Če sem se zadnjič počutil praznega, me trenutno prevzema tesnoba. V meni je tisti neprijetni občutek, da se meni bližnji ljudje počasi a vztrajno poslavljajo in da neizbežno tudi zame prihaja čas, ko se bom moral posloviti od določenih ljudi, stvari, dejavnosti. Hja, ta bo predrzna, ma verjetno je nekaj podobnega na stara leta, ko šteješ preživele iz svoje generacije. Trenutno seveda ne gre za tako usodne korake, a podobnosti je kar nekaj.
Nič v našem življenju ni stalnega, pa se vseeno navežemo in potem s tesnobo opazujemo, kako nam stvari polzijo iz rok. Prihajajo novi ljudje, mlade moči in pri sebi razmišljaš kako lepo, da ima naša skupina/zbor/država/organizacija prihodnost, pa čeprav praktično vsaka generacija postavlja nove temelje, dela na novo in ji je redko kdaj zares mar za preteklost, tradicijo in svoje predhodnike, kvečjemu se kdaj pohvali z njihovimi zaslugami. In če gre novim generacijam še tako dobro, nikakor ne morejo nadomestiti občutkov iz časov, ko si s svojimi sodobniki aktivno sooblikoval stvari. Seveda se lahko s ta novimi prav lepo razumeš, a enostavno ni isto. Težko je, da ne bi obujal spominov kako smo se včasih imeli fajn in primerjal, to pa neizbežno vodi do tega, da postaneš starina, ki jo je povozil čas.
Seveda pa velja, da ti nekatere dejavnosti več pomenijo kot druge ter da so ti nekatere osebe veliko bolj blizu kot druge in jih boš tudi veliko bolj pogrešal. Za nekatera slovesa si po svoje še kar nekako vesel, ker se odprejo nove možnosti, imaš čas za nove izzive. Pri drugih pa nastopi samo neprijetna tesnoba in želja po oklepanju preteklosti in sedanjega trenutka.
Sam se štejem med tiste, ki imajo občutek za skupnost in močan čut pripadnosti, zato mi v to ni težko vlagati časa in vztrajati do konca, dokler sodelovanje res ni več mogoče ali začutiš, da je nastopil čas za slovo. Na žalost to tudi pomeni, da se rado zgodi, da se poslavljaš med zadnjimi. (Nekakšen stoleten starček, ki je preživel večino svoje generacije.) In taka slovesa so po mojem med najtežjimi. Kar nekako zavidam tistim, ki se poslovijo zgodaj. Prihranjeno jim je marsikatero poslavljanje prijateljev, poslovijo se od svojih kolegov/prijateljev in ne od "tujcev", manj časa pomeni tudi manj spominov in navezanosti...
S koncem leta že vem, da bom zaključil sodelovanje pri nekaj dejavnostih. Ne morem in nočem pa se posloviti od preveč stvari naenkrat. Bilo bi preveč sprememb.
sreda, 18. marec 2009
četrtek, 12. marec 2009
Zlati nič
Zlate škatle smo, sijoče. Na zunaj okrancljane, nasmejane. Kupímo, kar želimo, pomanjkanja ne trpimo. Zlato se sveti.
Prazne škatle smo mi, votle.
Ne zahajamo v globine, kaj bi tam počeli?! Zadnjič sem poškilil tja, bilo je temno. Ah, saj tako tako sploh časa nimam! Zunaj je lepo in sonček sije!
Tako prazno se počutim zadnje čase.
In včasih ... praznina kriči.
Prazne škatle smo mi, votle.
Ne zahajamo v globine, kaj bi tam počeli?! Zadnjič sem poškilil tja, bilo je temno. Ah, saj tako tako sploh časa nimam! Zunaj je lepo in sonček sije!
Tako prazno se počutim zadnje čase.
In včasih ... praznina kriči.
sreda, 11. marec 2009
torek, 10. marec 2009
Dan moških
Danes je naš praznik. Za vse mučenike je tukaj ena pesmica.
[Iztok Mlakar - Žena al flaša]
ps1: Ženske, ne si tega preveč vzet h srcu. ;)
ps2: Minister za zdravje opozarja, da je prekomerno pitje alkoholnih pijač zdravju škodljivo.
ps3: Priporočam, da si kupite originalni Mlakarjev CD (še boljše pa kar vse 4). Je vreden vsakega evra.
