ponedeljek, 29. oktober 2007

Udomačen

Bili so mi samo ljudje, kot tisoč drugih. In nisem jih potreboval. A zdaj... Ja, udomačen sem. Pustil sem se udomačiti. Sledil sem staremu receptu: najprej sem sedel narazen in nič govoril, nato vsak dan prisedel bližje... dokler nisem bil udomačen.

Znan mi je smeh, srce mi zaigra ob znanem glasu, zvabi me iz brloga kot pesem... Vem, odgovoren sem za to, kar sem udomačil. Na srečo pa je to zelo lepa dolžnost.
Včasih bodo trenutki, ko bom jokal. Ob slovesu, ob sočustvovanju, ob preizkušnjah... Sem potem sploh kaj pridobil? Ja, pridobil sem. Zaradi zvezdic, iskrivih oči, čutečih src.

(...)

četrtek, 25. oktober 2007

svet = ...

Nekega večera se vrnem v stanovanje in slišim glasno debato. Cimer in cimra na vsak način skušata ugotovit, ali se da svet opisati z matematičnimi formulami. Pozdravim in grem v sobo se pripravit na spanje.... Pri sebi se muzam ob resnosti debate... Skoraj sem že pripravljen, da pridno skočim v posteljo, ko se končno spomnita name in vprašata po mojem mnenju, seveda vsak v upanju na potrditev svoje trditve. Jaz ju pa samo pogledam, se nasmehnem in vprašam:
Če bi vedela odgovor na vprašanje, bi bila srečnejša?!

sreda, 24. oktober 2007

Wednesday morning 3 am

Noč iz torka na sredo. Delovni teden. Ura kaže 3 ponoči. Dež. Mraz...

Mirne ljubljanske ulice? Pa kaj še! Samo na Bavarskem dvoru je bilo v vidnem območju hkrati 40-50 ljudi, a so stalno hodili novi in novi mimo! Nočni ptiči?!

Adblock


ps: Pesmica nima s prispevkom, razen imena, nič skupnega. Mi je pač všeč :)

torek, 23. oktober 2007

Zakaj imamo Primorci burjo radi?

Duhovna razlaga
Človek potrebuje, da ga vsake toliko časa prepiha in strezni.

Stereotipno-slovenska razlaga
Smeti z našega dvorišča odpihne k sosedom. Na žalost ima to pomanjkljivost, da smeti od drugega soseda prinese k nam :)

Krščanska razlaga
V bitki pri Frigidu (ad Frigidum) je burja odigrala odločilno vlogo in pripomogla k zmagi krščanskega cesarja Teodozija I. nad poganskimi uporniki, kar je dokončno utrdilo krščanstvo v Evropi.

Patriotska razlaga
Burja je značilna za Primorsko, je nekakšen simbol za naše kraje. Spominja nas na dom.

Praktična razlaga
Burja običajno pomeni lepo vreme. Primer: V nedeljo sem se vračal iz Ljubljane. Od Unca do Postojne (pa tudi drugod po Sloveniji) je snežilo, ko sem prišel do Nanosa, pa se je nebo odprlo, sijalo je sonce! Oblaki ki so pokrivali hribe severno od Vipavske doline so se trgali in burja jih je v pasovih gnala čez nebo.

četrtek, 18. oktober 2007

Tu nekje leži majhno jezero

Tu nekje leži majhno jezero.
Sam ne vem, kdaj sem se zavedel, da je tu.
Raslo je skupaj z mano.

Majhno je, a globoko.
Nikoli še nisem prišel do dna.
Dvomim, da bom kdaj prišel do dna.

Ob večerih je včasih tu samotno.
Čutim, kako jezero joče, hrepeni.
Dviga se v nebo, išče pot do drugih.

Rado bi se zlilo, rado bi govorilo o vsem, kar vidi, sliši, čuti...
Rado bi poslušalo, rado bi čutilo druge.

Včasih, včasih je noč polna zvezd.
Malo jezero je srečno.
Našlo je pot do drugih, nič več ni samo.

