Slonim na oknu, kot da premišljujem...

Slonel sem na okenski polici, gledal na ulico, vdihoval svež večerni zrak... Možgančkom je kisik dobro del. Veselo so mleli. Pospravljali stvari na svoje mesto.

Postavljamo se na noge. Malček zdihujemo, a zbiramo pogum za nov korak. Gremo naprej! Proti zvezdam! Ker še nismo odkrili tega, kar iščemo.

Everybody Hurts

Kako?! Zakaj?!

Kako razločiti glas srca od pameti, ki razmišlja o globinah in zveni kot srce?!

Kako veš, da si nekaj zares našel?! Kaj pa, če najdeš tako dober približek, da razlik ni opazit?! Bojo sploh kdaj prišle na dan?! Original sploh obstaja?!

Zakaj nekatere stvari zvenijo smešne, ko o njih razmišljaš, so pa obupne, ko jih doživljaš?!

Zakaj v življenju obstajajo geometrijski liki?!


Kaj bo jutri, nočem razmišljati. Dovolj je dnevu lastna teža.

Brez naslova

Rad imam dvomestne številke. Še posebej tiste v indeksu ;)
Danes je moj indeks bogatejši še za en vpis z dvomestno številko. Jupi! Po celem semestru sprotnega delanja nalog, dnevih piljenja programa ter skoraj 4 urnem izpitu/zagovoru, lahko rečem, da zasluženo!

Vesel sem. Res.
In ne bom si pustil pokvariti tega veselja s poslušanjem (v celofan zavitih) očitkov. Ker vem, da nisem (samo) jaz kriv.

Trudim se. A prijateljstvo se gradi skupaj. S prilagajanjem, razumevanjem, sprejemanjem.

Prijatelju

Želim si, da se tvoja in moja sreča ne bi nikdar izključevali.

Nitke

Nekje sem zasledil misel (al sem idejo dobil v napovedniku tega filma?), da smo ljudje kot marionetne lutke. Imamo nitke ;)

In res. Bližje smo drug drugemu, večja je nevarnost, da se z nitkami prepletemo, zapletemo, celo zavozljamo in morda obležimo negibni, povezani kot snop in nemočni. Zato si je potrebno vsake toliko vzeti tudi čas za razpletanje. Ne nujno do popolne osamosvojitve.

Ja, z nekaterimi ljudmi je res potrebno razvozljati vsako vez, v sili celo kakšno prerezati. Drugače nas te niti zadušijo, zasužnijo.

So pa tudi ljudje, s katerimi je dobro ostati vedno vsaj malo povezan. Toliko razvezan, da se svobodno giblješ in da ne omejuješ svobode drugega. In toliko povezan, da veš, da imaš v najbolj težkih trenutkih vedno nekoga "na vezi", v primeru stiske bližnjega pa je mogoče prav tvoja tista nitka, ki se jo oprime in ponovno vstane.

3:41

Ura je kazala 3:41, ko sem se še tretjič obrnil, pogledal na mobitel in zavzdihnil. Bil sem totalno crknjen, pa kar nisem mogel zaspat. Preveč stvari je v glavi. In srcu. Počutim se, kot da mi bo zdaj zdaj nekaj razgnalo. Pomirja me edino dejstvo, da ne obžalujem nobenega dejanja, ki je privedlo do tega trenutka. Ker sem delal s srcem.

Easy going?

Včeraj me je presenetila izjava (je sicer bila v nekem kontekstu), da sem "easy going". Tega namreč nikoli ne bi rekel zase. Že to, koliko mi je ta izjava dala mislit, kaže nasprotje temu.

Ja, res je, kar se tiče faksa in stvari, ki jim ne dajem velikega pomena, se res ne preveč sekiram, si rečem, da bo že nekako šlo. Tisto kar mi res pomeni, pa mi daje mislit, okupira misli tudi po več dni, me grize, sili k razmišljanju... in iščem, jočem, se sprašujem...

