In ljubezen tudi

Drago Jančar nas skozi osebna doživljanja oseb - kot tečejo misli, s prepletanjem zgodb in brez obsojanja, vedno znova opominja (podobno kot serija Band of Brothers), da vojne niso (le) epske bitke, osvajanja in zmagoslavje, temveč predvsem tragedija, beda, krutost, nespamet.

Zlo je kot neviden oblak, ki potuje nad zemeljsko površino, sluti, kje je pravo gojišče in žarišče, da se lahko razrase. Tam se spusti. Tam začne naraščati, ljudje se začnejo sovražiti. Tam je vojna. Nihče ni več, kar je bil ali kar bi hotel biti.

Priporočam v branje - z željo, da bi presegli obtoževanja, delitve na naše in vaše, dobre in slabe. Z upanjem na dan, ko bomo združeni v odločenosti, da se tovrstna tragedija ne sme več ponoviti.

Odisej ob jamboru

Med brskanjem po knjižnici mi je v roke prišla knjiga Borisa Pahorja z naslovom Odisej ob jamboru. Gre za zbirko glos in polemičnih zapiskov, ki jo je tržaški pisatelj prvič objavil konec šestdesetih let minulega stoletja. Običajno ne posegam po tovrstnem žanru, a me je pritegnil izsek na zadnji strani, ki je presenetljivo aktualen tudi danes.

Prešeren je v svoji »Zdravljici« najprej zaklical fantom in dekletom, naj rešujejo slovenski rod, šele na koncu poudarja, naj si bodo vsi narodi dobri in vsi ljudje bratje. Slovenska povojna politika pa je Prešernovo »Zdravljico« obrnila narobe, oziroma jo postavila na glavo. Ker smo vsi bratje in vsi prisrčni sosedi, pravijo slovenski politiki, je vprašanje slovenstva že rešeno; objemajmo in pobratimo se, nobenega pomena nima, če nas je vsak dan manj, poglavitno je, da pokažemo svetu, kako človečansko globok, kako humanistično širokosrčen in požrtvovalen je slovenski narod!

Zapisi so, kot pisatelju pritiče, visoko intelektualni in poetično bogati, a stvarni. Ena ključnih tem je pomen narodne zavesti in opominjanje matične države na z mejo ločene in zapostavljene zamejce. Ob tem se, kot marsikdo dandanes, sooča z očitki, da je narodno zavedno mišljenje nazadnjaško, celo nacionalistično.

Docela zgrešeno je mišljenje, da je zahteva po narodni samobitnosti v zvezi z egoizmom. Narobe, zavest skupne usode je del notranjega bogastva, vir samozavesti, vir odpovedi in duhovne rasti.

Zakaj samo če se bodo ohranili, bodo Slovenci lahko drugim bratje.

Prav »romantičnemu modelu zavesti« je podobno, da se zanimaš za Sudan in Tanganiko, medtem ko ti slovenski živelj na Koroškem izumira.

Preseneti z odkritim intelektualnim postavljanjem po robu komunistični oblasti v Sloveniji/Jugoslaviji in izraža razočaranje nad izplenom OF oziroma narodnoosvobodilnega boja. (Predstavljam si, da si je to lahko privoščil kot državljan sosednje države, v Jugoslaviji bi si po okupatorskem taborišču prislužil še Goli otok.)

Slovenski človek ni imel nobene težave, da ne bi sprejel socializma, ki bi bil (v srcu Evrope) demokratičen in moderen. Zato se slovenski človek ne čuti prevaran, ker se je po vojski znašel v socializmu, ampak ker se je socializem razódel v taki obliki.

A kakor je bila laž, da bi slovenski ljudje z vstopom v Osvobodilno fronto prihajali v komunistično partijo, prav tako je res, da bi se zelo številni Slovenci med vojsko drugače vedli, ko bi vedeli za táko zakulisno igro.

Razločno in nedvoumno pa želimo poudariti, da smo ostali zvesti taki OF, (...) kakršno je ilegalni tisk prikazoval; in nazadnje in predvsem zvesti taki OF, kakršna je bila v srcu slovenskih ljudi, ki so zanjo znali biti veliki in požrtvovalni do zadnje kaplje krvi.

Zavzema se za laično družbo, a opozarja, da je izključevanje Cerkve nespametno in tudi škodljivo. Kliče k politični odgovornosti, nasprotuje a priori izključevanju drugače mislečih in spomni na pomembnost svobode idej in opozicije.