Zlati zvezdni sij prodira v globine.
A ne drži ga zase, deli ga z drugimi.
Bleščeča gladina, iskrice v očeh.

Tu nekje leži majhno jezero.
Moja duša.

Toplina in varnost

Zunaj (prvič od začetka študijskega leta) pada dež. Mrzel in neprijazen. Odganjam misel, da bi čez nekaj minut moral spet na faks in to samo zaradi uvoda v vaje. Rajši skušam misliti na lepše stvari, ki ogrejejo srce...

Že precej časa nazaj, sem se v pogovoru dotaknil teme, iskal odgovor na vprašanje, kaj moški in ženske iščemo v odnosih, še posebej v "tistem" odnosu. Kaj iščemo, pričakujemo, po čem hrepenimo? Kaj nas žene v iskanje, "lov", spoznavanje? Seveda je odvisno od človeka, od njegove globine, vrednot, osebnosti, prioritet (kariera ali družina)... A mislim, da smo si nekje globoko v sebi ljudje zelo podobni, si želimo isto. Od nas pa je odvisno, koliko znamo temu glasu slediti...

Prijateljica pravi, da si ženske želijo varnosti. Želijo si nekoga, ki mu resnično lahko zaupajo, se nanj zanesejo, v njegovem objemu izgubijo in pozabijo na kruti svet. Hrepenijo po gotovosti, po dokazih, da jim bo vedno v oporo, da bo odnos preživel še tako hudo preizkušnjo.

In kaj si želimo moški? Če lahko sodim po sebi, je to toplina. Tista toplina, ki ogreje ta krut in mrzel svet, toplina, ki stali še tako nepredušno zaprto moško dušo. Hočemo čutiti, da nekomu veliko pomenimo. Hrepenimo po mehkobi, pozornem in čutečem srcu... Želimo, da nekdo odkrije, da v sebi nosimo še precej več, kot si upamo pokazat na zunaj.

V pristnem objemu začutimo tako toplino kot varnost. Zato pa so objemi nekaj najlepšega.

Da iščemo ljubezen je samoumevno, zato tega nisem omenjal.

nedelja, 14. oktober 2007

Veselje

Nikoli se nisem imel za pretirano resnega, zadnjih nekaj mesecev pa sem večkrat slišal, da sem se spremenil, da sem bolj vesel, da se več hecam... Malo mi je dalo mislit in ugotovil sem, da to drži. A stvar je malček drugačna...

Po koncu srednje šole, kjer smo se v razredu dobro razumeli in veliko smejali (posebno ure telovadbe, ko smo igrali nogomet, so bile polne smeha), sem prispel v belo Ljubljano. Kljub mnogim lepim trenutkom pri zboru in študentski skupini sem postal nekoliko zadržan. Dogajalo se je, da je v pogovoru nastala mučna tišina, stvari nisem znal obrnit na hec, prav gotovo nisem sodil med ljudi, ki znajo zabavat ljudi, poskrbet za dobro vzdušje... Če je do tega prišlo, sem seveda sodeloval, nikakor pa nisem bil pobudnik. Povrhu sem se še spraševal, ali je moja pot prava, iskal voljo do študija. In tak sem se v spomin vtisnil študentski družbi...

No, zadnje čase pa sem deležen čudovitega prijateljstva, družbe v kateri se res počutim sprejetega takega kot sem. Počasi je zato na dan spet prišel moj pravi JAZ. Del mene pa je tudi odprtost, razigranost, moj smisel za humor... kar so drugi opazili.

Kaj naj rečem? Hvala vam prijatelji, da ste na dan izbrskali... mene! Hvala vam, da me vedno znova presenečate, da sem smel z vami preživeti najlepše dni počitnic, da sem z vami lahko to kar sem. Rad vas imam!


ps: To razmišljanje je večinoma nastalo med današnjim kolesarjenjem. Gibanje na svežem zraku poživlja srce in duha :)

četrtek, 11. oktober 2007

Po gobe!