[Iztok Mlakar - Žena al flaša]
ps1: Ženske, ne si tega preveč vzet h srcu. ;)
ps2: Minister za zdravje opozarja, da je prekomerno pitje alkoholnih pijač zdravju škodljivo.
ps3: Priporočam, da si kupite originalni Mlakarjev CD (še boljše pa kar vse 4). Je vreden vsakega evra.
ponedeljek, 9. marec 2009
Koncert
V okviru Festivala študentske kulture, je bil danes zvečer koncert študentskih pevskih zborov. Z veseljem sem šel poslušat in imel kaj slišat. Vrstni red nastopajočih je bil sestavljen nekako od resnih do manj resnih :). Pa poglejmo.
Kot prvi so na oder prišli pevke in pevci APZ Tone Tomšič. Mrtvo hladno so v nulo odpeli pripravljeni pesmi. Ok, pevec njihovega kova je najverjetneje slišal finese, ko kaj ni povsem štimalo, v ušesu malenkost nadpovprečno kritičnega poslušalca pa je izzvenelo odlično. Še posebej, ker niso pretiravali z "visoko umetnostjo", ki je na meji poslušljivega. Občasno jih je prav lepo poslušat, stalno v njihovi sredi pa ne vem če bi zdržal.
Moško energijo in primorski duh so prinesli pevci PAZ Vinko Vodopivec1. Klasika. Zven moškega zbora ima svoj čar. Le tenorjem na trenutke zmanjkuje sape. Največji vtis pa so vtisnili s svojim (tradicionalnim?) izvenkoncertnim prepevanjem - še dolgo po koncu se je iz preddverja in izpred filharmonije slišalo domoljubje, upornost in žabe ;). Pa da se še malo pohvalim - tako Vinko Vodopivec kot tudi prvi zborovodja tega zbora, Anton Nanut, izhajata iz naših krajev.
Najlepše presenečenje večera je bil Študentski zbor Fakultete za upravo2. Zelo dober zbor glede na to, da vsi pevci prihajajo iz iste fakultete. Izbor je bil odličen, povsem po mojem okusu - priredbe argentinske(?) narodne, Beatlesove In My Life ter črnske duhovne. Škoda le, da jim zmanjka moči za pošten forte.
Osti Jarej so poživili dogajanje s svojo barvitostjo, gibanjem in željo ostati mlad. Zbor je primer, kako lahko sposoben zborovodja (študent AG) veliko naredi, četudi nima na razpolago širokega izbora pevcev z vseh koncev države. Na žalost manjka uravnoteženosti v glasovih. Ni mi všeč, če se iz sicer zanimivega večglasja ne prepozna glavne melodije.
Hm, naslednji nastopajoči, Vokalna skupina Xplozion, so mi bili še najmanj všeč. Ne zaradi slabega petja, še zdaleč ne. Nihče ne dvomi o njihovi glasbeni podkovanosti. Gre bolj za način, pristop do gledalcev. Fantje so za moje pojme (no, vsaj oba Kozlevčarja) malček preveč zagledani vase. Pri nas, kjer se take skupine šele uveljavljajo, se to lahko grejo, če pogledamo širše, pa z ničemer posebej ne izstopajo. Jih je bilo pa vseeno fajn poslušat.
Kot zadnji so nastopili Pushluschtae, poleg prej omenjenih, ljubljenci ženskega občinstva ;). Na koncertih3 imajo večkrat problem s pravilnim ozvočenjem, uravnoteženostjo glasov, posledično pride občasno tudi do zgrešenih tonov. Danes je bilo kar v redu, vseeno bi soliste lahko dali še bolj naglas. Vsekakor pa so fanje pojave. In ja, nedvomno od vseh njihovih izvedb/priredb zmaga Le za te.
Za zaključek: Slovenci imamo ogromno zborov, od tega veliko zelo kvalitetnih, že med študentskimi, na kar smo lahko upravičeno ponosni. Še naprej gojimo to in predvsem pojmo z veseljem!
