500 000 000 000

plastičnih vrečk naj bi potrošili na leto!

Uporaba plastičnih vrečk je res močno pretirana. In ogroža okolje. Če se le da, uporabljaj vrečke iz blaga, košare, oziroma vrečko vsaj nosi s seboj v trgovino in ne vzemi vsakič nove.

Referendum

V nedeljo bo referendum. V začetku tedna sem to zvedel čisto slučajno. (Še vedno pa ne vem točno o čem se bo glasovalo. Samo za/proti ali tudi o obsegu, imenih?) Na žalost me ta vikend ne bo doma in ne bom mogel na volišče.

Pokrajine so neizogibne in najbrž tudi koristne. Rad bi edino ponovno povedal, da si želim, da ostane pojem Primorska še naprej to kar je zdaj - neformalna pokrajina od morja do Triglava. Če se jo že deli na dve upravni pokrajini, naj nobena ne ostane prikrajšana. Ali naj se imenujeta Severna in Južna Primorska, ali (še boljše) Goriška in Obalno/Istrsko-kraška. Tako bo pojem Primorska še naprej nekaj več - nekaj, kar nas bo družilo.

Rt nade

Rt, je tam upanje?
Sedela je v svoji cvetličarni in pila čaj z medom in poslušala stare pesmi in si popravljala rdeče lase nazaj na rame. In rože so rasle v tišini, da niso motile starih pesmi, ki so se ves dan razlegale med vlažnimi steklenimi stenami. Položila je glavo - svojo mehko belo bradico, na blazinice v dlani, da se je uleglo lice v udobnem objemu.
Jaz sem strmel v to prikazen, dišečo po medu, izza razstavljenih orhidej. Vstopil sem spet in kupil že šesto vrtnico ta teden. Brez besed.
Je upanje tam, na Rtu?
(Ivana Kobal - Rt nade)

Pred približno dvema mesecema mi je pod roke prišla barvita knjigica. Previdno, skoraj s strahospoštovanjem sem jo prijel, počasi listal in z odprtimi usti požiral črke, besede, stavke. Sploh ne morem opisat navdušenja ob odkrivanju tega malega čudeža, ki je nastal pod prsti mlade dijakinje. Avtorica mora biti res velika romantična, globoka in pozorna duša. Mogoče mi je tudi zaradi tega blizu.

In kaj se skriva za platnicami, na straneh med živimi barvanimi umetninami? (Tudi ilustracije so delo avtorice!)

Pisma. Pisma, polna hrepenenja, bolečine, sanj in upanja. Pisma, ki jih pišemo, a nikoli ne odpošljemo naslovniku. Mogoče le na rt upanja...

Priporočam v branje!


ps: Danes je en izvod dospel do osebe, ki najmanj toliko spoštuje umetnije, ki pridejo iz srca. Naj bo v prijetno branje in naj spominja na vso globino duše, na sanje, upanje.

April, eeem junij

To vreme že prow pretirava! Že tam nekje od marca/aprila praktično nonstop pada dež! Niti približno ni podobno običajnemu vremenu v juniju, obtičali smo nekje v muhastem aprilu...

Avy ny orana isan'andro. Ratsy ny andro.

4...

Zakaj? Zakaj na to pot?
Enostavno grem. Ker čutim, da bi rad šel. Ker se že zelo veselim. In odštevam.

Križišča

Nekje po poti sem izgubil zemljevid. Če je sploh obstajal.

No ja, pa kaj! A ne bi bilo dolgočasno, če bi vedno vedel kam moram? In koliko skrbi mi je prihranjenih, ker ne vem že vnaprej za neizogibne težave, pasti, nesreče! In pridem v križišče, pomislim koliko stvari še skrivajo vse te neprehojene poti, koliko novih izkušenj me še čaka, koliko novih ljudi bom srečal... In sem vesel, ker imam toliko možnosti.

Pa pridejo dnevi, ko te pot pripelje nazaj na isto križišče. Poskusiš novo pot in se vrneš. In tretjo. Četrto. Podvomiš, ali sploh katera vodi naprej, pomisliš na najhujše - da si se zmotil že leta nazaj, kilometre daleč. In si želiš, da bi na svetu obstajala samo križišča z dvema izbirama in samo poti, ki vodijo naravnost.

Bo kdo prišel mimo, pokazal pot? Ali vsaj hodil ob meni?

Iskalci

Iščemo. Zaklad. Včasih manj, drugič bolj zagnano. Občasno pa nas iskanje tako prevzame, da pozabljamo, kaj si pravzaprav želimo.

A nismo pravzaprav tudi mi sami zaklad, za katerega si želimo, da bi ga drugi odkrili?