Prijetno zapravljanje časa

Nanizanke/nadaljevanke/serije so pravzaprav zapravljanje časa. Ponavadi trajajo kar nekaj sezon in ko nas pritegnejo, se jim težko upremo, zato redno sedimo pred ekrani in sledimo dogajanju, ki praktično gotovo ni bistvenega pomena za naše življenje. Tudi izgovor, da prihranimo nekaj časa, ker namesto celovečerca pogledamo nanizanko, rad zvodeni, če potem iz radovednosti in neučakanosti naenkrat pogledamo več delov. In vseeno to počnemo. Tudi jaz nisem izjema. :)

Med risanimi serijami se je izkazala The Penguins of Madagascar, v kateri stranski liki iz popularnega filma Madagaskar zasijejo v glavnih vlogah in po eni strani zasenčijo izvorni film (zelo verjetno pa tudi prihajajoči). Predvsem navdušujejo dodelani karakterji. Domiselnosti in vztrajnosti ne manjka niti avtorjem Backa Jona - še ene risanke, ki skoraj bolj kot otroke zabava starše. Za nostalgike se v arhivih najde A je to. Zanimivo odkritje pa je serija Futurama, ki se ne trudi dajati lažnega vtisa globine, a vsebuje nekatere res zabavne in domiselne reference na zgodovino, resnične osebe in dogajanje v družbi.



Igre prestolov ni potrebno posebej predstavljati. Brez dvoma gre za eno najbolj velikopoteznih serij doslej, ki dobesedno preizkuša meje gledalcev. Zlasti 2. in 3. sezona sta namreč nasilje in prikazovanje spolnosti doterali do meje sprejemljivega. Seveda, te vsebine pritegnejo, a do neke razumne točke. Tu avtorji hodijo po tanki meji, mogoče so že zakorakali čez. Upravičeno zato nanjo leti tudi precej kritičnih besed (primer). Serijo je vsekakor treba gledati s precej kritične razdalje in je ne bi priporočal mladoletnikom.

Ljubitelji kriminalk in neameriške produkcije vsekakor ne smete spregledati napete, domiselne in skandinavsko temačne švedsko-danske nadaljevanke Bron/Broen. Precej bolj lahkotna je nanizanka Lilyhammer, ki se dogaja v znanem norveškem mestu in spremlja zgodbo Johnny-ja, ki uspešno izvaža mafijski način opravljanja poslov v Skandinavijo. Odlična je tudi sodobna angleška serija Sherlock (gre v bistvu za serijo celovečercev).



Za nezahtevno sprostitev bodo pravšnje The Big Bang Theory, New Girl, za ljubitelje avtomobilov tudi angleško odbiti Top Gear. Nekatere druge serije se žal nekoliko izgubijo nekje na poti, kar pusti grenak priokus sicer v celoti dobri seriji (na primer Fringe).

Za konec še nekaj tistih, za katere sem nekje vmes izgubil zanimanje oziroma sem jih brez slabe vesti prenehal gledati: Sopranovi (ker sem se na koncu epizode ponavadi počutil slabše kot na začetku - ne, hvala!), Elementary (še ena izmed priredb Sherlocka Holmesa, ki se mi je zdela domiselna nekaj časa - dokler niso na spored ponovno prišli novi deli že omenjene serije Sherlock), Continuum (poskus znanstvene fantastike, ki po nekaj delih postane precej dolgočasen in z absolutno premalo znanstvene fantastike).

Filmski kotiček: vzponi in padci

V poplavi raznovrstnih filmov je včasih težko najti dobre in občasno dobiš občutek, da si vrgel del svojega življenja stran. Po drugi strani pa dobri filmi še dolgo odzvanjajo v nas, nam dajejo "kost" za premišljevanje, ponovno vzbujajo upanje v dobro in obujajo sanje. Da bi bilo čim manj občutkov izgubljenih ur in čim več dobrih vtisov v duši, sem (deloma za lastno evidenco) pripravil krajši pregled (ne)znanih naslovov sedme umetnosti, o katerih doslej še nisem pisal. Hvala vsem, ki ste s svojimi priporočili pripomogli, da je seznam dobrih filmov vidno daljši od seznama slabih!