(...) delam to zato, da bi enkrat za zmeraj postavil piko na i, to se pravi, da bi, vsaj kar se mene tiče, opravil s slovensko vaško taktiko, ki naredi iz človeka komunista, če popije ekspresno kavo s komunistom, za vernega človeka, če popije aperitiv s kaplanom.

A do pravega razčiščenja ne bo prišlo, dokler odgovorni ljudje ne bodo priznali napak in odšli v pokoj. 

Vsekakor knjiga, ki poda zanimiv uvid v dogajanje pred pol stoletja. In zanesljiva iztočnica v zanimive pogovore z mimoidočimi.


Še nekaj drugih citatov:

Večer se je hkrati z junicami vračal z gmajne …

Tudi kulture nam manjka, prav gotovo, a predvsem nam manjka duha, ki naj naredi smiselno vse naše življenje. 

Kot beli dan je jasno, da jugoslovanski narodi ne bodo uresničili krepkega in zdravega državnega telesa z odpovedjo svoji suvereni narodni biti.

Vse namreč kaže, da se je v dveh povojnih desetletjih naredilo vse, da bi »narodna oblast« počasi, a dosledno shlapela.

Uničevanje samostojnih narodnih teles vodi Jugoslavijo v počasen, a gotov razkroj!

Težko bi bilo bolj plastično predočiti ironijo usode, ko se narod pred vsem svetom pokaže kot živ in stvariteljski s svojo vojsko, a mu jo potem kar na lepem vzamejo, njo, slovensko vojsko, ki je bila “najmočnejša manifestacija ljudske oblasti”.

Zakaj, mislim, da mi boste pritrdili, če bom rekel, da po toliko stoletjih nesamostojnosti ne zadostuje samo kratka doba osvobodilnega boja, da bi enkrat za zmeraj rešili vprašanje slovenstva, ne zadostuje, da se ovenčamo z lovorikami preteklosti.

Govoril sem o Slovencih v zamejstvu, a Slovenci v zamejstvu niso nikakršni drugorodni Slovenci, ampak samo bolj izpostavljen del slovenskega narodnega telesa, zato je ravnanje s takim delom naroda dokaz, kakšno razmerje ima voditelj do celotnega narodovega organizma.

Naj dodam, da me ne zanimajo resolucije, še manj velikopotezna srečanja, ampak bi rad kaj zvedel o kapilarnem, počasnem vztrajnem delu proti raznarodovanju.

Apostolsko je [tlačenje narodne zavesti za ideale socializma], kar je za slovenskega človeka naravno, ker svojo nacionalno majhnost daruje na oltarju občečloveškega makrokozmosa; a za narod so take sanje lahko pogubne.

Vendar je hkrati s prostostjo mladini tudi treba sklesati značaj, ji dati cilj (...) Mladini je treba vcepiti vsaj majhno klico potrebe po žrtvovanju za skupnost.

Slovenologija

Internemu pritoževanju navkljub Slovenci nadvse radi slišimo, ko nekdo pohvali našo deželo, in tujce ob prvi priliki povprašamo, kaj si mislijo o naši kokoški. Knjiga s pomenljivim podnaslovom Življenje v najboljši deželi na svetu in popotovanje po njej izpod peresa v Slovenijo poročenega Američana nam to željo poteši na sproščen in zabaven način... Imam pa dva ugovora.

Žebljico zadene avtor z ugotovitvijo, da je vsakdo, ki je bil nekoč vsaj približno znan in je sedaj star več kot šestdeset let, opisan kot legenda. Pa s predpisanem voščilom za rojstni dan, od katerega odstopanje ni zaželeno (vse najboljše).

Za razliko od Američanov Slovenci kupujemo precej manj knjig, jih pa zato bolj cenimo. Smo pretežno zadovoljni, redko kdo pa bi zase rekel, da je resnično srečen. Strinjam se, da žal nimamo neke široko prepoznavne arhitekturne ikone. Zanimiva je še primerjava med angleškim/ameriškim (jasnost, slikovitost, anekdote) in evropskim načinom pisanja (komplicirano, da izgleda učeno).

O šnopsu zapiše:

To je tisto pravo, če ste prehlajeni, imate vročino, vas boli želodec ... pred obrokom spodbudi tek, to velja tudi za zajtrk, po obroku pa pomaga pri prebavi.

 O pivu pa:

Količina piva, ki jo lahko prenese slovenski moški, ne da bi deloval pijano, bi osramotila sicer pregovorno močne pivce, kakršni naj bi bili mi, jenkiji.

Ne samo moški, bi dodal. Tudi slovenske ženske po 3 velikih pivih delujejo povsem normalno.

