Drugi dom

Koliko nam je Ljubljana domača? To vprašanje sem dobil od prijateljice v izziv, naj kaj napišem o tem... V tistem trenutku bi znal povedati marsikaj predvsem lepega, sem pa vesel, da sem še malo počakal in se vmes spomnil tudi na tiste ne tako prijetne strani, tako da bo ta prispevek bolj objektiven.

Oooo, domače!
Po nekaj letih študiranja, mesto že kar spoznaš. Bližnjo okolico stanovanja/doma, pot na faks, pot v center, nekaj prog trole... Občasno te pot zanese v Tivoli, pa na Plažo, s prijatelji se dobiš v kavarni v starem mestu, spet drugič se zapelješ čez mesto in jih obiščeš v njihovem študentskem "brlogu", najdeš si svoje bližnjice in načine, kako se izogniti gneči...
Pa te stvari sploh niso tako pomembne. Najlepše je druženje, spoznavanje, pogovori, odnosi... Na enem mestu je zbrano malo morje ljudi iz vseh vetrov, vsak s svojo zgodbo, s svojim mišljenjem, osebnostjo... Ja, predvsem odnosi in dogodki so tisti, ki dajo občutek domačnosti. In stvari, ki te spominjajo nanje... Tu se srečujemo s študentsko skupino, tam imamo pevske vaje, v tej kavarni smo se že večkrat dobili s prijatelji na prijetnem čajčkanju, v tem parku sem se predajal toplemu sončku, na tej klopci je sredi noči potekal globok pogovor, v to smer stanuje prijateljica, tu smo stali in prepevali, da so se turisti ozirali za nami, tukaj sva se s prijateljem vedno poslavljala in dolgo v noč razglabljala, ta vogal me spominja na...

Jaz, tujec
Mogoče bo kdo presenečen, a v vseh letih sem samo dva vikenda ostal v Ljubljani. Me preveč vleče domov, na lepše, kjer duša poje. Prvič sem se odhodu domov odpovedal zaradi bolezni drage osebe, drugič pa ostajam... danes. In že pogrešam dom. Pogrešam mir, naravo, počasen ritem, igranje klavirja, šumljanje Soče, pogrešam prijatelje, ki so odšli domov...
Prej sem zavil do centra in nazaj. A sredi množice ljudi sem se počutil osamljenega, tako tuje. Še huje je poleti, ko se mesto izprazni in ga zasedejo turisti. Brrr... Nisem človek za (veliko) mesto, rad imam umirjenost domačega kraja, kolone na cesti me živcirajo, pa hitenje... Ja, saj arhitektura je lepa, a brez ljudi prazna. Lahko grem v park, a kaj ko se še vedno sliši hrup mesta, sam v kavarni pa je prav bedasto sedet...


V Ljubljani res ne bi rad živel celo življenje. Kot študent pa je prav lepo - mesto je živo, polno študentov, srečuješ se s prijatelji iz vse Slovenije in... za vikend lahko greš domov! :)

Jesen, zima, pomlad, poletje

... meni so pa vsi letni časi všeč. vsak ima neki, kar nima noben drug in tisto ga nrdi specialnega in zato sm js zaljubljena v vsak letni čas posebi...
poletje mi je všeč, k je tko svetlo, toplo... tisti filing slanosti na koži, ki ga ne prenašam, mi prow polepša dan... sonček, ki mi kodra laske... voda, naj bo Soča al pa Nadiža, ki mi shladi po tisti grozni vročini... večerni sprehodi ob morju, sladoled na terasi ob plesni muziki... to mi je pr poletju všeč... in zagorelost moje kože... tista čokoladna barva, ki se opazi še zdej...
jesensko vreme je toplo, tudi če včasih dežuje... ko listje rumeni, rjavi, rdeči... te tople barve... mi je všeč it v naravo, se uležt na suho listje in gledat napol gole veje dreves...
pozimi se grejem v puloverčkih in zdraven pečk... ponoči se zavijem u kovter in ko pomislim na vs tisti mraz zunej, me greje še bolj... všeč so mi rdeči noski, ki kukajo iznad šalov... in sneg... mi je všeč tisti mrzu veter, posebno ko ga slišim in sm js na toplem...
in končno pomlad... ko je vse zeleno in cvetijo rožice... narava se prebuja in meni se zdi tako lepa in nedolžna... po dežju je umita, čista...