Res mi je dalo mislit to včeraj in tako sem ugotovil še nekaj. Očitno so tudi stvari, o katerih mogoče nočem razmišljat in zato izgleda, da se ne sekiram. So stvari, ki se jih tako zelo bojim, da mi je tesnobno mislit na njih. In bi zbežal... ne mislil na to. Čeprav vem, da ubežati ne morem. In sem hvaležen, kljub vsej tesnobi, če me kdo opomni tudi na te stvari, da sem prisiljen o tem razmišljat.

?!

Kako je mogoče, da v dveh zaporednih večerih dobiš tako nasprotujoča si namiga?!
Zakaj me mika, da bi zbežal?!

Ne, nočem bežanja. (In nočem hitenja.) Hočem sam ugotoviti, katera smer je prava!

Odločitev

Danes sem hotel pisat o odločitvi. O tem, kako sem se odločil, da grem. O tem, da bom (če bo šlo vse po sreči) 4 tedne poletnih počitnic namenil za enkratno priložnost biti na drugem koncu zemeljske oble, spoznavati ljudi in njihovo kulturo, jim podariti košček sebe, dobiti v zameno samo preprost nasmeh, a nasmeh, ki je vreden še ogromno več kot vse kar sam daješ!

Želja ostaja. Se je pa danes v nekem trenutku pojavil strah. Strah pred tem, da ne bi zmogel. Zanimivo, ko sem ta pomislek slišal iz drugih ust, sem se samo nasmehnil. Tako iz srca pa...

Vem, da je ta strah dober. Kar je še zadnji preizkus, če mislim resno. Ker bo pomagal k pravi odločitvi.

At Your Side

The Corrs - At Your Side

When the daylight's gone and you're on your own
And you need a friend just to be around
I will comfort you, I will take your hand
And I'll pull you through, I will understand

And you know that

I'll be at your side, there's no need to worry
Together we'll survive through the haste and hurry
I'll be at your side
If you feel like you're alone, and you've nowhere to turn
I'll be at your side

If life's standing still and your soul's confused
And you cannot find what road to choose
If you make mistakes (make mistakes)
You can't let me down (let me down)
I will still believe (still believe)
I will turn around

And you know that

I'll be at your side, there's no need to worry
Together we'll survive through the haste and hurry
I'll be at your side
If you feel like you're alone, and you've nowhere to turn
I'll be at your side

I'll be at your side
I'll be at your side
You know that

I'll be at your side, there's no need to worry
Together we'll survive through the haste and hurry
I'll be at your side
If you feel like you're alone, you've got somewhere to go,
'Cos I'm right there
I'll be at your side, I'll be right there for you
(Together we'll survive) through the haste and hurry
I'll be at your side
If you feel like you're alone, you've got somewhere to go,
'Cos I'm at your side

I'll be right there for you
I'll be right there for you, yeah
I'm right at your side

Narobe svet

Danes je Ljubljano prvič letos zares obiskalo sonce. Je bilo res lepo, sveže, ozračje umito, lepo se je videlo Kamniške Alpe. Koliko pripomore lepo vreme k dobremu vzdušju!

Poln tega vzdušja sem se veselil odhoda domov. A bolj kot smo se bližali domu, bolj je izginjalo. Že na Razdrtem nas je pričakala megla. Ja, naši kraji so trenutno zaviti v meglo in vlago! Obup! Narobe svet! (Ponavlja se lanski obupen, topel in vlažen januar. Če to ni dokaz podnebnih sprememb!)

In nato preberem še zapis od prijateljice:

In ta Lublana dons je čiz mim :) ni več vlažna, je tko suha in sveža, hladna, luna sije, rebrasti oblački v soju so in prve zvezdice ... :)

Aaaarrrgh! Kako pogrešam burjo, ki bi razpihala to vlago, na nebo spustila sonce, ponoči luno in zvezdice, pa prinesla svež in mrzel zrak!

Tudi jaz živim

Kako to vem?

Tako pravijo.
Ne ravno dober dokaz.

Cogito ergo sum.
Filozofija se mi je malček zamerila, saj je ogromno primerov, ko nek filozof reče eno, drugi pa popolnoma drugače/nasprotujoče, problem pa ni nič manjši. Vseeno so mi določene stvari všeč, rad tudi včasih kaj "pofilozofiram". V spominu iz srednje šole pa mi je prav gotovo najbolj ostal ravno Descartesov izrek. Ja, razmišljam. Sem. Živim. In občasno misli delim z vami, tu na blogu.