Vzponi

Najprej naj omenim film Prijatelja (Intouchables), ki je preprosto zabaven in dober. O hrepenenju (vsakega) po tem, da bi poznal svoje korenine, identiteto in se počutil sprejetega govorijo filmi Antwone Fisher, October Baby in August Rush, o osebnih bojih, iskanju smisla in drugih življenjsko pomembnih temah pa znajo spregovoriti It's Kind of a Funny Story, Thanks For Sharing, Brata (Brothers), Black Snake Moan in Zaobljuba ljubezni (The Vow).



Že zaradi splošne razgledanosti in odmika od Hollywooda se splača pogledati španski Yo, también, hrvaška Svećenikova djeca in Što je muškarac bez brkova (Hrvati očitno znajo delat zabavne filme, le pri zaključkih znajo skoraj po slovensko pustit mešan občutek), evropski Le concert, ruski Ostrov, norveški Vratar Liverpoola (Keeper'n til Liverpool), nemška Zajec brez ušes (Keinohrhasen) in Die Welle, švedski Prinsessa, francoski Neposlušni portugalski konzul in kanadski One Week, poljsko/slovenski Pisma sv. Nikolaju Božičku (Listy do M.) pa ste itak že gledali.



Za razliko od nekaterih drugih filmov imajo Hudičev odvetnik (The Devil’s Advocate), Let nad kukavičjim gnezdom (One Flew Over the Cuckoo's Nest) in Some Like It Hot upravičeno dobro oceno pri spletnih kritikih. No legendarnih Ko to tamo peva in Crna mačka, beli mačor najbrž tudi ni treba posebej omenjati?

Od znanstvene fantastike so mi bili všeč: Oblivion, Moon, Looper, After Earth. Pri slednjem kakovost igre mogoče ni vrhunska, se pa zato odkupi z dobrimi vizualnimi efekti in predvsem z pomenljivim odnosom oče-sin. (Jaden Smith je res podoben svojemu očetu, da sem ob hitrem preletu pomislil, da so Willa računalniško pomladili.) Harry Potter je iz dela v dela vse manj za otroke in vse bolj daje mislit o vrednotah.



Nekaj akcij/kriminalk, kjer se veliko dogajanja: Osamljeni jezdec (The Lone Ranger), Misija: nemogoče 4, James Bond: Skyfall, Thick as Thieves, Hitman, animiran Tintin in njegove pustolovščine, med številnimi upodobitvami slavnega detektiva sta zanimiva Sherlock Holmes (2009) s svojim nadaljevanjem A Game Of Shadows. Ljubitelji iluzij ne smete preskočiti filmov Mojstri iluzij (Now You See Me) in Prestiž.

Karol, mož ki je postal papež nas spominja, zakaj imamo tega velikega človeka za svetnika. Zaupanje, da so na svetu še dobri ljudje, vliva tudi dokumentarec Craigslist Joe,

Za sprostitev bodo prav dobri: Madagaskar 3, Ice Age 4, Pošast iz Pariza, Perfect Pitch, OSS 117: Le Caire, nid d'espions, Johnny English 2, Brave, Despicable Me 2, Hoodwinked, How To Train Your Dragon, Monsters University, La Grande Vadrouille, Robot & Frank.

Precej pretresljiva sta Never Let Me Go in Far And Away. Zanimiv je film Cloud Atlas v katerem se prepleta 6 zgodb v različnih časovnih obdobij od 1849 do 2300. Predvsem s stališča maske, saj isti igralci igrajo več različnih vlog, v različnih časovnih obdobjih, predstavljajo pa tudi osebe druge rase in celo spola! (npr. "agent Mr. Smith" v vlogi sestre v domu za ostarele :)) Tudi Potomci (Descendants), Django brez okovov (Django Unchained) in Jeff, Who Lives at Home so v redu.

Padci

Največja potrata časa so se mi zdeli ogledi filmov Under the Candelabra, Šund (Pulp Fiction, le zakaj je že kulten in dobro ocenjen?!), Prometheus (slabo dodelana znanstvena fantastika), Parfum, Take Shelter, Spread in Cruel Intentions (kaj sporočajo?!). Four Lions pa je po mojem povsem zbanalizirana satira terorizma, ki obenem prav nič ne pripomore k dobrim odnosom z muslimani, kvečjemu se iz njih norčuje.

