gre vam bolje...

¹ ali nekaj podobnega
² v določenih primerih (recimo po dolgotrajni težki bolezni) smrt pomeni olajšanje