Nočni ptiči

Noč je bila nora.

Ob 1:30 sem se nehal učit, ker mi se mi ni dalo več. Premamila me je misel na zvezdnato nebo, zato sem tiho kot tat splezal skozi okno na vrt. To je moral bit smešen prizor! S telefonom (za luč) v eni roki in z armafleksom v drugi sem se plazil skozi okno in previdno stopal po travi. Ulegel sem se in nekaj časa strmel v nebo. (Bljah, kakšno svetlobno onesnaženje je v Ljubljani!) Za silo je bilo.

Po tistem bi lahko šel spat, a sem raje še klepetal preko neta, veselo tipkal, in ure so minevale.

Ob 5h sem se končno spravil spat. Prej kot sem zaspal je spet minilo vsaj pol ure.

Zjutraj pa - kriza!!! Zbudil sem se, pogledal na uro in z grozo ugotovil, da je že 8:04, izpit pa naj bi se začel ob 8h! Tako hitro še nikoli zvlekel obleke na sebe, odvihral skozi vrata in gonil na vso moč. Na faks sem prišel ob 8:13. Rekord! Hvala Bogu za akademskih 15 min! Po 10 minutah, ko me je duša dohitela, sem nekako začel razmišljat in odpisal izpit. Pot nazaj je bila zelo počasen obrnjen posnetek jutranje divje vožnje. Počasi sem gonil do stanovanja, zmetal obleko iz sebe in se zvrnil v posteljo.