Iz pristranskih vzrokov, ker pač ne maram zombijev in stereotipnih agresivnih nezemljanov, k zapravljanju časa dodajam še Signs in I Legend.

Prav lepo bi živel tudi brez ogledov (čeprav niso nujno slabi) Expendables, C'est pas moi, je le jure!, Vratne lahve (sicer zabaven, a s čudnim sporočilom, konec spet vse pokvari), Anger Management, American Beauty, This Means War, Red, Another Earth, R.I.P.D., The Incredible Burt Wonderstone.

Pogumni?

Če le ne bi bili moški takšne reve! (v velikem deležu, dostikrat vključno z mano)

Mogoče celo znamo prepoznati, da so ženske čudovita bitja, ki lahko premaknejo čuda stvari in delajo čudeže v globini srca. Pa si znamo priznati, da smo tudi mi sposobni in odgovorni za velike odločitve, korake, spremembe?! Imamo pogum za vztrajanje tudi takrat, ko postane težko, znamo v družini zagotoviti trdnost in varnost, s svojim zgledom vzgajamo, stojimo za svojimi prepričanji in vrednotami? Ali pa se obračamo po vetru, delamo tisto, kar je enostavno oziroma nam (osebno) trenutno ustreza?

Cheating is easy, try doing something challenging and be faithful.

kao "Will Smith" tvit

Ne smemo zamenjati agresivnosti in (pre)drznosti za pogum. Vsiljivost ni enako odločnost. Prav tako strpnost in sprejemanje ne pomenita, da se z vsem tudi strinjamo, popuščamo in kar podpiramo. Seveda je sprejemanje dobra vrlina, a moški naj bi imel občutek tudi za skupno dobro, pravičnost in odločnost za težke, a pravilne odločitve. In posluh za resnico, pa naj bo še tako boleča.

Upam si trditi: če bi znali biti pravi moški, bi bilo občutno manj ali celo nič razpadlih zakonov, zagrenjenih družin, razočaranih otrok, tudi kriminala in vsega slabega.

Na žalost tudi sam poznam primere, kjer v zakonu škriplje zaradi "mevžavosti" moža, poznam razočarane ženske/dekleta/može/fante, ki jim je v odraščanju manjkala trdnost in potrditev očeta, ker je bil fizično ali psihično odsoten (in ga celo še vedno iščejo, pa naj je bil še tako slab); otroke, ki jim niso bile posredovane vrednote, ženske, ki zaradi slabih izkušenj težko zaupajo moškemu spolu; zabolelo me je ob novici, da neka na videz urejena družina razpada zaradi nasilja ...

Imamo pogum, da kaj spremenimo?



P.S. Hvaležen sem za vse tiste moške, ki izstopajo iz sivega povprečja in so nam lahko vsem v pomoč in spodbudo.

P.P.S. Tematika vloge moškega v družini in družbi je glavna tema filma Pogumni. Priporočam! (tudi naslovno pesem v poslušanje)




Poglej si:
oddaja Trikotnik - Kje so mladi moški?
Courageous (2011)

Band of Brothers

Pred časom mi je prijatelj priporočil serijo Band of Brothers (2001). V splošnem nisem pretirano za filme z vojno tematiko, a ta serija je res vredna ogleda.

Že iz filmskega stališča je kvalitetna (no, strinjam se z določenimi kritiki, da je zelo težko sledit posameznim karakterjem - kdo je kdo) in ima res čudovito glavno glasbeno temo, predvsem pa mi je bilo všeč, da sicer govori o pogumu, bratstvu in požrtvovalnosti, a ne epsko poveličuje vojne in prikaže tudi bedo, krutost in nespamet.

Ob gledanju sem res začutil hvaležnost, da živimo v miru. Nič jih ne zavidam! Je pa res, da so mogoče dosti bolj kot mi čutili svojo dolžnost in odgovornost. In imeli tudi pogum, da so temu sledili. (Ni daleč od resnice, da smo dandanes moški postali mevžasti. A o tem drugič ... )

Čeprav je serija stara že 12 let, se še vedno vrti po različnih svetovnih televizijah. Upravičeno ima tudi zelo visoko oceno. Priporočam!