Še nekaj lepega se mi je zgodilo čez vikend. Šli smo po gobe. Dobesedno! :)
Skupinica 4 ne-ravno-poznavalcev-gob smo se torej odpravili v gozd in stikali za edinimi gobami, ki smo jih poznali: jurčki in dežniki. Prvih ni bilo nič, drugih kar nekaj. Neumen kmet ima najdebelejši krompir. Po domače: začetniška sreča je precej pripomogla k teži v vrečki. :)

Gibanje na svežem zraku je zdravo, zato smo nadaljevali s kratim sprehodom in uživali v popoldanskem jesenskem soncu, ki je nekam plaho svetilo z neba, a nad pokrajino razlivalo prijetno toplo svetlobo; ter v burji, ki nas je pošteno prepihala. Nastalo je nekaj zanimivih slikc... Zgornjo sem si sposodil od prijatelja. (foto: M.K.)

torek, 9. oktober 2007

Vonj po domu

Na jesen se moje navdušenje za opazovanje narave nekoliko umiri. Še posebej v Ljubljani, kjer je mesto izrinilo naravo v parke in majhne oaze. Vrnitev domov za vikend, pa je v trenutku iz spanja prebudila moje čute, jih iz mirovanja pognala v bliskovito zaznavanje.

V zraku je bilo desetine vonjev, precej drugačnih kot poleti, a blagodejnih za dušo. Dišala je zadnja košnja, dišali so cvetovi na grmu ob poti, zakurjene peči na drva, značilen vonj je izdajal domačo žganjekuho...

Oči so opazovale kako se dan počasi preveša v večer. Sprehodil sem se po ozki uličici, pozdravil mimoidoče ljudi, s kotičkom očesa oplazil oleander, se ustavil ob grmu, ki mu je jesen nadela živo rdečo obleko, se za hip ozrl v nebo med lastovke... Smaragdna barva Soče se je mešala z motno sivkasto, kot bi sporočala, da je njene prozorne globočine še nedavno motil nevihte temne srd.

Uho je božalo šumljanje vode, žvrgolenje ptičkov... noben čut ni bil prikrajšan!

nedelja, 7. oktober 2007

Seme med plevelom

Družinski prijatelj je v bolnici, kjer okreva po možganski kapi. Na srečo se stanje izboljšuje. Stavki, ki prihajajo iz njegovih ust, so sicer malček zmedeni, besede sestavlja po zlogih, jih včasih pomeša, a se da razumet, kaj govori. Med drugim zelo rad pove zgodbo, kako je bilo, ko so ga s helikopterjem prepeljali v bolnico, spominja se vsega kar so ga vpraševali...

Ob poslušanju pa sem ugotavljal, da so mi simptomi dokaj znani. Pred kratkim je namreč po e-pošti potoval mejl, ki je opisoval znake kapi: slabost, omrtvelost čutov, nesposobnost osebe, da pove enostaven stavek, da se nasmehne...

Simptome možganske kapi je včasih zelo težko prepoznati. Vendar pa obstajajo 4 enostavni ukrepi, ki nam pri tem pomagajo.
PREBERITE IN SI SKUŠAJTE ZAPOMNITI:

Opazujte torej in hitro ukrepajte!
1. Prosite osebo, da se nasmeje (če ne more, je to znak)
2. Prosite osebo, da pove povsem navaden stavek. (npr. Danes je zelo lepo vreme.)
3. Prosite osebo, da dvigne roke nad glavo.
4. Prosite osebo, da vam pokaže jezik. Če jezik stoji ali visi nepravilno, je to lahko znak možganske kapi.

Če ima oseba katerega koli od teh znakov, takoj pokličite nujno medicinsko pomoč in opišite simptome. Žrtev ima lahko resne posledice zaradi poškodb možganov, lahko pa tudi umre, če na te simptome nismo pozorni.


Med tonami smetmi, ki jih vsakodnevno dobivamo, je očitno tudi nekaj sporočil povsem koristnih in vrednih branja. Ob poznavanju simptomov bi namreč lahko hitreje ukrepali in bi možnost dolgoročnih posledic zmanjšali.

sobota, 6. oktober 2007

Za temno nebo!