In sedaj k ugovoroma:

1. Res se za pozornost v decembru borijo kar trije dobri možje, a je Božiček zgolj najnovejši uvozni artikel, tradicionalno pa daril za božič ni.
2. Slovensko zdravstvo je relativno kakovostno in dostopno (ja, vsi smo veseli, da ne živimo v ZDA), a predvsem po zaslugi predanih ljudi, ne zaradi sistema samega. Pritožujemo pa se zato, ker se zadeve občutno slabšajo, s čakalnimi dobami in korupcijo na čelu. (nedavno je izšel odličen članek na to temo)

Slovenija vztrajno izgublja status skritega bisera, izraža se že zaskrbljenost pred (pre)množičnim turizmom. Dober glas se pač širi, čari naše dežele enostavno niso mogli ostati skriti. V negotovem času vlogo gotovo igrata tudi mir in varnost. Znamo raj pod Triglavom ceniti tudi sami?

Še o spolnosti

Brez dvoma je spolnost velika stvar, drugače nas ne bi tako prevzemala in zaposlovala ter še vedno vztrajala na meji med tabujem in hkrati popolno zlorabo v reklamne namene. So pa mnenja o njenem pomenu različna. Je namenjena zgolj razmnoževanju in je užitek samo trik evolucije za preživetje? Je lahko predvsem stvar užitka? Vsebuje neko psihično komponento, s katero se partnerja tesneje povežeta? Ali pa ima celo duhovno dimenzijo?

O tej temi je razmišljal tudi pokojni papež Janez Pavel II. v seriji okrožnic z naslovom Teologija telesa.

Če manihejska miselnost telesu in spolnosti pripisuje proti-vrednoto, krščanstvo uči, da telo in spolnost vedno tvorita vrednoto, ki ne more biti dovolj cenjena. Z drugimi besedami, če manihejstvo pravi "telo je slabo", krščanstvo pravi "telo je tako dobro, da tega ne moremo niti dojeti".
(iz knjige Teologija telesa za začetnike)

Nekoliko zakasnelo prihaja ideja teh okrožnic tudi pri nas vedno bolj v ospredje (med bolj aktivnimi so pri zavodu iskreni.net) in se bo o njej gotovo še dosti govorilo. Ideja je namreč zanimiva in marsikoga navduši, a hkrati ni tako enostavna, da bi jo opisali in dojeli v dveh odstavkih. Tudi preprostejša (gleda na celovit strokovni pregled) razlaga v knjigi Teologija telesa za začetnike potrebuje kar nekaj razmišljanja in včasih večkratno prebiranje. Se pa splača vsaj pokukat za kaj sploh gre (izšel je celo učbenik in res lepo berljiva izdaja zanjo in zanj).

Posebna izkušnja, ki jo vsakemu privoščim, je tudi iskren pogovor na temo spolnosti, v družbi, ki zna ohranit zaupnost. Preverjeno se znamo tudi moški o tem zelo resno, iskreno pogovarjat in to ne samo površinsko.

Če mož hoče resnično ljubiti svojo ženo, [je] potrebno vztrajati pri tem, da spolni odnos ne sme služiti samo kot sredstvo za dosego njegovega vrhunca. Mož mora upoštevati razliko med moškimi in ženskimi odzivi [...], tako da vrhunec lahko dosežeta oba [...] v kolikor je le mogoče, oba istočasno.
(Karol Wojtyła, kasnejši papež - Ljubezen in odgovornost)

Glej tudi:
Pornografija - izziv za starše
oddaja Trikotnik - Seks v šoli
Poenostavljanje

Okruški sveta

Med brskanjem po domači knjižni polici sem med naletel na pesniško zbirko Ervina Fritza - Okruški sveta. Ne bi je sicer imenoval za nek presežek poezije, a tu in tam daje mislit. Sploh pa paše malo spremembe po tednih in mesecih, ko sem predvsem obdan z brezštevilnimi strokovnimi članki in tehnološkimi novicami.

Tudi vam se zgodi
V sanjah plezate čez prepad
po pisani lojtrici.
Na lepem začnete padati v jamo,
groza vas pokosi,
strah vam zategne vrat.
Presunjeni s to melodramo
se zbudite, celi, nič vam ni.
Le smrt je obesila svoj plakat
na plot vaše duše. Tako, za reklamo.

Zenit
In končno rečem: dobro je, da živim, kajti dobro je živeti.
In rečem: zrel sem in to je prav, treba je dozoreti.
In rečem: dobro je, da imam to telo, navadil sem se nanj.
In rečem: dobro je, da je v meni smrt; bojim se je, a vse manj.