To čutim.
Čutim lakoto, bolečino, strah... čutim veselje, mir, hrepenenja... Občutil sem bedo življenja, doživel sem trenutke čiste sreče. In poznam pot vmes.

Barve.
Na svoj način ustvarjam svoje življenje in ga barvam. Razigranost daje žive odtenke, to ga loči od drugih. Zaman boste sicer iskali kričečo roza barvo. A barve so. In poslikava je edinstvena.

Ljubim.

Študentski sindrom

Znano je, da ljudje radi obveznosti odlašamo in se jim izogibamo, dokler nam ne teče voda v grlo in jih hočeš-nočeš moramo narediti. Še posebej to velja za študente - po "nas" je pojav celo dobil ime - študentski sindrom.

V zadnjih dneh je mogoče zaslediti povečano koncentracijo tega sindroma. Na srečo ima tudi pozitivne učinke. Ko se izogibamo obveznostim, se oprimemo "rešilne bilke" - delamo vse drugo razen tistega, kar bi morali. In tako se zgodi, da je kar naenkrat soba počiščena, miza po več mesecih le dočaka pospravljanje, mama se čudi nad našo pridnostjo pri opravljanju domačih opravil, najde se čas za čiščenje in polnjenje glasbenih in filmskih arhivov, urejanje fotografij, odpisovanje mejlov...

Šele tik pred zdajci, ali ko začne zmanjkovati stranskih poti, se vdamo v usodo in se iz samega dolgčasa posvetimo obveznostim...

Ali pa se samo meni to dogaja?

Zima?

Kot kaže, bo ta januar spet tako "ne-zimski" kot lanski. Mi hočemo mraz in sneg!

No, po eni strani dež niti ni tako moteč, če imaš za delat seminarske. In prekrasen je občutek, ko greš zvečer malo razmigat noge in se sprehajaš po mirnih, temnih ulicah, poslušaš škrebljanje kapljic...

Protihrupna okna pa imajo eno slabost: dušijo tudi nežno škrebljanje dežnih kapljic. Ah, nič ni popolno...

To Love You More

Božanska. Muzika, da ne bo pomote :)

Zlata ribica

Danes sem bil malček podoben zlati ribici. Ne po rumeni barvi, ampak po slabem spominu. Kot da ne bi pred manj kot mesecem dni razmišljal o tem, da se moram prijateljem naučit pokazat tudi to, če sem čudne volje, "štuf" in bi rad odšel... Hvala za opozorilo, se bom trudil, da mi to čim prej le pride v glavo. Malček potrpljenja pa le prihranite :)

Poslednji mega žur

Tema je že nekoliko stara, a sem šele zdaj dobil čas in navdih za jo spisat.

Konec novembra in začetek decembra so po faksih hodili agenti turističnih agencij "za mlade" in vabili bodoče absolvente na absolventski izlet. Takšne stvari me nikoli niso preveč zanimale, zato sem se odločil predstavitev preskočit. Ker pa so bili zelo vztrajni in prišli celo 2x, sem se odločil, da potrpim in spoznam, kaj bom "zamujal".

Sledila je klasična predstavitev tovrstnih izletov, po principu:

• navduši jih
  
• pokaži filmček peščenih plaž, nasmejanih obrazov, ogorelih mladih teles...
  
• poudari, da se mudi s prijavami
• omeni "mega" popust za prijave v naslednjih 3 dneh

Vse lepo in prav. Jaz pač ne uživam v tem, da se ga 10 dni nalivaš, čez dan pa se pražiš na plaži (ja ja, vem... posplošujem, poenostavljam) - še posebej brez prave družbe, nekateri pa potrebujejo prav to. In po napornem letu in izpitih si to tudi zaslužijo. Ne gledam postrani nobenega, ki se je odločil za to. Zmotil pa me je odnos agentov, pristop do nas, študentov. Se je samo meni zdel posmehljiv, samovšečen, podcenjevalen? V stilu: "Še teh par naivnih študentov prepričamo, pa smo na konju. Ne rabijo niti razmišljat, bomo mi za vse poskrbeli, pole pa jih obrali."