1 za uradno stran so očitno pozabili podaljšati domeno
2 na žalost zastarela stran
3 če lahko o tem sodim po 2-3 slišanih nastopih
Kot prvi so na oder prišli pevke in pevci APZ Tone Tomšič. Mrtvo hladno so v nulo odpeli pripravljeni pesmi. Ok, pevec njihovega kova je najverjetneje slišal finese, ko kaj ni povsem štimalo, v ušesu malenkost nadpovprečno kritičnega poslušalca pa je izzvenelo odlično. Še posebej, ker niso pretiravali z "visoko umetnostjo", ki je na meji poslušljivega. Občasno jih je prav lepo poslušat, stalno v njihovi sredi pa ne vem če bi zdržal.
Moško energijo in primorski duh so prinesli pevci PAZ Vinko Vodopivec1. Klasika. Zven moškega zbora ima svoj čar. Le tenorjem na trenutke zmanjkuje sape. Največji vtis pa so vtisnili s svojim (tradicionalnim?) izvenkoncertnim prepevanjem - še dolgo po koncu se je iz preddverja in izpred filharmonije slišalo domoljubje, upornost in žabe ;). Pa da se še malo pohvalim - tako Vinko Vodopivec kot tudi prvi zborovodja tega zbora, Anton Nanut, izhajata iz naših krajev.
Najlepše presenečenje večera je bil Študentski zbor Fakultete za upravo2. Zelo dober zbor glede na to, da vsi pevci prihajajo iz iste fakultete. Izbor je bil odličen, povsem po mojem okusu - priredbe argentinske(?) narodne, Beatlesove In My Life ter črnske duhovne. Škoda le, da jim zmanjka moči za pošten forte.
Osti Jarej so poživili dogajanje s svojo barvitostjo, gibanjem in željo ostati mlad. Zbor je primer, kako lahko sposoben zborovodja (študent AG) veliko naredi, četudi nima na razpolago širokega izbora pevcev z vseh koncev države. Na žalost manjka uravnoteženosti v glasovih. Ni mi všeč, če se iz sicer zanimivega večglasja ne prepozna glavne melodije.
Hm, naslednji nastopajoči, Vokalna skupina Xplozion, so mi bili še najmanj všeč. Ne zaradi slabega petja, še zdaleč ne. Nihče ne dvomi o njihovi glasbeni podkovanosti. Gre bolj za način, pristop do gledalcev. Fantje so za moje pojme (no, vsaj oba Kozlevčarja) malček preveč zagledani vase. Pri nas, kjer se take skupine šele uveljavljajo, se to lahko grejo, če pogledamo širše, pa z ničemer posebej ne izstopajo. Jih je bilo pa vseeno fajn poslušat.
Kot zadnji so nastopili Pushluschtae, poleg prej omenjenih, ljubljenci ženskega občinstva ;). Na koncertih3 imajo večkrat problem s pravilnim ozvočenjem, uravnoteženostjo glasov, posledično pride občasno tudi do zgrešenih tonov. Danes je bilo kar v redu, vseeno bi soliste lahko dali še bolj naglas. Vsekakor pa so fanje pojave. In ja, nedvomno od vseh njihovih izvedb/priredb zmaga Le za te.
Za zaključek: Slovenci imamo ogromno zborov, od tega veliko zelo kvalitetnih, že med študentskimi, na kar smo lahko upravičeno ponosni. Še naprej gojimo to in predvsem pojmo z veseljem!
1 za uradno stran so očitno pozabili podaljšati domeno
2 na žalost zastarela stran
3 če lahko o tem sodim po 2-3 slišanih nastopih
Sovražim
samodejno shranjevanje, ki ga ni mogoče razveljaviti !!!!!!!!!!
Hvala blogger, ker lahko zaradi tebe še enkrat začnem skoraj od začetka pisati prispevek! @&%$#%$#ćߤ׸¨°˘ in kar je še teh znakov, ki bi pokazali, kako sm jezn !!!!
Hvala blogger, ker lahko zaradi tebe še enkrat začnem skoraj od začetka pisati prispevek! @&%$#%$#ćߤ׸¨°˘ in kar je še teh znakov, ki bi pokazali, kako sm jezn !!!!
nedelja, 8. marec 2009
Preljuba pupa!