In roko pomočim v življenje, ki me odnaša.
Ne vprašam se, odkod in kam: kdor ve, več ne vpraša.
In čutim žile in kri, ki mi v žilah bije,
in vem: zdajle sem v zenitu, sonce mi v tême sije.

In pravim: zdajle, morda, je čas, da se trenutek ustavi.
Svetel je in visok in edini; torej je pravi.
In rečem, naj se ustavi. In glej, vse je obstalo:
luč in tema in med njima veliko nihalo.

In začutim: brez teže sem; slap, ki več ne pada;
življenje sem, ki se sámo s sabo sklada;
lebdim kot mavrica, ki se pne čez nebo.
In sredi neba nad menoj lebdi zlato sončno kolo.

Tišina. Vse strmi. Brezčasja prijazna jasa.
Telesa brez senc. Neskončna spirala časa
je skrita v malem polžku, ki je v davnini okamenel.
Le hip. In svet in zvezdni lestenec nad njim se bo spet zavrtel.

Za nepopolne

Dve zanimivi knjižici, namenjeni nepopolnim. Torej nam vsem.

Kdor se samo bojuje, je v nevarnosti, da postane trd in neobčutljiv. Kdor samo ljubi, se nagiba k temu, da dopusti samo svojo nežno stran. K moškemu sodita obe sposobnosti. Kot bojevnik je sposoben ljubiti. Njegova ljubezen potrebuje odlike osvajalca in zaščitnika. Njegov boj pa potrebuje ljubezen, da ga jeza ne zaslepi.
(Anselm Grün - Boj in ljubezen)

Pavlov lik je poln nepopolnosti in neskladnosti. V njem sobivajo mnogotera nasprotja. Prav zato je toliko bolj osupljivo, da je kljub svoji nepopolnosti – ali morda prav zaradi nje – tako odločilno zaznamoval zgodovino krščanstva in, upam si reči, vsega človeštva.
(Alek Zwitter - Sveti Pavel za nepopolne)

Pisma izkušenega hudiča

V roke mi je prišla zanimiva knjiga, v kateri so vse stvari obrnjene na glavo. Satan je poimenovan kot "Naš Oče", dobro in slabo imata ravno nasproten pomen, Boga pa se imenuje "Sovražnik". Ob branju pisem izkušenega kolega hudičku vajencu spoznavamo taktike zavajanja skozi oči peklenščka. Miselni preskok v marsičem zelo odpira oči, vmes pa nehote izvemo še kaj o Bogu.

Zasači ga v trenutki, ko je resnično ubog v duhu, in vtihotapi v njegov razum razveseljivo misel: "Hudirja! Zdajle sem pa ponižen," in skoraj pri priči se bo prikazal napuh - napuh zaradi njegove lastne ponižnosti.

Zakaj to dejanje stvarjenja pušča prostor za njihovo svobodno voljo, je vprašanje vseh vprašanj, skrivnost zadaj za Sovražnikovim nesmislom o "Ljubezni". Kako da to tako deluje, sploh ni vprašanje; Sovražnik namreč ne vidi vnaprej, kako človeška bitja svobodno sodelujejo v prihodnosti, temveč jih vidi, kako to delajo v Njegovi brezmejni Zdajšnjosti. In jasno, da gledati človeka, kako nekaj počenja, ni isto kakor prisiliti ga k temu.

Najlepše pa je sporočilo med vrsticami, da je kljub vsem trudu zlo še vedno nemočno proti Njemu. Oziroma, kot je lepo povedala prijateljica: živimo med "dnevom D" in podpisom kapitulacije - vojna je že dobljena, čeprav se sovražnik še upira in se moramo še boriti. :)

Pogumno naprej!


PS: pisatelj C. S. Lewis je verjetno bolj znan kot avtor Zgodb iz Narnije.

Bog v metroju & Koliba

Dve knjigi, ki na preprost, otroško iskriv, humoren, a globok način spregovorita o Bogu in me prepričata bolj kot marsikatera strokovna teorija in razlaga.

Ko je Bog od svojih posebnih, in celo, kar priznajmo, zelo posebnih služb izvedel, kaj vse se godi v metroju, se je sklenil spustiti dol, da bi se na lastne oči prepričal, kaj se dogaja. (Gilbert le Mouël - Bog v Metroju)

... če iz neizrekljivih tragedij znam narediti dobro, še ne pomeni, da sem to, kar uporabim, tudi povročila ali da to potrebujem, da dosežem svoj namen. (William Paul Young - Koliba)

Iskreno priporočam!