Samo nekaj puhlic:

• "To je vaš zadnji velik žur. Potem bo prišla služba in bo konec z žuranjem." ~ Khm, je kdo pomislil, da imamo še to in najmanj eno celo absolventsko leto? Pa na to, da ima marsikdo ambicije vpisati podiplomski študij? In kje piše, da je študentski status predpogoj za dober žur?!
• "To je vaš zadnji velik žur... Po povratku nazaj, organiziramo vsak mesec velik žur za vse udeležence absolventskih izletov." ~ Komentar ni potreben.
• "Tu imate katalog, poglejte si destinacije in termine... Prijavite se skupaj. Za vas prijave že zbira X Y, na strani x izberite ta program, od xx-yy.9,2008, ladja je že zasedena, gremo letalo-letalo." ~ Hm, za kaj že rabim katalog?
• ...
  

Res bi se morali odnosi s kolegi drastično spremenit na boljše, da bi požrl zgoraj omenjeno in se odločil za absolventski izlet. Vi pa le uživajte, vam privoščim.

ps: Da ne bo pomote: na maturantskem izletu sem bil, družba je bila dobra in smo se imeli super. In sem vesel, da sem šel. Danes bi se odločil enako.

Je ljubiti težko?

Od prijateljice sem dobil kratko vprašanje: "Je ljubiti težko?"

Skoraj sem na hitro zinil odgovor, potem pa se zamislil... Je preprosto, ker to pač dela srce "samo"? Je težko, saj ljubezen ni samo ljubezen do tistih, ki nam jo vračajo?

Nekako sem prišel do naslednjega. V vsakem človeku je želja po ljubezni, tako po "biti ljubljen", kot tudi po "ljubiti". Ovirajo pa jo druge stvari: sebičnost, pričakovanja, slabe izkušnje, strah pred ranjenostjo...

Težko je pravzaprav samo to: znebiti se teh stvari.
Potem je ljubiti povsem enostavno.

Sprejemanje

Pred spanjem mi je na misel prišlo naslednje:
Pravo sprejemanje ni v tem, da se spremeniš, prilagodiš,
ampak da si to kar si in v tem kar si sprejemaš druge v tem kar so.

Pa še ena čudovita misel mi hodi po glavi:

Največja sreča v življenju je prepričanje, da smo ljubljeni zaradi tega, kar smo; še več, kljub temu, kar smo.
(V. Hugo)

Zares si želim, da bi nekoč v polnosti to čutil.

Kronična bolezen

Alergija vedno bolj spominja na kronično bolezen, ki se pojavlja periodično 2x letno - v času poletnega in zimskega izpitnega obdobja. :-P

Dodana vrednost

Leto 2007 se je odpeljalo mimo. Ostajajo le spomini in hvaležnost za vse lepo.

V pravkar minulem letu se je zgodilo res ogromno stvari. Lepih, zanimivih, že videnih, novih, težkih, globokih... Pa toliko občutkov... veselja, žalosti, strahu, miru, ljubezni, sreče, hvaležnosti, prijateljstva, hrepenenja...

Najlepše je bilo prav gotovo od avgusta naprej. To se zelo verjetno opazi tudi na tem blogu, saj so bili jesenski prispevki večinoma polni veselja, hvaležnosti, zagona. Oktobra sem razmišljal o veselju, s hvaležnostjo ugotavljal, kako so prijatelji s toplino izbrskali moje skrite lastnosti na dan. Hm, danes se mi zdi kar nekam egocentričen prispevek, čeprav vem, da izraža mojo iskreno hvaležnost prijateljem za vse, kar smo skupaj doživljali. Že nekaj časa namreč ugotavljam, da to kar sem danes jaz, ni samo tisto "odkritje", ampak je še kup lastnosti, ki so se oblikovale v zadnjem času, brusile v globokih prijateljskih odnosih. Nekakšna dodana vrednost.

Ja, rastem. Še vedno. In lepo je rasti v družbi prijateljev!
Hvala vam za čudovito leto!