P.S. Ravno te dni se spominjamo obletnice konca druge svetovne vojne v Evropi. Kdor ne pozna zgodovine je obsojen na njeno ponavljanje, pravijo, zato je prav, da opominjamo tudi na tiste stvari, ki bi jih najraje potisnili proč.

Filmski kotiček 5 (slovenska scena)

Na novoletni dan so na TV predvajali slovensko mladinsko uspešnico Gremo mi po svoje. Moram povedat, da sem bil prijetno presenečen nad kakovostnimi posnetki in da me je film nasmejal. Pohvalil bi še govor, ki ni sterilen knjižni jezik in ni očitno nadležna ljubljanščina (ki jo še na državnem radiju in televiziji uporabljajo novinarji, slepo misleč, da uporabljajo slovenščino), ampak nemoteča pogovorna slovenščina. Se pa tudi jaz sprašujem, ali film ne dela sramote tabornikom, oziroma si taborniki sami delajo sramoto v primerjavi s skavti? Za samo zgodbo tudi ni bilo nič usodnega, če bi izpustili budistično navdihnjenega dedka in razkazovanje jošk. Aja, pravite, da potem ne bi mogli v napovedniku vabiti z "erotiko" in bi film prišlo gledat manj ljudi?!

Ob filmu Traktor, ljubezen in rock'n'roll (scenarij po knjigi Ferija Lainščka - Vankoštanc) sem se spomnil na misel, da (naj)boljše slovenske filme snema Bosanec. :) Prizori iz filma so poželi veliko smeha. Še posebej prvi del, ko se stvari odvijajo hitro, je zelo zabaven. Tudi tukaj mi je bila všeč uporaba jezika oziroma prekmurskega narečja. Podnapisi so mestoma prišli prav, bi jih pa lahko tudi izpustili, da bi se ljudje malo potrudili z razumevanjem tega zanimivega narečja. V drugem delu se tempo na žalost umiri in tudi film postaja bolj resen in vnese par nelogičnosti: recimo kovača s švohcenimi rokami in otroka, ki kar noče rasti in še po več mesecih obzirno skrbi za vitkost nosečnice. Pa naj še kdo reče, da se v filmu vse odvija hitro! :)

Še misel iz napovednika filma Izlet:

Če si proti Cerkvi, si 'razsvetljen',
če si študent, ki meče granitne kocke na parlament, si 'upornik',
vse ti sme it na k..., samo cigani in pedri ne.

O kakovosti filma ne morem sodit, misel pa nazorno opisuje stanje slovenske družbe. Žal.

Filmski kotiček 4

Brez interneta v hiši se najde veliko časa za gledanje filmov in nanizank. Ali pa za zapisat par misli o že videnih.

Če si naveličan/a ameriških filmov, se splača preveriti evropsko in drugo produkcijo. Zelo simpatična in hkrati sporočilna je recimo indijska komedija 3 idioti. Med najbolj odštekane filme, kar sem jih kdaj videl, gotovo sodi Du Levande - že same posamezne zgodbe, ki tvorijo celoto, so absurdne, povrhu je vsak del posnet v enem kadru, kamera pa se sploh ne premika (oziroma je premikanje praktično neopazno). No, tisti prizor s starčkom in debelo prostitutko bi brez škode lahko izrezali. Od dobrih evropskih filmov mi najbrž ni treba (ponovno) predstavljati Amelie, Življenje je lepo, Tiger in sneg. Pa francoski Taxi za lahkotno sprostitev. Nasmeje tudi angleški The Baker. Zanimiv je še danski Po poroki, čeprav sem imel resen problem identifikacije negativca iz Casino Royale z glavnim, dobrim likom.

Slovenskim filmom se še vedno raje izogibam. Me je pa dokaj prijetno presenetil Piran - Pirano, kar sem ga pač ujel, ko je bil na televiziji.

