Zlati čas

Odkar nimam več predavanj, uživam 100 na uro. Podobno kot v času absolventskega statusa, le da sedaj boljše izkoriščam podarjen čas. Ob različnih aktivnostih mi nikakor ni dolgčas, pa tudi preveč zapolnjeno ni, da ne bi imel časa dihat. Skratka, idealno.

Zelo pametna je bila odločitev, da se trudim hodit spat ob polnoči (no, predvsem je pomembno, da ugasnem računalnik, naprej gre samo od sebe po naravni poti) in vstajat okoli 8h. Tako ne ponočujem pretirano in ne prespim preveč jutra. Mogoče bom zvenel kot stari ljudje, a človeku dejansko zelo dobro dene, če ima nek ustaljen ritem. Seveda so izjeme in če se pojavi priložnost za kakšne nočne vragolije, se jih ne branim. Da prejšnjega tedna, ki smo ga prežurali, niti ne omenjam. :)

Ko smo že pri ritmu dneva in noči ... Nekaj najlepšega je, ko imaš zjutraj čas, da se počasi zbudiš, po potrebi skočiš pod tuš, v miru poješ zajtrk, narediš jutranjo telovadbo, si vzameš trenutke za duhovnost ... Bogastvo!

Če sem priden, se dopoldne kmalu spravim kaj delat (za faks ali podobno). Za kosilo sem zelo vesel družbe, a tudi sam mi ni težko iti ven ali si kaj skuhati (kar je sicer redko zaradi študentskih bonov). Popoldnevi in večeri med tednom pa so napolnjeni s prijetnimi obveznostmi: še vedno pojem pri zboru, plešem pri folklori, vpisal sem se na tečaj kitare, sodelujem kot prostovoljec, redno se dobivamo s prijatelji ... Razmišljam še o čem novem. Aja, pa za branje za dušo si z veseljem spet kdaj vzamem čas.

Mogoče prvič v življenju zares znam biti hvaležen in uživat vsakdanjost v tem, kar sem, kjer sem, čeprav tudi kdaj zabluzim, življenje ni popolno in ostajajo neizpolnjena hrepenenja. Živim.

V tem obdobju mi je šele postalo jasno, zakaj ljudje govorijo o študentskih letih kot o tistih najlepših ... No, verjamem, da bo še ogromno lepega in iskreno upam, da najlepši trenutki še pridejo, verjetno pa bo res težko še kdaj imeti takšno idealno kombinacijo količine prostega časa, mladostne moči, volje, zaupanja, občutka izpolnjenosti. Zato se trudim uživat vsak trenutek. Privoščim pa tudi vam, da se imate vsaj tako lepo kot jaz!