Precej manj prijeten pa je bil občutek vsakič, ko sem stopil iz stanovanja, skrbno pazil na svoje korake in se po vrnitvi temeljito umival in razkuževal. Sprehodi po mestnih parkih so v času epidemije daleč od sprostitve. Boljša rešitev so sicer izleti (z avtom iz mesta, nato sprehajanje po neobljudenih poteh), kar pa ne odpravi stresa ob odhodu in vrnitvi. Da bi se izognil obisku trgovine, sem spraznil zaloge hrane in začel resno pogrešati sadje in zelenjavo.
Bivanje v Ljubljani se je izkazalo kot pat pozicija - z vsakim dnem, ko naj bi bil bližje koncu inkubacijske dobe, se je obenem tudi povečevala možnost okužbe (veliko ljudi, največ potrjenih okužb). Ko se je še razglasilo prepoved zadrževanja na javnih površinah in začelo govoriti o možnosti omejitve gibanja na občino, je bilo treba hitro najti rešitev. Nikakor me namreč ni mikalo ostati več mesecev ujet v mestu. A še vedno nisem hotel potencialno ogroziti domačih ali priti v poročila :) kot tisti, ki je prenesel okužbo na sicer relativno neprizadeto območje ...
Rešitev je zasvetila v osebi prijazne sosede, ki večino časa živi drugje in je njena hiša prazna. Na mojo prošnjo mi je za nekaj časa odstopila svoj dom, za kar sem ji neizmerno hvaležen. Čeprav je po svoje veliko težje biti v izolaciji v domačem kraju, sem res vesel, da sem pobegnil na Primorsko.
Ostanite zdravi in ne izgubite dobre volje!