Od ameriških filmov so bili med boljšimi The Boy in the Striped Pyjamas o otroku, ki ne razume nesmisla vojne, akcija Unknown in zloglasni The Shawshank Redemption, ki je sicer dober, a ne vidim, zakaj je najboljše ocenjen film na IMDB. Visoko uvrščen ibid je tudi Memento, z zanimivim konceptom prikaza zgodbe od konca k začetku. Zelo všeč mi je Despicable Me, ker se ne trudi z neko na videz zapleteno zgodbo, ampak je preprosta in zabavna komedija. Med prijatelji so že skoraj ponarodele nekatere izjave, na primer: "It's so fluffy!". Zelo zabavne so tudi samostojne prigode minionsov, po domače smokijev. ;)

So pa tudi filmi, ki razočarajo. Recimo Six Degrees of Separation, sloneč na teoriji, da nas do katerega koli tujca v povprečju loči največ 6 korakov, in Uncertainty, ki igra na dejstvu, da imajo naše odločitve lahko zelo korenite posledice. Ok, prav. Poznam in razumem idejo. Kaj pa poanta filma, umetniška dodana vrednost?!

Od nanizank mi je žal za ukinjeno Stargate Universe, ki je bila odlična mešanica Stargate in Battlestar Galactice. Nasprotno se snemanje doktorja Housa nadaljuje, čeprav je bila 7. sezona prava limonada. Na srečo se je stanje z začetkom nove sezone popravilo. Od starejših serij sta me pritegnili Tretji kamen od sonca in "zakonska" Mad Abou You z domiselnim humorjem. No, pri slednji res ne vem, zakaj so morali z zadnjim delom tako ustrelit mimo z zamorjeno-osladnim zaključkom. Fuj!

Mogoče sem ti dal kakšno idejo. Vsekakor pa izbiraj filme po svojem okusu in ne pozabi na zdravo mero kritičnosti.

Caprica

Pred dvema letoma me je navdušila serija Battlestar Galactica (glej zapis Filmski kotiček), zato sem sklenil preveriti še spin-off serijo Caprica. Občutki so mešani - po eni strani sem navdušen, po drugi razočaran. Malo mi je žal, a hkrati sem vesel, da so serijo ukinili.

Zakaj mi je všeč?
Caprica se drži nekaterih konceptov iz osnovne serije. Bolj kot okoli znanstvene fantastike (dejansko je precej malo futuristične tehnologije - ljudje še vedno uporabljajo avtomobile, pištole, dvigala ...), se zgodba vrti okoli družbenih in osebnih odnosov, etičnih vprašanj, vere ... Zgodba je napeta, da po koncu enega dela želiš takoj zvedet nadaljevanje. V nasprotju z originalno serijo pa je vključeno precej manj prikazovanja spolnosti.

Kaj me moti?
Velikokrat se zdi, da cilj opravičuje vsa sredstva. Veliko je mešanja religij*. V ospredje je postavljen boj med zagovorniki mnogoboštva (grška, rimska mitologija in še kaj) in teroristično vejo predstavnikov monoteizma. Pri slednjem verovanju je veliko elementov sposojenih iz krščanstva (nebesa, večno življenje, ljubeči bog, "mati prednica", ...). Predvsem pa so nekatere stvari nakazane, a slabo dodelane in nepojasnjene (najbrž podlaga za prvotno predvidena nadaljevanja).

Kakorkoli, serija dobro izpostavi naslednje:
- Veliko gorja se zgodi zaradi želje po oblasti in zlorabe religije.
- Močno vlogo v naših odločitvah igrajo čustva, prepričanja in hotenja.
- Lahko je družba zelo tehnološko napredna, a ljudje še vedno slutimo in iščemo nekaj presežnega, nadnaravnega.


* Nasploh se zdi, da je religija hvaležna tema za filme (glej npr. Battlestar Galactica, Matrica, ...). Vzameš malo tu, malo tam. Navzven nikogar ne žališ, a se hkrati (lahko) norčuješ iz vsega. A to je že povsem nova tema.

Če ni, ni

500 Days of Summer bi takoj po prvem ogledu najrajši izbrisal. Ne ker bi bil tako slab (nasprotno!), moralno sporen ali kaj podobnega. Zgolj zato, ker me je zadel v živec. Na trenutke sem se res počutil v koži glavnega igralca.

Pred nadaljnjim branjem priporočam najprej ogled filma!