Kot sem že pred časom omenil, je v Ljubljani, pa tudi po vsej Sloveniji, močno svetlobno onesnaženje. Po raziskavah je Slovenija celo druga najbolj osvetljena država v Evropi! Obenem pa raziskave kažejo, da pretirana osvetljenost ne le otežuje opazovanje neba (Rimske ceste se praktično ne vidi!), temveč je celo zdravju škodljiva!

Pobuda za temno nebo je civilna pobuda državljanov Slovenije, ki smo zaskrbljeni zaradi naraščajočega svetlobnega onesnaženja v Sloveniji. Namen pobude je opozoriti strokovno in širšo javnost na problem svetlobnega onesnaženja in njegov negativen vpliv na astronomska opazovanja, zdravje ljudi in okolje nasploh ter doseči sprejem državne regulative, ki bi omejevala onesnaženje na razumno mero.
(Vir: http://www.temnonebo.org/)

S pobudo se kot ljubitelj zvezdic seveda zelo strinjam. Še posebej ker se ne zavzemajo za vrnitev v "črni srednji vek", ampak za razumno osvetljevanje. Res ni nobene potrebe, da obcestne svetilke svetijo v nebo! Uporabljajmo ekološke svetilke! Brez trošenja energije za svetenje v nebo, bomo prihranili na elektriki, denarju ter zmanjšali onesnaževanje.

O tej temi je bilo govora v včerajšnjih Odmevih (35. minuta).

torek, 2. oktober 2007

Ni ideje za naslov

Svet je buci buci :)
Kako soblogerko poiščeš v resničnem življenju? Pišeš komentarje, si izmenjuješ mejle, kličeš po telefonu? Ne, na obisk greš h družinskim prijateljem! :)
Natanko to se mi je zgodilo v nedeljo. Med kosilom kar naenkrat slišim znano ime, v glavi zazvoni alarm, misli skačejo, podatki se povezujejo in naenkrat... preblisk! Nasmejana oseba na drugi strani mize ni nihče drug kot "the" Nikolina :) Presenečenje iz obeh strani je prešlo v veselo srečanje, pogovor. Res te je bilo lepo srečat, Nikolina! Pa čakam, da spet kaj napišeš v svoj blog.

1.oktober
Že ptički čivkajo, da na ta dan študentje zapustimo domača gnezda in zopet odletimo v naša mala študijska gnezdeca. Učenja in izpitov se sicer ne veselimo pretirano, je pa vseeno lepo spet srečevati znance in prijatelje z vseh koncev. Spet bojo na vrsto prišla kosilca, pijačke, nova srečanja, novi pogovori... Pa tudi še tako nabasan urnik precej lepše izgleda, če v sebi nosiš optimizem. Tega mi zaenkrat ne manjka.
Aja, pa lepo je videt dekana fakultete, ki v službo pride s kolesom. Čeprav si "velika živina", res ni treba pozabit na rekreacijo pa skrb za okolje.

Pravice ni, pravica je...
Zadnje tri dni sem užival. Vsak večer je bil namreč v znamenju petja, petje pa obožujem. Sem pa ob tem spoznal, da ni nujno da je vedno večina na boljšem. Pri zborih je namreč tako, da imajo predstavniki tistega glasu, ki je številčno šibkejši, prednost in lažje pridejo v zbor. Tipičen primer je "privilegij" fantov, ki imamo ponavadi rahlo lažje vstopne pogoje :) A ne, če je selekcija znotraj nas samih! Tenorji (še posebej 1.) ter 2.basi so seveda povsod sprejeti odprtih rok, baritoni pa... niti ne tako zelo. Je že tako. Pa nisem pretirano žalosten, čeprav sem si res želel peti v zboru, kjer bi bile moje pevske sposobnosti stalno na preizkušnji ter bi imel obilo priložnosti za razvijanje glasu do njegovih mej.

Gremo naprej!