sobota, 23. junij 2007

Pri nas je lepše...

Za nami je prvi zares vroči teden. Kako lepo je priti domov iz razgrete Ljubljane! Vse se mi samo še lepše zdi.

Včeraj sem bil po dolgem času spet v Gorici (ko rečem Gorica, mislim na Novo Gorico, zamejska je za nas "stara Gorica") in začutil kar malo nostalgije po srednješolskih časih. Prav luštno mestece je, malček mediteranskega duha ima, tempo je za občutek počasnejši kot v večjih mestih, ljudje se počutijo bolj domače, lepo je slišati Dornberškovce, Brice, Kanalce, Goričane, Mirence, Goricijane*... kako se vsak v svojem narečju pogovarjajo med sabo... Škoda le, da v "mestu vrtnic" vse preveč stavijo na igralništvo, ki sicer prinaša bajne denarje, a tudi nezanemarljive slabe posledice...


Ne morem si pomagat, da ne bi spet pisal o naravi, vsem lepem kar nas obdaja... Že včeraj me je prijetno presenetil svež večer. Ja, nekaj najlepšega so poletni večeri pri nas, ko začne po Soči prijetno pihljati in se ohladi. Hribi in gozdovi potonejo v mrak, ostanejo le še obrisi, ki najprej ostro začrtajo mejo med nebom in zemljo, počasi pa se tudi ti izlijejo, izgubijo svojo ostrino... Odhaja dan....

Začne se romantika... Rože zaplavajo, drevesa se zazibajo v spanje, oblaki zasanjajo bežijo čez nebo, lastovke v gnezdu pod streho začivkajo svoj "lahko noč" medtem ko črički in škržati šele začenjajo svoj koncert, v daljavi se sliši šumljanje Soče... Vse to pa na nebu budno spremlja Luna, šteje svoje zvezdice... in se čudi ljudem, ki kot z zaprtimi očmi bežijo, se ne zavedajo lepote, ki jih obdaja... Zapirajo so v svoje kletke, prižigajo luči... Prizori za zavesami... Verjetno komaj čaka, da se ljudje končno spravijo spat in nastopi spokojen mir in tišina. Mogoče jo celo daje nostalgija po časih pred elektriko, ko je s svojo svetlobo nežno božala v temo zavito Zemljo. ;)


Res me zanima, kolikim ljudem tako kot meni zapoje srce ob tem?


Slovarček:
*Gorica = Nova Gorica
*stara Gorica = Gorica/Gorizia
*Goričani - prebivalci Gorice
*Goricijani - prebivalci stare Gorice

10 komentarjev:

Mateja pravi ...

Iii,romantična duša :)

Se strinjam,da je vse premalo ljudi,ki ne opazijo naravo,kako lepa je.

Nikolina pravi ...

Zapoje srce. Še posebej, če si v tistem času s svojo boljšo polovico :D

jAKOB pravi ...

Se strinjam,da je vse premalo ljudi,ki ne opazijo naravo,kako lepa je.
misliš premalo ljudi, ki opazijo?

Zapoje srce. Še posebej, če si v tistem času s svojo boljšo polovico :D
nekateri nimamo take sreče... se pa vseeno trudimo uživat take trenutke, čeprav vemo, da bi lahko blo že lepše...

Mateja pravi ...

ups,moja napaka :D opazijo ja :D

Nikolina pravi ...

jakob, boljša olovica pride nepričakovano!

Anonimni pravi ...

prav res je čudovita ta narava:) čudoviti so občutki, ki jih prebuja v meni:) prav res je drugače, kot pravi nikolina-biti z nekom, ki te ima rad...a lahko je to prijatelj ali pa morda le zavest, da ga imaš in lahko računaš nanj...takrat se ti zdi, da je nekaj v zraku, kot pravi Tone Pavček:
Lepega. Nežnega.
Mimobežnega.
Nekaj je v zraku.
Čuti se. Sluti.
Kot dih in drget.
Kot šum in šepet
v slednji minuti.
Nekaj je v zraku.
Kot vonji cvetlic,
kot lučke kresnic
svetlečih po mraku.
Nekaj je v zraku,
kar odseva v očeh,
kar odmeva v ljudeh
na vsakem koraku.
Je to za pesem
skrivnostni navdih?
Ali ljubezen?
Njen dih in vzdih?
o...polno ljubezni...mislim jaz...pa ne le tiste, ki je v odnosih...temveč tudi Stvarnikove, ki veje iz vesga ustavrjenega:) o, zelim si, da bi le znala, da bi znali videti vse to:)

jAKOB pravi ...

ooo, res lepa pesmca! hvala :)

se midva slučajno poznava? ;)
dejte se prosim podpisat vsaj z imenom, da ne bo tako brezosebno.

Nikolina pravi ...

Ta Tone Pavček je car!

Anonimni pravi ...

Še eno pesem bi rada delila z vami. Zadnje čase spet berem poezijo in tale Minattijeva pesem je napravila vtis name...ker je tako resnična...ko te namreč prežema ljubezen je res vse drugače. Spremninja te. Ti daje polet...in vse okoli tebe dobi smisel:)

"Odkar vem zanjo,
imajo dnevi modre oči
in vode barvo njenega krila.

Odkar vem zanjo,
veter šumi njen glas
in rože njene besede govore.

Tako rad imam te poletne oblake:
njene korake so spremljali,
ko je čez trave večerne prišla.

Tako imam rad te vrbe ob vodi,
zamišljene v tiho,
nežno pravljico o njej.

Nihče ne ve, kaj šepetajo.
Samo jaz.
In se smehljam.

Odkar vem zanjo,
sem kot avgustovska noč:
miren, poln zvezd in daljav.

Naj bodo tudi za vas vsi dnevi pisani in mavrični-posebni:, ker nosite v srcu ljubezen-do kogarkoli že-do fanta ali punce, do staršev, brata, sestre, prijateljev, dela, ...in oh, do Boga:)

Kati:)

kati:) pravi ...

da vidim, če deluje:)