Že na začetku film jasno opozori, da je to "zgodba o fantu, ki sreča dekle", a ni ljubezenska zgodba. Pa naj si še tako želimo, da glavna lika prideta skupaj in živita srečno do konca svojih živih dni. Enostavno ni dovolj, da je (samo) en prepričan, da je to tisto pravo. Težko razumet, kako se v svojih čutenjih lahko tako zgrešimo. Zagledani v sanje sploh ne slišimo besed, ki pravijo nasprotno. Na žalost se podobne zgodbe res dogajajo. Lastnoročno preverjeno. Ne samo enkrat. :(

Film med drugim izpostavi dve stvari:
- Predstavniki moškega spola potrebujemo jasno besedo, da nekaj sprejmemo kot resnico. Ni dovolj, da se ženski zdi, da je pa ja dovolj očitno pokazala. Vedno bomo našli še tisoče znakov, ki nakazujejo drugačno resnico in vlivajo (lažno) upanje.
- Ženske si večkrat ne upajo odkrito povedati moškemu, da si ne želijo več od prijateljstva (Ker bi ga prizadele? Ker nočejo izgubiti prijateljstva?), ali pa niso dovolj vztrajne, da bi znale tudi prekiniti stike, če niti nedvoumne besede ne razume. Še dosti slabše je, če se zgodba vleče. Ali, da ženska celo daje nasprotne signale (intimnost)!

Mislim, da bi si v teh situacijah vsi naredili zelo veliko uslugo, če bi se držali naslednjega:
- Jasno povejmo svoje občutke, misli, dvome. Mogoče bo sprva težko, a gotovo je odločitev prava. Kar je pristno, ostane. In le na iskrenosti se gradi pravo prijateljstvo.
- Besede naj bodo potrjene z dejanji.
- Čez čas je dobro pogledati nazaj in preveriti, če se slučajno ne spominjamo samo lepih strani. Hej, če se ti je že to zdelo idealno, kako bo šele lepo, ko najdeš, kar iščeš!

Filmski kotiček 3

Nekaj na kup nametanih misli o par filmih ...

Hja, vem, da sem za svetom, ker sem Avatar videl šele pred kratkim. Je navdušujoče, kako so animirali vse tiste delce v naravi. Ideja za zgodbo je sicer baje ukradena, pa mogoče me je kakšen prizor zmotil, drugače pa sem užival. Prava pravljica vrnitve iz tehnokratske družbe k naravi.

Teorija konca sveta 2012 še sama sebi ne verjame. Efekti naj bi bi bili navdušujoči? No ja ... pustimo to. In kako vemo, da takrat ne bo konca sveta? Enostavno - ker ne vemo ne dneva, ne ure. ;)

Nikoli nisem spremljal Vojne zvezd, čeprav imam znanstveno fantastiko načeloma rad. Me nekako ni vleklo in po ogledu najnovejšega (po času snemanja) Star Wars III me še manj. Že na začetku me je zmotilo par res neumnih spodrsljajev. Recimo: v vesolju poči okno, nekaj časa se držijo, da jih ne povleče v vakuum, potem pa kar naenkrat spet stojijo in na razbitinah vesoljske ladje ob odsotnosti kakršnihkoli kril ali motorjev manevrirajo pri vstopu v atmosfero. Pri odprtem oknu, seveda! Mečevanja s svetlobnimi meči ... fuj! Nasploh so filmska mečevanja eno samo nategovanje boja, ki bi se v realnosti končal po dveh zamahih. Da ne omenjam prehodov med kadri, ki delujejo, kot da bi montažer po vrsti poizkušal privzete efekte prehoda, kot mu jih ponuja najbolj poceni program za urejanje videa.

Družinski animirani film Horton v ospredje predvsem postavlja predanost, trdnost v odločitvi (kljub nasprotovanju drugih in navidezni norosti) in misel: "če nekaj ne vidim, slišim ali čutim, to še ne pomeni, da tega ni." Znano? :)

Skrivnost iz Kellsa gradi na irski mitologiji in zgodbi okoli srednjeveške Knjige iz Kellsa - iluminiranega evangeliarija, ki ima za Irce izjemen kulturni in verski pomen. Film je lepo dodelan in zanimiv, prava osvežitev na področju animiranih filmov. Edina zamera gre na račun tega, da se preveč meša irsko mitologijo in krščanstvo, ter da se dejansko nikjer ne omeni, kaj ta knjiga sploh je. Vse, kar izvemo je, da je to lepo porisana knjiga.