Kot predstavnici lepšega spola, brez katerega nam na svetu živeti ni, ti čestitam ob današnjem prazniku in želim, da bi se vedno zavedala lepote različnosti in sprejemanja.
sobota, 7. marec 2009
(Skoraj) zgodovina
Če ste zadnje čase vsaj malo spremljali novice, ste gotovo slišali o zadnjem odkritju grobišča povojnih pobojev. Tudi jaz, ki praktično ne gledam TV in redko berem splošne novice na internetu, nisem mogel mimo tega.
Še novinarji so za trenutek obmolknili. Je sploh kaj dodati?!
Včasih človek dobi občutek, da Slovenija leži na grobiščih. Morda smo zaradi tega zagrenjen narod in rekorderji po številu samomorov na število prebivalcev?
Je to stvar zgodovine? Ja, želim si, da bi bilo temu tako. A dokler poslušamo prerekanja kdo je bolj kriv, dokler se celo mladi, ki so rojeni 40+ let po vojni, po forumih kregajo in "dokazujejo" vsak svoj prav o dogajanjih med in po drugi svetovni vojni, smo še zelo v zgodovini. In tako bo ostalo, dokler se ne bo o tem neobremenjeno in iskreno spregovorilo. Dokler se bo o vojnah pri zgodovini govorilo kot o zmagoslavnih podvigih, namesto o tragedijah. Dokler se bo v šolah tematiko 2.svetovne vojne na slovenskem odpravilo na hitro, z nekaj besedami o Nemcih, partizanih in domobrancih. Dokler se ne bo javno, na čelu s predsednikom države in vlado, obsodilo grozovitosti in zločine, ki so se dogajali med in po vojni (na vseh straneh), ter postavilo skupno obeležje vsem, ki so umrli nedolžni in/ali v upanju, da se borijo za domovino in boljšo prihodnjost.
p.s.: Nemci so resda zakuhali vojno, a vsaj pri priznanju svojih napak so nam lahko za zgled.
Še novinarji so za trenutek obmolknili. Je sploh kaj dodati?!
Včasih človek dobi občutek, da Slovenija leži na grobiščih. Morda smo zaradi tega zagrenjen narod in rekorderji po številu samomorov na število prebivalcev?
Je to stvar zgodovine? Ja, želim si, da bi bilo temu tako. A dokler poslušamo prerekanja kdo je bolj kriv, dokler se celo mladi, ki so rojeni 40+ let po vojni, po forumih kregajo in "dokazujejo" vsak svoj prav o dogajanjih med in po drugi svetovni vojni, smo še zelo v zgodovini. In tako bo ostalo, dokler se ne bo o tem neobremenjeno in iskreno spregovorilo. Dokler se bo o vojnah pri zgodovini govorilo kot o zmagoslavnih podvigih, namesto o tragedijah. Dokler se bo v šolah tematiko 2.svetovne vojne na slovenskem odpravilo na hitro, z nekaj besedami o Nemcih, partizanih in domobrancih. Dokler se ne bo javno, na čelu s predsednikom države in vlado, obsodilo grozovitosti in zločine, ki so se dogajali med in po vojni (na vseh straneh), ter postavilo skupno obeležje vsem, ki so umrli nedolžni in/ali v upanju, da se borijo za domovino in boljšo prihodnjost.
p.s.: Nemci so resda zakuhali vojno, a vsaj pri priznanju svojih napak so nam lahko za zgled.
četrtek, 5. marec 2009
Smisel in smer
Vsak mora v življenju
najti svoj smisel in smer.
Nekaj več od malih spodbud.
To, kar ostane,
ko prijatelja ni
in na stara leta omagaš,
v bolezni ljubljena oseba umre,
sonca ni in ni.
Mora biti nekaj več.
Vsak mora v življenju
najti svoj smisel in smer.
najti svoj smisel in smer.
Nekaj več od malih spodbud.
To, kar ostane,
ko prijatelja ni
in na stara leta omagaš,
v bolezni ljubljena oseba umre,
sonca ni in ni.
Mora biti nekaj več.
Vsak mora v življenju
najti svoj smisel in smer.
Naročite se na:
Objave (Atom)