Pot

Knjiga, ki napolnjuje s pozitivnimi mislimi, z voljo do življenja, odkrivanjem smisla in zavestjo, da je najti pot pomembnejše od iskanja ciljev. Zelo zgoščeno napisano, iskreno, s pridihom romantike, a brez olepševanja, tudi kritično - tako kot misli tečejo.

Nejc Zaplotnik je brez dvoma ena najbolj karizmatičnih osebnosti slovenskega alpinizma. Za tako oznako pač ni dovolj, da imaš za seboj kopico imenitnih vzponov v domačih in tujih gorah. Tudi ni dovolj, da so med njimi tri težke prvenstvene smeri na osemtisočake, kar ga je leta 1979 postavljalo ob bok slovitemu Messnerju. Tisto najpomembnejše je dejstvo, da je Nejc svoje življenje resnično živel tako iskreno, kot ga je opisal v Poti. Zato temu mojstrskemu tekstu ni kaj dodati niti odvzeti.
(iz spremne besede, Viki Grošelj)

sončni vzhod, Manaslu

Tudi jaz ne bom nič več dodal, ne odvzel. Le preberi knjigo ...
... in poslušaj: radijska oddaja o Nejcu Zaplotniku.

Taborski zvonovi

S poletjem sem si končno spet vzel čas za branje leposlovja. Prva knjiga na seznamu je bil roman Taborski zvonovi, ki sem se ga enkrat že lotil, potem pa je branje za nekaj časa obstalo. Ne morem se spomnit, kaj je bil razlog, saj je roman res dobro napisan in neustavljivo vleče k branju. Če malo poznaš kraje in ti v telesu bije primorsko srce, še toliko bolj. Poleg tega je, kar mi je znano, zgodba nastala na podlagi resničnih dogodkov.

V pisateljski resnici in podobi zaživi primorski človek s svojimi ljubeznimi, trmami, z jezikom, ki poje celo v prozi – tudi v narečju, kadar hoče pisatelj poudariti tipičnost primorske duše.
(iz spremne besede)

Toplo priporočam!

Po sledeh Ernesta Hemingwaya

Vsi smo se v šolah učili o 1. svetovni vojni in Soški fronti. Je ostalo še kaj znanja o tem v glavi? Najbrž se spomnite vsaj opisov desetine nesmiselnih ofenziv, ko se je bojna črta premaknila za kvečjemu par kilometrov, pa slavnega preboja pri Kobaridu, ko so združene avstro-ogrske in nemške sile nagnale italijansko vojsko daleč nazaj do reke Piave.¹

Pa veste kaj se je v tem času dogajalo v osrednjem Posočju?² Najbrž ne ali pa zelo bežno. Tudi jaz sem vedel zelo malo. Še tega, da je slavni pisatelj Hemingway napisal roman, ki deloma dogaja prav tu, prej nisem slišal. Zato sem s še toliko večjim veseljem prebral knjigo, ki se na lahek in berljiv način dotakne tedanjega dogajanja na tem prostoru in s patriotsko pozornostjo predstavi kraje, skozi katere naj bi potoval junak omenjenega romana.

Knjiga Po sledeh Ernesta Hemingwaya je zgodovinska monografija, ki obravnava povezavo literarnega dela "Zbogom orožje" pisatelja Ernesta Hemingwaya z osrednjim Posočjem in še zlasti z občino Kanal ob Soči. V njej sta avtorja Branko Drekonja in Aleksander J. Potočnik na podlagi razpoložljivega literarnega in zgodovinskega gradiva ter številnih terenskih ogledov rekonstruirala poti, ki jih v Posočju opravi glavni junak romana, poročnik Henry. Ob primerjavi arhivskih in današnjih fotografij spoznavamo kraje ob teh poteh, takšne kot naj bi jih videl omenjeni literarni junak in kakršni so videti danes. (vir)

Priporočam v branje!


¹ Pustimo zaenkrat dejstvo, da so Italijani izgubili praktično vse vojne, a ker so se priskledili na pravo stran, so vedno dobili kakšen lep kos tujega ozemlja, na primer Južno Tirolsko, Benečijo, Primorsko, Trst ... In potem za vsak poraz praznujejo "dan zmage".
² med Tolminom in Gorico

Biti Slovenec

... pomeni nekaj izjemnega, pomembnega, lepega.
(Boris Pahor, Element št.12, str.36)

Šepet v dvigalu

Šepet v dvigalu je na prvi pogled povsem nedolžna fužinska posebnost, a skriva v sebi globoko in bolečo problematiko ljudi različnih narodov in narodnosti, ki prebivajo v Sloveniji in ki se vas še kako tiče.

Beri: kolumna Šepet v dvigalu, revija Element, maj 2008, str. 66