Zgodba o mladi nosečnici Juno je prijetna komedija z zanimivim sporočilom. Čeprav je odločitev "NE" za splav predstavljena kot posledica banalne prigode, pa se za njo vendar skriva misel: če bi nosečnice vedele, kaj dejansko pomeni splav, tega ne bi naredile. Nosečnost je lahko nevšečnost ali pa je zanimiva avantura, čudež življenja in sreča.

Zanimiva tematika je še rivalstvo dveh iluzionistov v filmu Prestiž.

Ogledal sem si tudi nekaj (zelo majhen del) filmov, ki so so se predvajali na Filofestu, v začetku meseca. Nekateri so bili kar nekaj, drugi kakovostni. Med njimi velja omeniti Trst je naš, z vsebino pa sta me najbolj nagovorila Take Care (tematika spolnih zlorab) in A Reason to Stay (cerebralna paraliza in želja po samostojnosti). Aja, pa koncert filmske glasbe, v sklopu festivala, je bil super.

Hočem ljubiti

Seveda, tudi moški jočemo. Ob res težkih trenutkih, smrti ljubljene osebe, včasih pa celo ob filmih, še posebej, če govorijo o tistem, kar nosimo globoko v sebi in le izjemoma pride na dan. Malo prej sem imel solzne oči. Krivec je bil film, ki sem ga v dar prejel že davno nazaj in me je kar malo sram, da sem ga pogledal šele zdaj - The Notebook. Sama zgodba o zaljubljanju in vztrajnem čakanju je lepa, a prava lepota je v prikazu ljubezni, ki se ji človek ves preda in zato ne zbledi niti na stara leta.

Vem, kaj si želim. Hočem ljubiti iz vsega srca, brez najmanjše zadržanosti. Seveda imam rad sorodnike, prijatelje, v življenju marsikaj naredim iz ljubezni do bližnjega, a to še ni to. Nisem še zgradil odnosa, v katerem bi se res dal cel, v polnosti. To iščem in sanjam.

Na sončni strani Alp

Sem izkoristil priložnost, če sem že v Ljubljani, in skočil na Trnfest. Danes je bila projekcija kratkih slovenskih igranih filmov. Prvi film je bil tipični slovenski: zamorjen, s slabo sliko in katastrofalnim zvokom. Žalostno je le, da bi bil scenarij lahko povsem realen. Drugi je bil nekoliko manj zamorjen, a povsem slovensko nič posebnega. Mi je pa bilo všeč, da so govorili štajersko. Za tretjega bi lahko rekel, da je bil utrgan in zanimiv. Nekaj res dobrih posnetkov s kamero, nekaj bizarnih idej, na splošno pa odprtost brez strogih okvirjev... Edino NI mi bilo všeč, ker so govorili se matrali govorit po primorsko. In če tudi so te prvi trije filmi pustili hladnega, je četrti navdušil: prikaz slovenske idile (čudovita narava, goveja juha, goveja muzika, zavidanje sosedu nov avto, žaganje veje, ki s sosedovega vrta visi na naše dvorišče, ter seveda hoja na Triglav), začinjen z eno majhno razliko - vsi Janezi so črnci. :)

Po zaključnem prizoru, ko na vrhu Triglava glavni junak potreplja svojega sina po rami in reče "No, zdaj si pa pravi Slovenec!", se je (po edinem od predvajanih filmov) spontano razlegel aplavz. Dovolj zgovorno. :)

Filmski kotiček 2

Na splošno gledam zelo malo italijanskih filmov. Zato me je (že pred časom) še toliko bolj navdušil Roberto Benigni s svojim filmom Tiger in sneg. Kake ideje! Za cepat od smeha. Prvi del filma La vita e bella (ki je, mimogrede, starejši, a sem ga gledal šele pred kratkim) je povsem v tem stilu. Drugi del pa se dotakne tragičnega dogajanja 2.svetovne vojne - holokavsta, a tudi skozi ta del skuša dogajanje obrniti na svetlo stran. Nekateri so ga sicer kritizirali, saj gre vseeno za zelo tragično zgodovino, a film nikakor ne zanika holokavsta, pač pa skuša prikazati neizmerno moč upanja in ljubezni. Na koncu je film prejel več nagrad, med drugim tudi oskarja za najboljši tujejezični film (na podelitvi je Benignija razganjalo od veselja).

