Nekaj misli, ki izvirajo iz mojih doživljanj, razmišljanj in misli drugih.
Različnost je privlačna, a obstajajo vrednote in najgloblje želje, v katerih se enostavno moraš strinjati.
Če je en odločen, ve kaj si želi in je to dal jasno vedeti, drugi pa kar razmišlja in zelo dolgo vleče z odločitvijo, je škoda energije in časa s čakanjem. Za tisto ta pravo si upaš tvegati.
Če ti je veliko ljudi blizu, a nihče tako, da v vsakem trenutku, v vsakem pogovoru, v vsaki družbi veš, kdo je prvi v tvojem srcu, potem si še zelo zelo v iskanju. (...)
Predvsem je pomembno ujemanje na osebnem nivoju, a če se dva zelo dobro razumeta, imata podobno razmišljanje, vrednote, želje ... to še ne pomeni, da se morata poročit. A ne veljajo iste lastnosti za prijatelje? Mora biti še nekaj več - privlačnost, iskrice in "globoko hrepenenje po drugem" (citat je iz ust poročene žene). Mogoče je vloga iskric na začetku res v tem, da se dva začneta zanimat za drugega. Kasneje pa dajejo iskrice in hrepenenje moč in voljo za vztrajanje v odločitvi za skupno življenje.
V odnosu morata biti dve samostojni osebi.
("Znam živet sam, a s tabo mi je lepše!" - preberi: Smisel partnerstva in prijateljstva)
Za odnos je potrebno obojestransko vlaganje, oziroma vsaj, da ti drugi pusti, da ga ljubiš in sprejema ljubezen, čeprav je v tistem trenutku ni sposoben vračati.
1 komentar:
sem prav rabila nekaj takega prebrat zdele ... se strinjam z napisanim - predvsem s predzadnjim odstavkom in super povezavo :)
Objavite komentar