Upam, da mi prijateljica ne bo zamerila citiranje njenih besed iz zdaj že skoraj 4 leta starega mejla. A enostavno moral sem to objavit. Je to, kar čutim. Res, potreboval sem skoraj 4 leta, da sem v polnosti dojel njene besede, a sem jih. :)

Vedno mi je bilo poletje najlepši letni čas, zasnežene zime in cvetoče pomladi takoj zadaj, jesen pa nekakšno nujno zlo. A tudi jesen je čudovita, letos se prvič zavedam tega! Hvaležen sem, da imamo to srečo in doživljamo letne čase v vsej veličini - vroča poletja, pisane jesenske dni, zasnežene zime, cvetoče pomladi...


In najlepše...

ljubezen? ljubezen spada v vsak letni čas... mogoče jo vsi pripisujejo pomladi, ker se takrat rodi narava in naj bi se z njo tudi ljubezen.... ker sta obe nekaj najlepšega in najpopolnejšega... a ljubezen je topla kot poletno sonce, je topla kot jesenske barve listja in je topla, da nas v zimskem mrazu greje... ni samo pomladno čustvo... ljubezen je večna...
(N. V., v mejlu "o študiju, veri, časih in življenju...", 13.2.2004)

Sončna pesem

Minil je že skoraj en teden, odkar sem se sredi sivega dne odpravil čez mesto, in z odzvanjajočo mislijo "Živi življenje!" v glavi spontano sestavljal mojo različico sončne pesmi.

Hvala Ti za ta siv dan - vseeno je prav lepo. Hvala za ta zrak, naravo okoli mene. Hvala za to gospo na vozičku in moža, ki skrbi zanjo - dajeta zgled poguma in skrbnosti. Hvala Ti za ta mlad par in ljubezen, ki jo vžigaš med njima. Hvala Ti za vse hiteče, nemirne ljudi - vem kaj je mir. Hvala Ti za vse umetelne stavbe, čeprav so samo bleda senca umetnin, ki si jih Ti ustvaril - še bolj se zavedam tvoje mogočnosti. Hvala ti za gnečo na pločniku, zaradi katere sem moral upočasniti vožnjo - lahko sem videl ljudi na poti, jim pogleda v obraz. Hvala Ti za neskončne kolone avtov - za vsak srečno prevožen kilometer, za to, da nas varuješ, paziš na bližnje. Hvala Ti za rdečo luč na semaforju - lahko se bom malo odpočil. Hvala za ta vetrič, ki me sicer ovira pri vožnji, a prijetno hladi. Hvala ti za ta star par, ki počasi, a vztrajno, oprijeta pod roko stopata naprej - pripeljal si ju skupaj, zavedata se sreče, da sta lahko skupaj stopala skozi življenje, v zimi se grela ob toplini skupnega ognjišča. Hvala Ti za vsa spoznanja, kako skrbiš za nas. Hvala za pogovore, prijateljstvo, čudovite ljudi, ki mi jih pošiljaš na pot. Pa kaj, če je siv dan?! Hvala Ti za sonce, ki sije v meni!

I Believe in Love

Dixie Chicks - I Believe in Love

I made a promise to myself
Locked it away deep down inside
Told my heart we'd wait it out
Swore we'd never compromise
Oh I'd rather be alone
Like I am tonight
Than settle for the kind of love
That fades before the morning light

Silence stared me in the face
And I finally heard its voice
It seemed to softly say
That in love you have a choice
Today I got the answer
And there's a world of truth behind it
Love is out there waiting somewhere
You just have to go and find it

I believe in love, I believe in love
A love thats real, love thats strong
Love that lives on and on
Yes I believe in love
Yes I believe in love

Živi življenje!

Več čutenja! Manj razmišljanja.

Kdaj so se ti zadnjič lesketale oči?

Kdaj si zadnjič kakšno stvar naredil prvič?
Kdaj so se ti zadnjič lesketale oči?
(A.Šifrer)

Bolj kot se staramo, odraščamo in smo oh in sploh vedno bolj polni znanja, manj je stvari, ki bi jih srečali, videli, spoznavali prvič. Res, še vedno se učimo, hodimo na faks, nekateri poklici zahtevajo nenehno izobraževanje... A to so stvari, ki jih moramo delati zaradi preživetja. Zelo zelo malo stvari pa je takšnih, ki bi nas zaposlile z razmišljanjem, zagnanostjo, osebno željo, da bi jih spoznali, doživeli nekaj novega...

Posledica tega je, da nas zelo malo stvari osrečuje, razveseljuje, napolnjuje z otroškim veseljem, vžiga iskrice v očeh. Še posebno, če čakamo, da se stvari zgodijo same od sebe. Zato je koristno, da jih poiščemo sami. Pa čeprav je to samo razigranost, ko "ušpičimo kakšno neumnost". Preverjeno pomaga! ;)


ps: 99 objav nazaj, sem se prvič oglasil svetu na tem blogu.

