Veselje

Nikoli se nisem imel za pretirano resnega, zadnjih nekaj mesecev pa sem večkrat slišal, da sem se spremenil, da sem bolj vesel, da se več hecam... Malo mi je dalo mislit in ugotovil sem, da to drži. A stvar je malček drugačna...

Po koncu srednje šole, kjer smo se v razredu dobro razumeli in veliko smejali (posebno ure telovadbe, ko smo igrali nogomet, so bile polne smeha), sem prispel v belo Ljubljano. Kljub mnogim lepim trenutkom pri zboru in študentski skupini sem postal nekoliko zadržan. Dogajalo se je, da je v pogovoru nastala mučna tišina, stvari nisem znal obrnit na hec, prav gotovo nisem sodil med ljudi, ki znajo zabavat ljudi, poskrbet za dobro vzdušje... Če je do tega prišlo, sem seveda sodeloval, nikakor pa nisem bil pobudnik. Povrhu sem se še spraševal, ali je moja pot prava, iskal voljo do študija. In tak sem se v spomin vtisnil študentski družbi...

No, zadnje čase pa sem deležen čudovitega prijateljstva, družbe v kateri se res počutim sprejetega takega kot sem. Počasi je zato na dan spet prišel moj pravi JAZ. Del mene pa je tudi odprtost, razigranost, moj smisel za humor... kar so drugi opazili.

Kaj naj rečem? Hvala vam prijatelji, da ste na dan izbrskali... mene! Hvala vam, da me vedno znova presenečate, da sem smel z vami preživeti najlepše dni počitnic, da sem z vami lahko to kar sem. Rad vas imam!


ps: To razmišljanje je večinoma nastalo med današnjim kolesarjenjem. Gibanje na svežem zraku poživlja srce in duha :)