Butterfly Effect temelji na znameniti teoriji, da lahko zamah metulja s krili povzroči uničujoč vihar na drugem koncu sveta. Majhna sprememba dogodka v zgodovini -> popolnoma drugačna sedanjost. Na koncu pride do sklepa, da se ni pametno igrati Boga. Kar je bilo, je bilo, takšni kot smo sedaj, smo zaradi tega, kar smo preživeli. Kljub vsemu težkemu v življenju, ne bi hotel spreminjat svojih odločitev. Mislim, da do tega sklepa pride vsakdo, če je le v življenju sledil temu, kar je čutil, da je prav...

Star Trek (2009). Luštna znanstvena fantastika. Za sprostitev.

V srednji šoli, še posebej v 4. letniku, sem zelo rad gledal Urgenco. Zaradi nje bi se skoraj vpisal na medicino. ;) Tistim, ki jim je všeč tematika bolnic, zdravnikov, reševanja življenj, moralnih vprašanj ter življenja in smrti, bo najverjetneje zanimiva tudi serija House M.D. V ospredju je ciničen in asocialen specialist diagnostične medicine. Že sama pojava zagotavlja komične vložke, povrhu pa prileti še kakšen tak stavek: (medtem ko se dva prepirata, House izjavi) "Okay, you two grab some scalpels and settle this like doctors." :) Znotraj trdega oklepa pa se vendar skriva dobra duša, ki bi naredil vse, da bi razrešil nepojasnjen primer. Mogoče mi edino ni všeč, da malo preveč eksperimentirajo, poskušajo z nekimi zdravili, čeprav v bistvu ne vejo, kaj je bolezen, pa uporaba CT in MRI je tudi abnormalna. Ne bi bilo slabo, če bi resnično vsi imeli možnost takih preiskav, a so na žalost še vedno izredno drage, čakalne vrste pa dolge.

Filmski kotiček

Zadnje čase sem pogledal / so me nagovorili naslednji filmi.

Gran Torino. Govori predvsem o nesmislu nasilja in rasizma. Na trenutke začinjen s sarkazmom, a vendar film, ki te pripravi do razmišljanja. Kako to, da je še vedno toliko nestrpnosti, čeprav vsi vemo, da vodi zgolj v začaran krog nasilja?! Smo res slepi, da podpiramo prizadevanja za enakopravnost črncev, latino ter azijskih priseljencev v ZDA, še vedno pa smo (z mano vred) nestrpni do južnjakov v Sloveniji?! (saj res, enkrat si moram vzet čas za prebrat Čefurji raus!)

Slumdog Millionaire. Zanimiva zgodba, obilo dogajanja, realen prikaz Indije (tako pravi prijatelj od prijatelja - je Indijec), brez nepotrebnih izrazitih prizorov nasilja ali spolnosti, malenkost začinjeno s humorjem, zanimiva glasba, predvsem pa "zgodba o neminljivi veri v ljubezen" (by: B.H.).

Seven Pounds. Will Smith mi je bil vedno všeč kot igralec. Zadnje čase pa še prijetno preseneča z izborom zahtevnejših, ne več lahkotnih, akcijskih ali zabavnih vlog. Na koncu sicer ostane vprašanje, (kdor noče izvedeti konca, naj ne bere tega drobnega tiska ;)) ali si ima človek res pravico vzeti življenje, drugače pa nagovorljiva zgodba o človeku, ki se je odločil soljudem nesebično pomagati in jim spremeniti življenje na bolje.

Battlestar Galactica (serije z uvodnim filmom, webizodami in še enim filmom vmes). Epska zgodba, ki me je prikovala za ekran in totalno navdušila. Bistvena lastnost serije je, da niso v ospredju vesoljske bitke, ampak družbeni odnosi, boj za preživetje (in s tem povezano vprašanje ali smo res vredni preživetja), etika in vera, iskanje smisla in kaj je res pomembno v življenju, kam nas lahko vodi razvoj ... Ustvarjalci serije so bili celo povabljeni na okroglo mizo v organizaciji Združenih narodov! Še ena misel iz zaključne epizode: "If there's one thing that we should have learned, it's that ... you know ... our brains have always outraced our hearts. Our science charges ahead. Our souls lag behind. Let's start a new!"