Pogumni?

Če le ne bi bili moški takšne reve! (v velikem deležu, dostikrat vključno z mano)

Mogoče celo znamo prepoznati, da so ženske čudovita bitja, ki lahko premaknejo čuda stvari in delajo čudeže v globini srca. Pa si znamo priznati, da smo tudi mi sposobni in odgovorni za velike odločitve, korake, spremembe?! Imamo pogum za vztrajanje tudi takrat, ko postane težko, znamo v družini zagotoviti trdnost in varnost, s svojim zgledom vzgajamo, stojimo za svojimi prepričanji in vrednotami? Ali pa se obračamo po vetru, delamo tisto, kar je enostavno oziroma nam (osebno) trenutno ustreza?

Cheating is easy, try doing something challenging and be faithful.

kao "Will Smith" tvit

Ne smemo zamenjati agresivnosti in (pre)drznosti za pogum. Vsiljivost ni enako odločnost. Prav tako strpnost in sprejemanje ne pomenita, da se z vsem tudi strinjamo, popuščamo in kar podpiramo. Seveda je sprejemanje dobra vrlina, a moški naj bi imel občutek tudi za skupno dobro, pravičnost in odločnost za težke, a pravilne odločitve. In posluh za resnico, pa naj bo še tako boleča.

Upam si trditi: če bi znali biti pravi moški, bi bilo občutno manj ali celo nič razpadlih zakonov, zagrenjenih družin, razočaranih otrok, tudi kriminala in vsega slabega.

Na žalost tudi sam poznam primere, kjer v zakonu škriplje zaradi "mevžavosti" moža, poznam razočarane ženske/dekleta/može/fante, ki jim je v odraščanju manjkala trdnost in potrditev očeta, ker je bil fizično ali psihično odsoten (in ga celo še vedno iščejo, pa naj je bil še tako slab); otroke, ki jim niso bile posredovane vrednote, ženske, ki zaradi slabih izkušenj težko zaupajo moškemu spolu; zabolelo me je ob novici, da neka na videz urejena družina razpada zaradi nasilja ...

Imamo pogum, da kaj spremenimo?



P.S. Hvaležen sem za vse tiste moške, ki izstopajo iz sivega povprečja in so nam lahko vsem v pomoč in spodbudo.

P.P.S. Tematika vloge moškega v družini in družbi je glavna tema filma Pogumni. Priporočam! (tudi naslovno pesem v poslušanje)




Poglej si:
oddaja Trikotnik - Kje so mladi moški?
Courageous (2011)

Grenkosladko

Nekajkrat, že pred časom, me je prijelo, da bi zakričal, napisal na zid, objavil ali kako drugače razglasil: če si punca želi fanta, naj samo pusti, da se zaljubim vanjo, pa ga bo našla (drugega seveda). Izkušnje so to dejansko večkratno potrdile.

In čeprav je v teh besedah grenkoba in boli občutek, da si za prijatelja dober, za kaj več pa ne*, me vseeno navdajajo tudi z veseljem. Mogoče pa znam v ženskah videt skrito lepoto, jim s spoštovanjem vliti zaupanje vase in s pravo mero pozornosti poskrbeti, da zacvetijo v svoji lepoti in tako postanejo privlačne tudi za druge? Mogoče ... Kot vrtnar, ki neguje rožice in si predvsem želi, da bi cvetele.


* Verjetno je bila nekajkrat zgodba tudi obrnjena. Srcu se pač ne da ukazovati. Zato tudi nikomur ne zamerim in upam, da tudi meni ne.