Hiša?

Nočna modrost:

-Zakaj bi zidala hišo na teh temeljih, če lahko leživa na armafleksu in gledava zvezdice?
-Ker je pozimi mraz.

Vseeno pa je pred zidanjem pomembno, da si prepričan/a čutiš, da v tej hiši res hočeš živet.

Pazi!

Grozljivo je poslušati novice, prebirat črno kroniko. Čelno v tovornjak... Izsilil je prednost.... Ugasnilo mlado življenje... Trije mrtvi... Letos že x žrtev... Se nam res tako mudi na oni svet?!

Prosim, vozimo pametno! Tistih par minutk, ki jih pridobiš z nepremišljeno ali divjo vožnjo, res ne odtehtajo nevarnosti, v katero zaradi tega spravljaš sebe in druge!!!

Še bolj žalostno je, ko so žrtve nedolžni, nič hudega sluteči... Dovolj je nepazljivost, zamišljenost, sanjarjenje in...
Tukaj smo najbolj ranljivi pešci, kolesarji, rolerji... Čeprav se držimo pravil, se še vedno lahko zgodi nesreča in takrat je prepozno ugotavljati, kdo je kriv, zato:

Prosim, pazi! Vedno!
Tudi če sam/a mogoče ne ceniš toliko svojega življenja... ne pozabit, da so okoli tebe ljudje, ki jim ogromno pomeniš! Res, ljudje "nimamo pojma, niti najmanjšega pojma nimamo, koliko pomenimo ljudem okoli nas"... Verjemi... in pazi nase!

Bustres

Vožnja z avtobusom je stresna! Pa ne samo vožnja, tudi vse ostalo povezano s tem.

Oni dan sem se izjemoma* odpravil na avtobus, na drugi konec mesta. Bil je lep dan, kar smejalo se mi je. A bolj kot sem se bližal postaji, bolj sem postajal nemiren. Kaj če mi avtobus spelje pred nosom? Ga bom moral čakati pol ure? Zavijem v ulico, imam že pogled na postajališče, živčno oprezam za zeleno barvo... In na postajališču, kakšnih 100m naprej res zagledam avtobus. Naj stečem? Ne, odpeljal mi bo pred nosom... Zakaj stoji? Mogoče pa ga ujamem... Ja, grem! Ne, je že štartal! Upočasnim korak, mirno pogledam na avtobus, ki odpelje mimo mene. Bom pa malček počakal. Saj se mi ne mudi. Imam še kakšnih 50m. Nenadoma pa zagledam še eno vozilo znane zelene barve. Je to res moja trola? Ne, sigurno je druga linija... Ampak... Ja, prava je! Dve zaporedoma! Naslednja bo gotovo šele čez pol ure! Poženem se v dir, srce prestavi v višjo prestavo, avtobus dosežem ravno v trenutku, ko hoče voznik speljat. Koliko stresa! Se me bo usmilil? Mi bo speljal pred nosom?! Na srečo sem se mu približal od spredaj in me je videl. Privlečem se na bus, zadihan padem na stol in si obljubim: Nikoli več! No... samo v skrajni sili!

Še dobro, da sem se vračal s kolesom...


*Dejansko se zelo redko zgodi, da bi šel na avtobus. Tokrat sem šel iskat moje kwlo, ki sem ga posodil prijateljici.

Trdnost

Očetovstvo mora biti naporno delo. Medtem ko je mama sinonim za toplino, ljubezen, odpuščanje, nežnost, mora tata včasih udarit po mizi, pokazat odločnost, biti "ta grd", prepovedati, ukazati. Seveda je idealno, če sta oba starša enotna in delujeta skupaj, a ponavadi je vedno tako, da je en bolj popustljiv kot drugi.

Da ne omenim "sramote", ki jo očetje/starši delajo pubertetnikom. Saj smo vsi šli skozi obdobje vprašanj "Kako se lahko tako pameten otrok (beri: jaz) rodi tako neumnim staršem?!", ane? :D
Tudi meni je bilo večkrat neprijetno, bil sem v zadregi. A sem hvaležen tatu tudi za to. Pokazal mi je namreč, da tisto kar se drugim zdi "normalno", ni nujno tudi najboljše. Zgled trdnosti, zvestobe sebi.

Vem. Če bo Bog dal in bom kdaj tata, bom tudi jaz kdaj pa kdaj spravljal svoje otroke v zadrego, jim delal "sramoto". A upam, da jih bom naučil vsaj tega, kar sem se sam naučil. Predvsem pa si želim, da bi tudi skozi trdnost in odločnost začutili tisto, kar je najpomembnejše - ljubezen.