Bodimo turisti doma! (Zakaj se nam v tujini zdi lepše)

Ko se vračam s potovanj po širnem svetu, vedno znova ugotavljam, da živimo v čudoviti deželi, ki za tujino prav nič ne zaostaja. Še več, še bolj jo cenim. Le kako mnogi ne vidijo bogastva, ki ga premore? Nekateri celo kujejo tujino v nebo, domovino pa zaničujejo.

Morda obstaja (delna) razumska razlaga.

Na dopustu skušamo izkoristiti vsak dan, vsako minuto. Dan si napolnimo z dejavnostmi, izleti, ogledi. V zelo kratkem času tako vidimo zelo veliko lepega in dobimo vtis, da je v tujini povsod izredno lepo.

Nasprotno se v domovini relativno redko odpravimo na izlet, spoznavanje skritih kotičkov.  Slovenije sploh ne poznamo. Kraji, ki jih videvamo vsak dan, pa se nam sčasoma neizogibno začnejo zdeti nič posebnega, ne glede na lepoto.

Rešitev: bodimo turisti doma!
Raziskujmo, spoznavajmo in ponovno vzljubimo Slovenijo!

Navzgor

Za izgubljenimi odnosi sem tožil,
brez njih da obstal sem.
A bili so kot pomožne rakete,
ki raketoplan ponesejo višje,
da premaga silo, ki vleče nazaj -
na neki točki pride ločitev,
sicer se izpraznjeni spremenijo v balast,
ki potegne te zopet na tla.

Ne, jaz hočem navzgor, v nebo!

Glej, tu so še drugi,
kot voda, ki znova in znova se vrača,
odžeja, povrne moči.
Ob njih je vse lažje,
ne sprašujem za smer.
Le hodim.
In čutim, vidim v srcih veselje,
moč in pogum,
da drug za drugega to, prav to smo:
gorivo in voda.

Morda sem res spet okoli,
a nisem na istem.
Pogled je drugačen, razgled se odpira.
Kot v spirali se dvigam,
počasi, a vztrajno.
Korak za korakom.
Meter za metrom.
Svetlobno leto za letom.
Med zvezde. Do sreče. 


* pesem je nastala kot prispevek ob letošnjem kulturnem prazniku